• Uzurpatorji ekonomske znanosti

    Ne vem, koliko bralcev Mladine v resnici zanima akademska ekonomija. Mene ne zanima kaj preveč. Vendar imamo tisti, ki nismo zadovoljni s stanjem sveta, kakršen je, dve nalogi: razumeti, kakšen je svet, in razumeti tudi, kako se opravičuje, da je takšen. Progresivni mediji dobro izpolnjujejo prvo nalogo. Drugo vprašanje pa je bolj kočljivo in zapleteno. Med političnimi in ekonomskimi elitami prevladujejo zagovorniki neoliberalizma, ki je ohlapna politična ideologija z intelektualno podlago v ožjem pojavu – tako imenovani neoklasični ekonomski šoli. Zanima nas torej vprašanje, kako tisti, ki nam vladajo, intelektualno utemeljujejo svoja prepričanja o tem, da je treba delovati asocialno, torej nižati davke na poslovne dohodke, premoženje in kapital, nižati javno porabo, imeti vedno izravnan proračun, deregulirati ekonomijo, privatizirati javno premoženje, nadomeščati javne storitve z javno-zasebnimi partnerstvi, rušiti socialna zavarovanja in socialne pomoči ter krčiti pravice zaposlenih. Ni toliko pomembno, v kaj elite »res verjamejo«, pomembno je, kaj govorijo, da verjamejo. Vsaka doba mora imeti prevladujočo ideologijo, tudi če je ta maskirana v znanost. Če je ideologija maskirana v zahtevno, matematizirano znanost, toliko bolje – tedaj je iz družbene debate mogoče izključiti večino humanistov in družboslovcev, svoja vrednostna prepričanja pa prikazovati kot rezultat apolitičnih izračunov in analiz. Ravno tako ravna Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), pa tudi velik del slovenskih univerzitetnih ekonomistov, ki pišejo kolumne, dajejo intervjuje in javne izjave ter svetujejo političnim odločevalcem. Več

  • Urša Marn

    14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Politika

    Strel v koleno

    Največja banka v državi NLB potrebuje novo injekcijo svežega kapitala, saj se sicer lahko zgodi, da konec letošnjega leta ne bo zadostila zahtevam Evropske bančne agencije in Banke Slovenije po kapitalski ustreznosti. Nadzorniki banke zato predlagajo dokapitalizacijo v višini 375 milijonov evrov, kar naj bi več kot zadoščalo za ublažitev težav, ki jih ima NLB zaradi hitrega povečevanja slabih terjatev. S tem bi banka precej presegla mejo devetih odstotkov zahtevanega kapitala. Vendar pa finančni minister Janez Šušteršič pravi: država denarja za dokapitalizacijo NLB nima. In ker ga nima, je po Šušteršiču edina alternativa prodaja celotnega lastniškega deleža države v NLB. Logika je absurdna. Več

  • Grega Repovž

    7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Politika

    Toksični jezik

    Začelo se je junija. Janez Janša je bil 27. junija gost na Radiu Ognjišče. Izjava je bila tipična, izrekel pa jo je pred parlamentarnim glasovanjem o vpisu fiskalnega pravila v ustavo – do katerega potem ni prišlo: »Ko bo prišlo do glasovanj, bo to trenutek resnice. Od tega je odvisno, ali bomo Slovenci v prihodnje še lahko sami reševali Slovenijo iz gospodarske krize ali bomo morali upoštevati pogoje, ki jih bodo postavili drugi. Če ne bo pri teh vprašanjih minimalne odgovornosti na strani vsaj ene opozicijske stranke, potem se Sloveniji obeta tak scenarij reševanja, kot ga lahko spremljamo v zadnjem času v nekaterih drugih evropskih državah, Cipru ali Španiji. Če pa bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino še odlašali, nas čaka grški scenarij.« Več

  • Kristina Božič

    10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Družba

    Družbeno odgovorne banke

    Evropski politiki sklanjajo glave nad načrte za vzpostavitev evropskega finančnega ministrstva, oprezajoč pred ofenzivo finančnega uničenja. Zasebne banke rešujemo na rovaš socialnih držav, ki so zadnjega pol stoletja zagotavljale socialno mobilnost, privlačnost življenja v Evropi in zaupanje v možnost boljše prihodnosti. Navadni državljani so neprostovoljno postali dobri Samaritani, žrtvovani, ker naj alternativnih možnosti obrambe pred neutrudnimi napadi finančnih trgov ne bi bilo. Več

  • Borut Mekina

    18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Politika

    NLB prodajajo zastonj

    Uradni načrti za privatizacijo NLB doslej nikoli niso predvidevali prodaje večinskega deleža banke tujemu lastniku. Prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM je nastal leta 2001, štiri leta po državni sanaciji bank. Slovenija je edina postsocialistična država, ki je svoje banke sanirala sama. Država se je, da je počistila od 10 do 13 odstotkov t. i. slabe aktive slovenskih bank, zadolžila za približno 800 milijonov evrov (1,6 milijarde tedanjih nemških mark). In ker je po tem lahko črpala dobičke, so strokovnjaki načeloma nasprotovali takšni privatizaciji, kot so jo bili prisiljeni izpeljati v drugih vzhodnoevropskih državah. A zaradi hitrejše rasti in razvoja je bil svež kapital vedno dobrodošel. Več

  • Borut Mekina

    18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Politika

    Privatizacija NLB: Na črno in pod mizo

    Slovenija je v tem trenutku edina postsocialistična država, članica EU, ki še ima svojo glavno, t. i. sistemsko banko v državni lasti. Vse druge vzhodnoevropske države so svoje banke prodale in jih privatizirale. Prodale so jih večinoma zahodnoevropskim bankam, ki so pogosto v lasti zahodnoevropskih držav. Razlogi, ki so jih k temu vodili, so bili pogosto razumljivi. Recimo, da so jim tako svetovali tedanji ekonomski guruji, češ da bodo s tem finančni sistemi postali učinkovitejši. Ali pa da so njihove domače banke, zasnovane v centralističnem sistemu, brez osnovnega znanja in poslovnih tehnik. V naši neposredni soseščini imamo dve državi, Madžarsko in Hrvaško, ki sta lep primer takšne razprodaje. Ne glede na različne vzroke za privatizacijo pa v obeh državah s to privatizacijo in s tujimi bankami nimajo dobrih izkušenj: oboji bi si danes želeli nekakšno »NLB«. Več

  • Vitka država: Vzpon in propad socialne države

    Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država. Več

  • Urša Marn

    30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Politika

    Varčevalna ihta: Desant na zdrav razum

    »Ne mine dan, ko nam politiki ne bi govorili, da je treba nemudoma porezati javno porabo, ker bomo sicer postali Grčija. Grška izkušnja pa dejansko kaže naslednje: javnofinančni primanjkljaj v dobrih časih te lahko spravi v težave, prizadevanje za njegovo eliminacijo, ko si že v težavah, pa je recept za depresijo,« opozarja ameriški ekonomist in kolumnist New York Timesa Paul Krugman. Zaradi pretirane varčevalne mrzlice Evropa drvi v še globljo recesijo, morda celo depresijo. Tudi Slovenija. Sploh če bo vlada Janeza Janše navkljub svarilom ekonomistov sprejela sveženj več kot štiridesetih napovedanih varčevalnih ukrepov, tudi 15-odstotno znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju. Več

  • Urša Marn  |  foto: Borut Krajnc

    2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Politika

    Dr. Marjan Senjur: »Ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.«

    Grčija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo v evroobmočju. Za take države je prevladujoči menjalni tečaj evra previsok in država je zato izvozno nekonkurenčna. Kopiči se plačilno-bilančni primanjkljaj. Po drugi strani je v evru prevladujoča obrestna mera za tako država prenizka. Zato nastane tendenca zadolževanja in zmanjšanega varčevanja. Evroobmočje je makroekonomsko gledano za take države, kot je Grčija, nestabilno okolje, ki jo povrh tega dela nekonkurenčno. Tudi Slovenija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo in je zato potencialno izpostavljena istim nevarnostim: nestabilnosti in nekonkurenčnosti. Po drugi strani pa je evro za Nemčijo, kot veliko in nadpovprečno razvito državo, idealno makroekonomsko okolje. Ta nesimetričnost je temeljni problem evroobmočja. Grčija ni v težavah samo zaradi svojih subjektivnih slabosti. Njene težave so tudi objektivno pogojene. Podobno velja za Slovenijo: kriza je objektivno dejstvo, naša stvar pa je, da se bomo z njo soočili, vsaj tako dobro kot druge države. V krizi se običajno sprejemajo nujni ukrepi, in to pod pritiskom časa in velike negotovosti. Zato ni smiselno kritizirati fiskalne politike v letih 2009 in 2010. Pahorjeva vlada je naredila, kar je morala in kar je mogla. Drugače ni šlo. Ne smemo pozabiti, da je imela Slovenija negativno gospodarsko rast samo eno leto, to je leta 2009. To ni neuspeh, nekatere države so imele negativne stopnje rasti več let. Sedanja vlada ima v letošnjem in v prihodnjem letu že več izbire, predvsem zato, ker že imamo nekaj izkušenj s krizo. Upam, da bo izbrala pravilne rešitve. Pri tem naj bo pozorna, da ne bo poglobila in podaljšala sedanje krize. To je namreč realna možnost, če bodo delovali tako, kot so govorili še nedavno. Več

  • Urša Marn

    2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Politika

    Janševa terapija s šokom

    »Glavne žrtve krize so tisti, ki za njo niso bili krivi. To so delavci, upokojenci in mladi ljudje. Krize niso povzročile plače ali socialni transferji,« pravi sindikalist Dušan Semolič. Politika strogega varčevanja, ki jo zagovarjajo predsedniki vlad držav članic EU kot edini možni izhod iz krize, ne deluje in ne prispeva k oživitvi gospodarstva, trdi prvi sindikalist. In v tem mnenju ni osamljen. Vse več ekonomistov opozarja, da je čas za drugačen pristop k reševanju krize. »Oživljanje gospodarstva je trenutno edini ključ za fiskalno razbremenitev države. Kajti sicer bomo prišli v začaran krog, ko bo pretirano varčevanje še pospešilo zniževanje gospodarske rasti,« trdi ekonomist dr. Bogomir Kovač. Več