(So)odgovorni za spolne zlorabe

Cerkev obsojena na plačilo odškodnine zaradi spolnih napadov nekdanjega artiškega župnika

V času vsesplošnega vznemirjenja zaradi izbiranja novega papeža smo v Sloveniji dobili odgovor na vprašanje, ali je rimskokatoliška cerkev odgovorna oziroma soodgovorna za spolne zlorabe, ki jih storijo njeni duhovniki. Okrožno sodišče v Mariboru je ponovno odločilo, da je, kadar so zlorabe storjene na delovnem mestu oziroma v službenem času. In spolne zlorabe, ki jih zagrešijo duhovniki doma in po svetu, so se dogajale (oziroma se še vedno dogajajo) prav v službenem času. V času, ko so otroci zaupani v oskrbo verskim uslužbencem bodisi pri verouku, maši, na izletu, najpogosteje pa kar v zakristiji … Tako je bilo tudi pri zdaj že pokojnem nekdanjem artiškem župniku Karlu Joštu. Rimskokatoliška cerkev oziroma pristojne nadškofija, škofija in župnija bodo po precedenčni razsodbi eni od Joštovih žrtev morale izplačati 80 tisoč evrov odškodnine.

Sodišče je v zadevi odločalo že drugič, saj je višje sodišče prvo sodbo razveljavilo, ker prvostopenjsko sodišče menda ni dovolj dobro raziskalo dejstev, ki so govorila v prid žrtvi. V vseh drugih točkah sodbe je višje sodišče pritrdilo prvostopenjskemu. Zdi se, da je to zdaj popravilo napako in dosledno raziskalo dejansko stanje, saj je žrtvi prisodilo skoraj enkrat višjo odškodnino kot prvič. Gre za nekakšen epilog zgodbe o nesrečnem župniku Karlu Joštu, ki je umrl tik pred koncem sojenja pred kazenskim sodiščem, zato sodba ni bila izrečena. A dejansko stanje ni bilo vprašljivo, Jošt je bil obtožen kar 16 kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let. Žrtev, ki ji je sodišče dosodilo odškodnino, je recimo posiljeval pet let, prvič ko je bila stara šele sedem let.

Tožbo so napisali v odvetniški pisarni Čeferin, v njej pa zatrjevali, da je rimskokatoliška cerkev objektivno odgovorna za ravnaje svojih delavcev kot vsak drug delodajalec. Čeprav so v RKC pripravili zagovor, da je vsak duhovnik samostojen predstavnik boga na zemlji in je nad njim samo nebo, je sodišče sprejelo argumentacijo tožnice, ki bi utegnila pomeniti svojevrsten precedens doma in v državah s primerljivo delovnopravno ureditvijo. Takšnih sodb ni veliko, če sploh. Izpostave rimskokatoliške cerkve po svetu so se doslej preudarno odločale za zunajsodne poravnave z žrtvami, samo v ZDA so jim v zadnjih letih izplačali več milijard dolarjev. Zakaj se v slovenski cerkvi za to niso odločili, ni povsem jasno, morda pa bodo s tem (čeprav očitno niso imeli tega namena) prispevali k nekoliko odločnejšemu očiščenju, če je namen tajnih zunajsodnih poravnav prav nasproten.

Pot do vsaj delnega zadoščenja za žrtve je sedaj tlakovana, četudi za večino žrtev ni odškodnine, ki bi popravila doživljanje spolne zlorabe in spremljajoče duševne bolečine. Za večino verjetno tudi več deset tisoč evrov morebitne odškodnine ne bo niti približno zadosten razlog za javno celjenje ran, zaradi katerih trpijo tako rekoč vse življenje, oziroma za ponovno odpiranje vprašanj, ki se jih desetletja trudijo pozabiti.