Peter Petrovčič

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Politika

Res potrebujemo stabilnejšo vlado?

Da bi omogočili volivcem vpliv na sestavo državnega zbora, ni treba uvesti volilnega sistema, ki bi iznakazil njihovo voljo

Okrogla miza o „nujnosti“ menjave volilnega sistema v organizaciji Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Zagovornika nujne radikalne spremembe iz proporcionalnega v večinski volilni sistem Bernard Brščič in Milan Zver na desni. In precej manjši zagovornik nujnosti Ciril Ribičič (na levi), ki podprira kombinirani volilni sistem ali dopolnitev obstoječega s obveznim prednostnim glasom.

Okrogla miza o „nujnosti“ menjave volilnega sistema v organizaciji Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Zagovornika nujne radikalne spremembe iz proporcionalnega v večinski volilni sistem Bernard Brščič in Milan Zver na desni. In precej manjši zagovornik nujnosti Ciril Ribičič (na levi), ki podprira kombinirani volilni sistem ali dopolnitev obstoječega s obveznim prednostnim glasom.
© Uroš Abram

Po dveh desetletjih neuspešnih poskusov je sprememba volilnega sistema spet aktualna. Zveza društev upokojencev je pred dnevi začela zbirati potrebnih 5000 podpisov za vložitev reforme volilnega sistema v zakonodajni postopek. Predlagajo kombinirani večinsko-proporcionalni sistem. Sprememba volilnega sistema nedavno ni bila realna možnost. A zdaj se je za kombinirani sistem kot drugo možnost izrekel tudi Janez Janša oziroma SDS, ki je dolgo podpirala zgolj večinskega. Nova predsednica Pozitivne Slovenije Alenka Bratušek je med kratkoročnimi prednostnimi nalogami pred novimi predčasnimi volitvami navedla spremembo volilnega sistema. Prav zato se je treba spomniti na pasti, ki jih s seboj nosijo predlogi, ki bi pomenili odklon od sistema sorazmerne zastopanosti, kot ga poznamo danes.

Čeprav so ideje o volilnem sistemu, ki bi omogočil trdnejšo vlado, danes aktualne zato, ker vlada razpada, prav dogodki, ki smo jim priča, ne govorijo v prid krepitvi nedotakljivosti vlade ali predsednika vlade. Še posebej, ker je najodločnejši zagovornik večinskega volilnega sistema, po novem kateregakoli sistema, ki bi glasove volivcev razdelil med manj strank v državnem zboru, prav Janez Janša. Zakaj, je jasno. Ker ima jedro volilne baze, ki ga bo brezpogojno podpiralo ne glede na njegove težave z zakonom. Medtem ko vse stranke izgubljajo zaradi nezadovoljstva ljudi, vladne še posebej zaradi pretiravanja z varčevanjem in ideoloških bojev, največja parlamentarna stranka Pozitivna Slovenija pa še dodatno zaradi poročila protikorupcijske komisije, je podpora SDS padla le malenkost.

Proporcionalni ali večinski?

Večinski volilni sistem poznajo redke države, med evropskimi pa v čisti obliki Velika Britanija. Strank je v teh parlamentih malo, dve, tri, morda štiri. Glasovi volivcev se med stranke namreč razdelijo eksponentno, zmagovalci dobijo vse, pogosto ena stranka večino v predstavniškem telesu in posledično vlado. Vsi preostali pa dobijo malo ali najpogosteje nič. Razen v razmerah, ko imamo samo dve stranki, vlado v večinskem volilnem sistemu pogosto sestavi manjšina oziroma stranka ali koalicija strank, ki je na glasovanju dejansko prejela manj kot polovico glasov.

Proporcionalni oziroma sistem sorazmerne zastopanosti, ki ga poznamo pri nas, pa tudi sosednja Avstrija, Japonska, Danska ali Nizozemska, je diametralno nasprotje večinskega. Število poslanskih mest se namreč, z izjemo tistih nekaj malega glasov za stranke, ki se ne uvrstijo v parlament, med stranke razdeli v skladu s številom glasov, ki so jih prejele na volitvah. Vlado posledično sestavlja več strank, razen v primeru izjemnega rezultata ene stranke ali dveh povezanih strank, ki pa bi dejansko pomenil, da so na volitvah dobile večino glasov.

Kombinirani volilni sistem je po mnenju Cirila Ribičiča dober, »ni pa primeren za razmere, v katerih lahko na oblast pride Janez Janša ali kak drug k absolutizmu nagnjen politik«.

Kombinirani sistem se je razvil iz potrebe, da bi združili zgolj pozitivne vidike drugih dveh volilnih sistemov, negativnih pa ne. Uporabljajo ga recimo v sosednjih Hrvaški in Italiji ter v Nemčiji. Ker gre za sistem, ki vendarle prinaša določeno odstopanje od porazdelitve glasov v skladu z voljo volivcev, je strank v parlamentu nekoliko manj kot v proporcionalnih sistemih, a še vedno več kot v večinskih. V Nemčiji recimo izvolijo del poslancev po večinskem volilnem sistemu, del pa po proporcionalnem. Predlog Zveze društev upokojencev prinaša predlog za spremembo volilnega sistema po nemškem vzoru. V bistvu gre za kopijo nemškega volilnega sistema.

Aktualni predlog

Predlog sprememb zakona o volitvah, za katerega upokojenci zbirajo podpise za vložitev v zakonodajno proceduro, pomeni reformo volilnega sistema, prvo resnejšo spremembo obstoječega volilnega sistema. Predlog vsebuje kombiniran večinsko-proporcionalni volilni sistem, po katerem bi se 44 poslancev volilo po večinskem volilnem sistemu, 44 pa po proporcionalnem. Volivec glasuje dvakrat. Na podlagi prvega glasu poslansko mesto v državnem zboru pridobijo le kandidati, ki so dobili absolutno večino glasov, v ostalih primerih se ponovijo volitve med prvo- in drugouvrščenim kandidatom. Tudi z drugim glasom bi volivec imel več vpliva na sestavo državnega zbora, kar je sicer eno izmed doslej neizpolnjenih ustavnih načel. In sicer bi vrstni red kandidatov posamezne politične stranke s prednostnim glasom določili volivci. Razdelitev glasov bi načeloma ostala proporcionalna, saj bi se število mandatov za posamezno stranko delilo na podlagi drugega glasu. Stranka, ki ji pripada deset poslancev in sta bila po večinskem sistemu izvoljena le dva njena poslanca, bi po proporcionalnem dobila še osem poslancev. In obratno.

Da ustavna zaveza, da bodo volivci odločilno vplivali na sestavo državnega zbora, ostaja neizpolnjena, se strinjata nekdanji ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Ciril Ribičič, in dr. Slavko Gaber, profesor na Pedagoški fakulteti ter pisec zbornika Volilni sistemi, ki je konec devetdesetih izšel pri založbi Krtina. Nista si pa povsem enotna, katera je prava pot za dosego tega cilja. Druga pot je namreč modifikacija obstoječega volilnega sistema z obveznim prednostnim glasom, ki bi sicer zahtevala ukinitev okrajev in uveljavitev novih, nekoliko drugačnih volilnih enot. Modifikacijo volilnega zemljevida sicer terja tudi kombinirani sistem, kot ga predlagajo v Zvezi društev upokojencev.

Med strankami je zdaj kombinirani sistem podprla SDS, čeprav ga je v preteklosti že zavrnila. V Pozitivni Sloveniji mu sicer ne nasprotujejo, a ker bi uvedba kombiniranega sistema zahtevala spremembo ustave, kot primernejši in izvedljivejši način uvedbe vpliva volivcev na imena poslancev, predlagajo uvedbo prednostnega glasu v sedanji volilni sistem. To so zastavili celo kot eno izmed prednostnih nalog projektne vlade, ki jo predlagajo. Tudi Državljanski listi se to zdi edini smiseln poseg v volilni sistem. Večinskemu, ki bi vodil k še večji polarizaciji in izbrisal politično sredino, odločno nasprotujejo.

Za in proti

Ribičič kombiniranemu sistemu oziroma izboljšanemu nemškemu modelu, kot ga predlagajo v Zvezi društev upokojencev, sicer ne nasprotuje, ker bi omogočil večji vpliv volivca na sestavo državnega zbora in hkrati ohranil proporcionalno delitev poslanskih mest med stranke. Zdi pa se mu, da je sedanji trenutek dokaj nenaklonjen uvedbi reforme volilnega sistema: »Ker se to dogaja v obdobju, ko Janez Janša nikakor noče odstopiti z mesta predsednika vlade, bo ugovor preostalih političnih strank gotovo, da ne gre še dodatno krepiti položaja predsednika vlade, če mu že sedanji sistem omogoča, da vztraja na oblasti celo brez večine.« Ribičič sicer že desetletja opozarja, da moramo pri uvajanju volilnega sistema po vzoru Nemčije paziti, kaj in kako povzamemo, »saj to ni sistem, ki je primeren za razmere, v katerih lahko na oblast pride Janez Janša ali kak drug k absolutizmu nagnjen politik«.

Nemška praksa kaže, da ljudje z večinskim glasom na volitvah glasujejo strogo po strankarskih preferencah in sploh ne izbirajo med kandidati, kar naj bi bil smisel tovrstnega glasovanja.

Tudi Gabru se zdi povsem neprimerno uvajati katerikoli volilni sistem, ki bi krepil moč predsednika vlade ali vlade nasploh. Proti temu je bil, pravi, že v časih, ko je LDS serijsko zmagovala in so se pojavili predlogi po uvedbi večinskega volilnega sistema, in sicer iz istih razlogov kot danes: »Zdi se mi, da v demokracijah ni najbolj pametno imeti ene komande, ki preseka vse, in drugič, zdi se mi, da to še posebej ni pametno v družbi, ki je že sama nagnjena k razdvojenosti.« Gaber namreč opozarja, da predlagani kombinirani volilni sistem poudarja večinsko logiko, večinski razmislek. Tako v Nemčiji nihče niti ne pomisli, da bi na volitvah lahko zmagal kdorkoli drug, razen ena od dveh največji strank. Pa de facto nimajo večinskega volilnega sistema. Tako je zato, ker je v večinskem delu glasovanja povsem jasno, za kaj v resnici gre. Težavo Gaber ponazarja na primeru Hans-Dietricha Genscherja, enega najbolj priljubljenih politikov svojega časa. Genscher je namreč večkrat kandidiral za mesto poslanca, a navkljub veliki prepoznavnosti ni bil nikoli izvoljen niti na večinskem delu glasovanja, ko naj bi se volivci odločali izključno med kandidati. In sicer zato, ker ni kandidiral na listi ene izmed dveh največjih strank, pač pa na listi tretje po velikosti. »Nikdar se mu ni uspelo uvrstiti niti na drugo mesto. V Nemčiji z večinskim glasom med letoma 1957 in 1990 v parlament ni bi izvoljen tudi niti en neodvisen poslanec in niti eden iz vrst tretje najmočnejše stranke ne. Tudi danes v parlamentu ne sedi niti en neodvisen poslanec. Verjetno je jasno, kaj nam to pove o realnosti predlogov, ki jih poslušamo danes. Delamo si iluzijo, kako bo neki čudežni sistem v državni zbor pripeljal najboljše kandidate.« Volivci v Nemčiji teh iluzij že dolgo nimajo več. Izkušnje so jih naučile, da na večinskem delu glasovanja glas kaki drugi kot največjima strankama sploh ne šteje. Zato v tem delu glasovanja glasujejo strogo po strankarskih preferencah in sploh ne izbirajo med kandidati, kar naj bi bil smisel tovrstnega glasovanja.

Kombiniranemu volilnemu sistemu tudi v državnem zboru ne kaže dobro. Edina realna pot za izpolnitev ustavne zahteve po vplivu volivcev na sestavo državnega zbora je modifikacija obstoječega volilnega sistema z obveznim prednostnim glasom. A da bi bila sprejeta, bi roke morali dvigniti tudi poslanci SDS … Spremembam volilnega sistema torej ne kaže dobro. Gabru se to niti ne zdi slabo, opozarja namreč na najbolj temeljno pravilo spreminjanja volilnih sistemov: »Ne spreminjajo se na hitro in brez potrebnega razmisleka, sploh pa ne v trenutkih, ko so ljudje najbolj nervozni.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.