Komentar / Zaupanje
Če civilna družba ne bo zmožna razumeti, da nova politična kultura lahko pride le iz medsebojnega zaupanja in odkritega sodelovanja, je bilo protestniško gibanje zaman.

Ljubljana, 8. februar
© Igor Andjelić
Smo Slovenci izgubili zaupanje v parlamentarizem in stranke? Smo ga kdaj v zgodovini v resnici sploh imeli? Leta 1901, v začetnem obdobju sodobnega avstrijskega parlamentarizma, je časopis Naprej zapisal: »Stranke postopajo namreč tako, kakor da je njih prvi namen, parlamentarizem ubiti, dasi jim vender samo parlament daje moč in veljavo in bi s propadom parlamenta prišle vse skupaj na nič.« Dr. Jure Gašparič je citat – ne brez razloga! – postavil na začetek nedavno izdane knjige o državnem zboru med letoma 1992 in 2012. Če želimo v parlamentarni ureditvi uveljaviti tisto, kar danes zahtevata protestniško gibanje in heterogena civilna družba, bo vprašanje treba postaviti prav tako, kot so ga na začetku 20. stoletja, torej parlamentarizem da, stranke, kakršne imamo, pa ne! Pa so drugačne stranke mogoče, si jih civilna družba v resnici želi ali gre zgolj za sicer koristen državljanski angažma, brez želje vstopiti v parlamentarno politiko?