Zaupanje

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Komentar

Smo Slovenci izgubili zaupanje v parlamentarizem in stranke? Smo ga kdaj v zgodovini v resnici sploh imeli? Leta 1901, v začetnem obdobju sodobnega avstrijskega parlamentarizma, je časopis Naprej zapisal: »Stranke postopajo namreč tako, kakor da je njih prvi namen, parlamentarizem ubiti, dasi jim vender samo parlament daje moč in veljavo in bi s propadom parlamenta prišle vse skupaj na nič.« Dr. Jure Gašparič je citat – ne brez razloga! – postavil na začetek nedavno izdane knjige o državnem zboru med letoma 1992 in 2012. Če želimo v parlamentarni ureditvi uveljaviti tisto, kar danes zahtevata protestniško gibanje in heterogena civilna družba, bo vprašanje treba postaviti prav tako, kot so ga na začetku 20. stoletja, torej parlamentarizem da, stranke, kakršne imamo, pa ne! Pa so drugačne stranke mogoče, si jih civilna družba v resnici želi ali gre zgolj za sicer koristen državljanski angažma, brez želje vstopiti v parlamentarno politiko?

Temeljna razlika med stabilnimi demokratičnimi sistemi in nestabilnimi, zgolj navidezno demokratičnimi, kakršen je slovenski, je v zaupanju.

Slovenci imamo skromno, »fragmentarno« parlamentarno tradicijo. Njena temeljna značilnost je, da nima kontinuitete in da v času Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije parlamentarna ureditev ni bila napisana po volji Slovencev oziroma malih narodov, ampak vladajočih Nemcev in Srbov, vojne razmere in obdobje socializma pa so sploh prinesli svojo specifiko. V zgodovini slovenskega parlamentarizma so obdobja, v katerih so prišli do izraza posamezni elementi parlamentarne demokracije, nikoli pa ni bilo celovite parlamentarne dejavnosti. Lahko govorimo tudi o različnih ravneh: o lokalni parlamentarni samoupravi v času Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS; torej med letoma 1861 in 1918 ter med letoma 1927 in 1929 (pri čemer so Slovenci – ne zgolj v navedenem obdobju – imeli svoje predstavnike tudi v avstrijskem državnem zboru oziroma v jugoslovanski skupščini), potem o federalnem (socialističnem) parlamentarizmu med letoma 1945 in 1990 in o samostojnem državnem parlamentu od leta 1990 oziroma 1992. Z vstopom v EU leta 2004 bi bilo logično pričakovati, da se bo na podlagi zgodovinskih izkušenj vzpostavil kritičnejši odnos do nadnacionalnih oblasti, da se bodo pojavila vprašanja, kako uskladiti svoj lokalni oziroma nacionalni interes z interesom EU. Pa česa takega ni opaziti. Slovenija v skladu z zgodovinsko tradicijo na vseh ravneh servilno sprejema vse, kar prihaja iz bruseljskega središča. Slovenski politiki so pač vedno zagovarjali ponižnost oziroma – kot so to leporečno definirali že v 19. stoletju – »politiko ohranjanja in postopnega zboljševanja slovenskega položaja znotraj obstoječe ureditve«. Danes je retorika nekoliko drugačna, a v bistvu ista, ohranili naj bi »neodvisnost«. V resnici je seveda takrat in danes šlo za ohranjanje njihovih položajev, ne pa za interes naroda in sedaj države. Nekatere so zato še v avstrijskih časih poimenovali kar za »fanatike oportunizma«. Koncesije za pitno vodo, ki so jih politiki na ukaz bruseljskih birokratov, tudi našega komisarja, na hitro in potihoma kar prek ministrstva za finance skušali spraviti v slovenski pravni red, so zgolj zadnji nazorni primer njihovega načina delovanja.

Temeljna značilnost slovenskega fragmentarnega parlamentarizma je tudi, da je v vseh obdobjih izvršna ali kakšna druga oblast (cesarska, kraljeva, partijska) prevladovala nad parlamentarno, ta pa je bila le redko zmožna priti do enotnih sklepov in učinkovitega ravnanja. Že za avstrijski parlament lahko beremo mnenja, da je bil »v nenehni krizi in le v redkih trenutkih lucidnosti opravilno sposoben« (Ilustrirana zgodovina Slovencev). Nedemokratični sistem v Kraljevi Jugoslaviji, vojna in povojni skupščinski razvoj so Slovence še dodatno oddaljili od klasične predstavniške ureditve. V zadnjem obdobju jo je nadomestila specifična korporativna samoupravna ureditev z več zbori, ki naj bi zastopali interese posameznih poklicev oziroma kategorij prebivalstva. Ta proces je vrhunec dosegel z ustavo leta 1974, ko je bil uveden delegatski sistem, v katerem so klasične voljene predstavnike zamenjale delegacije. Z ustavo iz leta 1974 naj bi tak sistem omogočil neke vrste neposredno demokracijo, »totalno samoupravljanje«, v katerem naj bi v političnem življenju in pri odločitvah sodelovala večina ljudi. Dejansko je bila ureditev neživljenjska, kanali odločanja pa so potekali predvsem po partijski liniji. Tudi to izkušnjo je treba imeti pred očmi, ko se govori o neposredni demokraciji! Le v obdobju t. i. partijskega liberalizma smo doživeli upor poslancev; ti so se – čeprav vsi člani ZK – bolj čutili zavezane volivcem kot stranki. Šlo je za t. i. afero 25 poslancev, ko je skupina republiških poslancev mimo SZDL in ZK, vendar v skladu s poslovnikom skupščine, poleg uradnih kandidatov za člana predsedstva SFRJ predlagala še svojega kandidata. Akcija, čeprav kratkotrajna, je naletela na silovito reakcijo konservativnih sil, saj so poslanci s tem posegli v kadrovski monopol ZK. Nekaterim poslancem je bil zato odvzet poslanski mandat, posledice pa so občutili še dolga leta. Strankarska disciplina je bila tedaj, podobno kot danes, nad pravico do glasovanja po svoji vesti.

Še preden se sploh kažejo obrisi kakšne stranke, ki bi izšla iz protestniškega gibanja in vsaj malo pregnetla politiko, se pojavljajo sumničenja, da so v ozadju propadle stranke.

Z ustavo decembra 1991 in volitvami leta 1992 se je vzpostavil parlamentarni sistem, kakršnega imamo še danes. Dvajset let nepretrganega parlamentarizma – najdaljšega obdobja v vsej slovenski zgodovini – v Sloveniji ni poglobilo demokracije, ampak je pripeljalo do avtokratskih razmer, primerljivih s tistimi v obeh Jugoslavijah. Vzpostavila se je strankokracija po najslabšem možnem vzorcu z začetkov parlamentarizma 19. stoletja. Glavni vzrok je obnovitev kulturnega boja in dosledna razdeljenost na levi in desni pol, ki pa je večidel umetno vzdrževana. Posledica so bile pogoste koalicije ideološko nasprotnih strank, kar bi v državah z daljšo parlamentarno tradicijo ostalo brez večjih posledic za demokracijo. V Sloveniji so takšne kombinacije, značilne zlasti za Drnovška, sicer na videz pomirjale napete politične razmere, a hkrati pripeljale do fevdalne delitve plena po posameznih resorjih, do pometanja težav pod preprogo in do skupnega nastopa političnega razreda, ko je bilo treba preprečiti razjasnitev in politično ter pravno sankcioniranje nekaterih ključnih afer (na prvem mestu prodaja orožja). Posledice strankokracije so bile in so večstranske. Med pomembnejšimi je bil zaton civilne družbe, ki se ji je ponovno uspelo vzpostaviti šele, ko se je politični razred do konca povampiril.

Pa civilna družba danes prinaša rešitev? Temeljna razlika med stabilnimi demokratičnimi sistemi in nestabilnimi, zgolj navidezno demokratičnimi, kakršen je slovenski, je v zaupanju. Slovenska zgodovina od konca 19. stoletja pa do danes kaže, da so bila obdobja zaupanja zelo redka, če so sploh kdaj obstajala. Morda v času osamosvojitve, pa še to precej pogojno. Nezaupanje, ki so ga po osamosvojitvi na novo zasejali in ga gojijo politiki do volivcev in še posebej drug do drugega, med strankami in znotraj strank, med različnimi vejami oblasti, do medijev, skratka do vsega, je izvotlilo našo parlamentarno ureditev in našo družbo. Najbolj moreče pa je, da je že začelo zastrupljati tudi civilno družbo. Še preden se sploh kažejo obrisi kakšne stranke, liste, mreže, ki bi izšla iz protestniškega gibanja in vsaj malo pregnetla politiko, se pojavljajo sumničenja, da so v ozadju propadle stranke, ki se želijo vrniti na oblast, slišati je očitke o poskusih »ugrabitve« gibanja, ljudje, ki so bili kakorkoli vključeni v politiko ali so sodelovali z njo, naj bi bili po preizkušenem zgodovinskem vzorcu »kompromitirani« ipd. Pa se medijsko in politično seciranje tistega, kar naj bi vstopilo v strankarsko politiko, še ni niti začelo!

Slovenski politični razred je, tako kot vedno, tudi tokrat zelo hitro znal poskrbeti za svoje preživetje. Zavrtel se je kadrovski vrtiljak, karte se bodo malo premešale, vse pa bo ostalo bolj ali manj enako. Tudi če bomo imeli predčasne volitve. Če civilna družba ne bo zmožna razumeti, da nova politična kultura, morda sploh prvič v zgodovini, lahko pride le iz medsebojnega zaupanja in odkritega sodelovanja, je bilo protestniško gibanje zaman. In potem si tisto, kar imamo v parlamentu in na oblasti, povsem zaslužimo. Nove priložnosti dolgo ne bo.