Uzurpatorji ekonomske znanosti

Ni toliko pomembno, v kaj elite »res verjamejo«, pomembno je, kaj govorijo, da verjamejo. Vsaka doba mora imeti prevladujočo ideologijo, tudi če je ta maskirana v znanost.

Ljubljana, 11. januar 2013

Ljubljana, 11. januar 2013
© Borut Krajnc

Ne vem, koliko bralcev Mladine v resnici zanima akademska ekonomija. Mene ne zanima kaj preveč. Vendar imamo tisti, ki nismo zadovoljni s stanjem sveta, kakršen je, dve nalogi: razumeti, kakšen je svet, in razumeti tudi, kako se opravičuje, da je takšen. Progresivni mediji dobro izpolnjujejo prvo nalogo. Drugo vprašanje pa je bolj kočljivo in zapleteno. Med političnimi in ekonomskimi elitami prevladujejo zagovorniki neoliberalizma, ki je ohlapna politična ideologija z intelektualno podlago v ožjem pojavu – tako imenovani neoklasični ekonomski šoli. Zanima nas torej vprašanje, kako tisti, ki nam vladajo, intelektualno utemeljujejo svoja prepričanja o tem, da je treba delovati asocialno, torej nižati davke na poslovne dohodke, premoženje in kapital, nižati javno porabo, imeti vedno izravnan proračun, deregulirati ekonomijo, privatizirati javno premoženje, nadomeščati javne storitve z javno-zasebnimi partnerstvi, rušiti socialna zavarovanja in socialne pomoči ter krčiti pravice zaposlenih. Ni toliko pomembno, v kaj elite »res verjamejo«, pomembno je, kaj govorijo, da verjamejo. Vsaka doba mora imeti prevladujočo ideologijo, tudi če je ta maskirana v znanost. Če je ideologija maskirana v zahtevno, matematizirano znanost, toliko bolje – tedaj je iz družbene debate mogoče izključiti večino humanistov in družboslovcev, svoja vrednostna prepričanja pa prikazovati kot rezultat apolitičnih izračunov in analiz. Ravno tako ravna Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), pa tudi velik del slovenskih univerzitetnih ekonomistov, ki pišejo kolumne, dajejo intervjuje in javne izjave ter svetujejo političnim odločevalcem.

Tako se neoliberalizem in neoklasična šola ekonomije spajata v enotno ideološko celoto. To ni nič nenavadnega. Neoklasična ekonomija je namreč že od svojih začetkov v zgodnjih petdesetih letih imela jasen politični cilj. Ta cilj ni bilo praktično vodenje gospodarske politike (to se je tedaj odvijalo po jasnih keynesianskih načelih), pač pa težnja čim bolj poudariti razlike med zahodnim in komunističnim sistemom, obenem pa tržno gospodarstvo prikazati v idealizirani in stilizirani luči, ki je iz njega izključila sicer obstoječo pomembno vlogo države. Očetje te ekonomske šole (Nash, Debreu, Arrow) so dovolj pošteno povedali, da je za njih – kot v teologiji – pomembna formalna notranja konsistentnost neoklasičnih aksiomov, ne pa njihova relevantnost za dejansko gospodarsko življenje. Žal so kasnejše generacije neoklasikov na to pozabile in so zavzele finančna ministrstva, centralne banke ter raziskovalne inštitute, da bi z norostjo deregulacije pripeljale svet do roba finančnega zloma v usodnem letu 2008.

Izguba stika z realnostjo

Neoklasična doktrina se ni nikoli kaj dosti ozirala na zgodovinsko analizo, pač pa je raje delovala prek elegantnih matematičnih izpeljav v zgodovinskem in institucionalnem vakuumu. Bistvo neoklasičnega vesolja je multisektorska ekonomija v mirnem in harmoničnem brezčasnem statičnem ravnotežju količin in cen. V tem modelu ni kriz, ki bi izhajale iz kakšne notranje dinamike kapitalizma; povzroči jih lahko le vmešavanje države. Dinamičnih sprememb ekonomije skozi čas ni moč proučevati, razen če se domneva obstoj dejansko neobstoječe preproste enosektorske ekonomije. Preference potrošnikov so zamrznjene v času, sicer se zruši neoklasična matematika. Nezaposlenost je vedno prostovoljna, saj bi ob dovolj nizki plači vsi našli delo. Plačilo na enoto dela in kapitala odraža določljiv prispevek zadnje (marginalne) enote dela in kapitala k prihodkom in je tako po definiciji »pravično«. Poleg tega je celotna neoklasična intelektualna struktura zgrajena na fantazijskem konceptu perfektne konkurence z velikim številom malih producentov, ki ne morejo vplivati na ceno. Drugačna stanja (monopol, oligopol) so obravnavana kot izjeme, ne kot dejansko pravilo, kot bi moralo biti. Nasploh je to za neoklasike značilno. Kolikor priznavajo odklone od svojih dogem (informacijska neenakost, negativne eksternalije), jih delegirajo na raven izjem, čeprav gre v resnici za prevladujoča stanja.

Celotna neoklasična intelektualna struktura je zgrajena na fantazijskem konceptu perfektne konkurence z velikim številom malih producentov, ki ne morejo vplivati na ceno.

Neoklasiki mnogo stvari tudi izpustijo iz svojega preučevanja. Radi razpravljajo o ponudbi, povpraševanju, inflaciji, obrestnih merah in bruto družbenem produktu. Iz njihovih analiz pa vedno skrivnostno izpadejo občutek varnosti, zadovoljstvo z življenjem, zdravstveno stanje prebivalstva, število zapornikov, stopnja kriminala, najstniške nosečnosti, stopnja socialne povezanosti in zaupanja ter stopnja demokratične participacije. Vsi ti kazalci so bistveno boljši v egalitarnih in socialno pravičnih družbah, kot so skandinavske. Eksponentna rast zasebnih dolgov po implicitni oceni neoklasikov ni problem in ne more povzročiti krize. Zato je ne preučujejo. Prav tako jih ne zanimajo korozivni učinki velike socialne neenakosti; kako ta vpliva na naše počutje in obnašanje, kako začnemo med seboj socialno tekmovati in kako ta tekma ne koristi nikomur, ker v njej vsi končamo na istih relativnih pozicijah kot prej, vendar starejši, bolj izčrpani, z manj prostega časa, z večjimi absolutnimi izdatki za »luksuzne« dobrine (preveč zmogljiv avtomobil, prevelika hiša, potovanja v eksotična, a puščobna letovišča zgolj z namenom bahanja itd.) in z enakim ali manjšim notranjim zadovoljstvom.

Ta kratki opis neoklasičnih pogledov in stališč pomeni, da lahko glede te ekonomske šole rečemo dvoje: a) preučuje fiktivne in poenostavljene pojave, ki dejansko ne obstajajo, in b) izogiba se preučevanju dejansko pomembnih vprašanj in družbenih problemov. Tudi če ta sodba v celoti velja predvsem za poenostavljeno neoklasično ekonomijo na dodiplomski ravni, je ravno s tem narejena škoda. Ta osnovna raven (ne)znanja ekonomije, ki dela več škode kot koristi, je namreč značilna za večino praktično delujočih ekonomistov v politiki, medijih in gospodarstvu, za kadre MBA-študijev, pa tudi za intelektualce drugih strok, ki so bili s tovrstno indoktrinacijo morda pohabljeni v enem ali dveh semestrih svojega študija. Kot je rekel John Maynard Keynes: »Praktični ljudje, ki zase menijo, da so prosti vsakega intelektualnega vpliva, so praviloma sužnji kakšnega ekonomista, ki ga je povozil čas.«

Kako naprej?

Disidenti iz vrst t. i. heterodoksnih ekonomistov so že zdavnaj znanstveno (tudi matematično) dokazali absurdno napačnost neoklasičnih dognanj. Poleg tega lahko celo laiki na prvi pogled vidimo, da neoklasikov ne zanima proučevanje sveta, kakršen je, pač pa njihovih umetelnih matematičnih modelov. Pri tem se ne ozirajo na težave z realističnim modeliranjem tako kompleksnih pojavov, kot je svetovno gospodarstvo (vrhunskim fizikom ne uspe niti vremena napovedati za dlje kot teden dni!), pač pa še kar računajo, izpeljujejo in prepričujejo, da bo vse v redu, če le ne bodo povišani zdravstveni prispevki, če bo le znižana minimalna plača in če bodo prepovedani vsi referendumi.

V znanost maskirana ideologija (neoklasična šola ekonomije) ima verjetno omejen rok trajanja. Vendar njen zaton žal ni blizu. Po eni strani je še vedno utrjena v centrih politične moči, kot sta Evropska komisija in Evropska centralna banka. Po drugi strani je izjemno izmuzljiva. Če ne more pojasniti brezposelnosti, pač izumi koncept »naravne stopnje brezposelnosti«. Za vse ekonomske težave predpisuje isti zdravili privatizacije in deregulacije. Ko to ne deluje, neoklasiki vedno ugotovijo, da reforme niso bile izpeljane dovolj vneto in dosledno ali da jim ni uspelo zaradi tržnih anomalij, kot so socialne dajatve in prevelika moč sindikatov. Kritiki so ta odpor do učenja iz lastnih napak duhovito primerjali z izgovori svečenikov afriškega plemena Azande, zakaj jim (spet) ni uspelo pravilno napovedati dežja …

Nenehno moramo iskati protistrup za intelektualne toksine, ki nas prepričujejo, da je prava edinole pot sebičnosti, pohlepa in socialne okrutnosti.

Radovednega bralca lahko za konec le napotim na dela ekonomskih disidentov, kot so Varoufakis, Keen, Hudson, Fullbrook in drugi heterodoksni ekonomisti, katerih najosnovnejša spoznanja sem po svoji moči tu posredoval. Ti avtorji gradijo ekonomijo, ki je bolj človeška in bolj uporabna.

Ta skromni članek je imel ambicijo načeti vprašanje intelektualne samoobrambe pred neoklasičnimi zablodami, kolikor iz akademskega diskurza prodirajo na politično raven in tako ustvarjajo realnost vsakogar od nas, najsi ga ekonomija zanima ali ne. Nenehno moramo iskati protistrup za intelektualne toksine, ki nas prepričujejo, da je prava edinole pot sebičnosti, pohlepa in socialne okrutnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.