»Zločin« brez kazni

Janez Šušteršič je ne tako davno na pomisleke o ustavnosti neplačevanja regresa javnim uslužbencem odvrnil, da bodo regres pač izplačali in neustavnost odpravili, če bo tako odločilo ustavno sodišče. In je odločilo. In so izplačali. Zdaj je ustavno sodišče ugotovilo še eno neustavnost varčevalnih posegov prejšnje vlade – arbitrarno znižanje pokojnin. In spet bodo plačali, skupaj z obrestmi in dodatnimi stroški, ki so nastali zaradi sprejemanja neustavnih zakonskih rešitev. A Šušteršič in njegovi sodelavci v vladi niso in ne bodo plačali nič. Plačali bodo državljani. Ali so lahko politiki zaradi svojega delovanja še kako drugače in ne samo politično odgovorni?

O zakonu za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) je dr. Rajko Pirnat dejal, da so z njim »povzročili cel kup neustavnosti. Menim, da bi morali poslušati strokovno javnost, ki na to opozarja, ne pa cinično reči, da bodo že kasneje vse popravili.« Neustavnosti varčevalnih ukrepov, ki se zdaj kažejo druga za drugo, niso naključne. Da so nekateri deli zakonov protiustavni, so nekdanjo vlado, ko je bil še čas, opozarjali pravni strokovnjaki različne politične usmeritve, celo zakonodajnopravne službe vlade, ministrstev in državnega zbora. Pa je kljub temu vztrajala pri rešitvah, za katere je vedela, da so ustavno vprašljive.

Ali grožnja politične odgovornosti za neustavno omejevanje pravic državljanom v takšnih primerih ni dovolj? V bolj artikuliranem delu vstajniškega gibanja se je na to temo začela razprava, ki teče v več smereh. Ena je iskanje kazenske odgovornosti. Protiustavno delovanje je kaznivo, a naj bi bila težava z dokazovanjem, da so politiki s sprejetjem zakonodaje zavestno ravnali protiustavno. Kazenski zakonik pozna tudi kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti in nevestnega dela v službi. A morda še najbolj izvedljivo se zdi uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Ustava daje pravico do povračila škode vsakomur, ki mu jo je s protipravnim ravnanjem povzročil državni organ. Poleg tega se povračilo škode lahko zahteva tudi »neposredno od tistega, ki je škodo povzročil«. V našem primeru torej od politika. Spet tretja je možnost, da bi država sama od neposrednih povzročiteljev škode zahtevala odškodnino, ker je bil oškodovan državni proračun.

Težko je verjeti, da bi slovensko sodišče nazadnje ugotovilo pravno odgovornost zaradi zavestnih neustavnih odločitev. Gotovo pa ni odveč, da se na to temo opravi javna razprava in se v njej razjasni, ali politiki za svoje politične odločitve lahko odgovarjajo še kako drugače. Nekaj drugačne politične kulture je že pokazala nova ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ki je obljubila vrnitev z ZUJF-om protiustavno odvzetih pokojninskih pravic in dodala, da bi se oškodovanim odgovorni lahko vsaj opravičili.