1. 2. 2013  |  Družba  |  Upor

"Ne pozabimo: Cesar je gol! Na nas je, da tako tudi ostane"

Dr. Ksenija Vidmar Horvat

Dr. Ksenija Vidmar Horvat
© Borut Krajnc

Govor dr. Ksenije Vidmar Horvat na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Verjame v "samoupravno demokracijo, kjer z družbo upravljamo ljudje, državljani in državljanke, rezidenti in izbrisani. Demokracijo, ki se bo, če bodo položeni pravi temelji, nekoč upravljala kar sama."

V zadnjem času se veliko ukvarjamo s predsednikom vlade in njegovimi podporniki v Zboru za republiko. Mislim, da v teh časih to niti ni nujno slabo. Dela se nova zgodovina in prav je, da našo pot v prihodnost premislimo tudi v odnosu do tistih, s katerimi se ne strinjamo. Odločamo se namreč med dvema alternativama za prihodnost. Kakšni sta ti dve alternativi?

Kakšna je razlika med zborovanji Zbora za republiko na eni, ter tem zborom in zborom vstajnikov po vsej Sloveniji?

Glavna in nepremostljiva razlika je v tem, da ta zbor in zbor vstajnikov ne želi vodje; ne išče niti načinov, kako trajno ustoličiti zdajšnjega vodjo; niti ne želi zdajšnjega vodje nadomestiti z novim. Želimo si

•odprte in pluralne družbe z mnogimi akterji in

• raznolikostjo idej o tem, kako snovati najboljšo možno prihodnost za nas in generacije za nami

Druži nas en cilj: da bo to prihodnost skupnega dobrega, človeškega in človečnega – ne pa individualnega pohlepa in grabežljivosti zakotnih domačih elit.

Ne pozabimo tega! Tako se je zares vse tudi začelo, tudi na zadnjem zborovanju, ki ga je v CD organiziralo DSP leta 1989.

Sedaj imamo morda res zadnjo priložnost, da popravimo napako, ker nismo uspeli!

V zadnjem času se veliko z Zborom za republiko ukvarjam tudi sama. Sproti preverjam njihove izjave in trditve – na sebi kot državljanki, ki pripadam še generaciji socialistične mladine. Da Janez Janša stoji na začetku osamosvojitve Slovenije? Da je Janez Janša zaslužen za osamosvojitev Slovenije? Da bo s padcem Janeza Janše padla Slovenija? Da gre, ko govorimo o Janezu Janši, za Slovenijo?

Ne bi rekla. Janez Janša ne stoji na začetku osamosvojitve Slovenije. Na začetku osamosvojitve, v povezavi z Janezom Janšo, so kvečjemu ljudje, ki so stali na Roški. Na Roški nikoli nismo mirno protestirali zgolj za Janeza Janšo, Francija Zavrla, Ivana Borštnerja in Davida Tasića. Štirje obtoženci so bili več kot biografske osebe; bili so sinonim za zahtevo po demokraciji, pravni državi, svobodi –

Zahtevali smo svobodo javne besede.

Kot bralka Mladine in novinarka RŠ – in od tu dalje bom govorila v svojem imenu – sem zahtevala pravico do fotokopiranja in objave za slovensko ljudstvo nevarnih tajnih vojaških dokumentov.

Nisem pa protestirala za pravico do ponarejanja uradnih dokumentov, da bi se s tem znebili svojega nasprotnika – naj si gre za predsednika države, ali zgolj nekoga, ki misli drugače.

In nisem protestirala proti jugoslovanski vojaški tajni službi, zato da bi namesto nje dobili slovensko tajno službo s političnim in policijskim poseganjem v zasebnost državljanov in državljank.

Tudi nisem na Roško prišla, ker bi se šele takrat v meni zbudil državljanski instinkt. Moje državljanstvo Slovenke so oblikovali mnogi, in še pred Janšo. Skupina OHO, Taras Kermauner, Butnskala in kasneje Marko Zorko, Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo, kolektiv NSK, Pankrti in Buldožer,… subkulture, avantgarde in svobodomiselni pisateljski duhovi, ki so tlakovali etični horizont za dobro družbo.

Kar želim povedati je, da se naši spomini na to, kako se je vse začelo, razlikujejo. Ne zanikam pravice drugega do drugačnega spominjanja, kot državljansko dolžnost pa si štejem, da se borim za tudi za spomine, ki se jih poskuša danes zbrisati ali pa potvoriti.

Zakaj rabimo spomine?

Zaradi domoljubja- ne tistega, ki v slavo vodji prepeva na festivalu domovinske pesmi.

Pač pa zaradi vzgoje tistega in takšnega domoljubnega državljanskega duha, ki bo znal razlikovati med vrednotami skupnega dobrega in osebno grabežljivostjo. Ki bo znal ločiti med junaštvom partizanskega boja in junaštvom osamosvojitvenega boja na eni strani; ter tranzicijskim pohlepom: kamor sodi tudi pohlep po prisvajanju zgodovine, na drugi strani.

Pravijo, da rabimo volitve. Seveda: a koga bomo volili? Stranke? Na podlagi česa? Njihovih programov? Kaj ne počnemo tega že ves čas naše samostojnosti? In kam nas je to pripeljalo? Da se kot volivci in volivke že vrsto let odločamo za tistega, ki bo pomenil manjše zlo!

Je to demokracija s prihodnostjo?

Sama verjamem v samoupravno demokracijo.

Demokracijo, kjer z družbo upravljamo ljudje, državljani in državljanke, rezidenti in izbrisani.

Demokracijo, ki se bo, če bodo položeni pravi temelji, nekoč upravljala kar sama.

Ne pozabimo: Cesar je gol! Na nas je, da tako tudi ostane.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.