Lajšanje bremena ali past?

»Treba je zaščititi potrošnike in ne kreditodajalcev.« Tako je hrvaški minister za finance Slavko Linić utemeljil novelo zakona o potrošniških posojilih, s katero namerava hrvaška vlada omejiti minus na tekočih računih potrošnikov na največ znesek ene plače.

Minuse, ki presegajo maksimalen limit na računu, naj bi v letu dni spremenili v potrošniška posojila, saj so obresti na ta v povprečju za tretjino ugodnejše od zamudnih obresti za minus na transakcijskem računu. Namen vlade je, da bi prezadolženim potrošnikom olajšala breme odplačila dolgov. »Banke govorijo o svobodi trga, moja dolžnost pa je naučiti državljane, da se ne morejo zadolžiti za tri mesečne plače, ker tega ne bodo mogli vrniti,« pojasnjuje Linić.

Ukrep se zdi logičen, zato smo vprašali, ali o takšni spremembi morda razmišlja tudi slovenska vlada. Odgovorili so nam, da spremembe zakona o potrošniških posojilih v smeri omejitve dovoljene prekoračitve na transakcijskem računu trenutno niso predvidene. Kar pa ni nujno slabo. »Ni povsem jasno, ali je omejitev višine limitov prava rešitev za prezadolženost potrošnikov,« je previden Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije. »Veliko potrošnikov uporablja limit kot zadnje zavarovanje za prebroditev finančnih težav. Statistični podatki kažejo, da je vedno več gospodinjstev pri nas v težavah, kar zadeva plačevanje rednih stroškov, in se težko prebijejo do konca meseca oziroma do naslednje plače. Ne smemo si privoščiti, da bi tak ukrep še poslabšal njihov finančni položaj.«

Hkrati se ob takem ukrepu postavlja vrsta vprašanj. Denimo: kaj bo s potrošniki, ki ne bi zmogli predpisane dinamike odplačila previsokega limita? Kaj pa potrošniki, ki imajo visok limit kot zavarovanje pred nepričakovanimi izdatki, vendar ga ne izrabijo? Pa tudi: kaj bo z dodatnimi stroški spreminjanja limitov v posojila? Zelo verjetno je, da bi banke te dodatne stroške skušale prevaliti na potrošnike, in to zaokrožene navzgor, kot so ravnale pri podražitvi plačilnih storitev zaradi davka na finančne storitve. Poleg tega bi omejitev financiranja z limiti marsikoga prisilila, da posojilo poišče drugje. »Ker so oderuški krediti na nebančnem trgu zelo pogosti, bi to še poslabšalo njihov finančni položaj.« Limit je brez dvoma eden najdražjih načinov zadolževanja, še posebej, če ga potrošnik odplačuje počasi ali pa je vedno v rdečih številkah. Le če potrošnik limit redno in hitro odplača, so njegovi stroški podobni kot pri najemu klasičnega potrošniškega posojila z rednim odplačilom. Banka potrošniku za izredni limit poleg obresti praviloma zaračuna še stroške zavarovanja in odobritve limita. »Če te stroške primerjamo z nizkimi obrestmi na pozitivno stanje na bančnem računu, je jasno, da je limit smiselno uporabiti le v skrajnih primerih in da ga je dobro odplačati čim prej,« pravi Krisper. Strinja se sicer, da so visoki dolgovi potrošnikov pri limitih in na posojilnih karticah tvegan pojav, ki ga je treba dolgoročno omejiti, in to z vidika višine teh dolgov in z vidika stroškov, ki jih za takšno zadolževanje zaračunavajo banke. »Vprašanje pa je, ali je huda gospodarska kriza pravi čas za ukrepe, ki potrošnike silijo k hitrejšemu razdolževanju, kot so ga mogoče zmožni prenesti.«