Pravna država, ki si je želimo, ni pravna

Je – navkljub postopkom, ki potekajo zoper koruptivne politike in t. i. tajkune, in tudi že izrečenim obsodbam – pravnomočna obsodba nekdanjih vodilnih kadrov gradbenih monopolistov, Ivana Zidarja, Hilde Tovšak in Dušana Črnigoja, na zaporne kazni končno dokaz delovanja pravne države? Ne, predolgo je trajalo, da so bili obsojeni, kazni so prenizke, sedeli bodo prekratek čas. Nobena obsodba ne bo dovolj.

Nismo zadovoljni s stopnjo pravne države, ki je okorela posledica večstoletnega, počasnega in rigidnega razvoja prava človekovih pravic. Organi odkrivanja, preiskovanja in razsojanja o kršitvah zakonov morajo pri svojem delu skozi zapleteno in zbirokratizirano proceduro, ki vsebuje številne varovalke, zaradi katerih postopki pogosto trajajo nerazumno dolgo in nemalokrat zvodenijo. Policija mora izpolnjevati zapletene pogoje za pridobivanje dokazov, še posebej za posege v človekovo zasebnost, standardi za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov so skoraj nedosegljivi. Tožilstvo ima zatem težave z naborom dokazov, ki jih pridobi policija, prav zato, ker ne ustrezajo omenjenim standardom. Posledica vsake najmanjše napake sta lahko izločitev dokazov in predčasni konec postopka, v katerem bi moralo biti zadoščeno pravici. Nazadnje tudi sodišče lahko odloči zgolj na podlagi spoštovanja teh norm in v skladu z zakonom posameznika obsodi, v vseh drugih primerih obtoženci svobodni odkorakajo s sodišč. Recimo vodje narkomafije v zadevi Balkanski bojevnik. Kadar se primeri zaključijo s pravnomočnimi obsodilnimi sodbami, recimo v primeru aktualne Čiste lopate, pa od razkritja afere do obsodbe traja pet let. Pet let!

Da bo pravica hitra in bo doletela vse, ki si jo zaslužijo, sicer obljublja vsaka vlada. Ker to zahteva javno mnenje, ljudje. Zadnje čase še posebej glasno tudi na ulicah prestolnice.

Naša pričakovanja so višja. Policija bi morala najhujše oblike kriminala zaznati v realnem času, če že ne neposredno ob storitvi kaznivih dejanj, jih preiskati v mesecu ali dveh, tožilstvo v podobnem časovnem okviru spisati obtožnico, sodišče storilce v nekaj mesecih obsoditi na prvi in potem še na drugi stopnji. Leto od storitve kaznivega dejanja bi storilci vendarle že morali sedeti na Dobu. Zavezo, da bodo kazenskopravne sodbe pravnomočne v letu dni, je kot ideal delovanja pravne države vsebovala tudi koalicijska pogodba donedavne vlade. Da bo pravica hitra in bo doletela vse, ki si jo zaslužijo, sicer obljublja vsaka vlada. Ker to zahteva javno mnenje, ljudje. Zadnje čase še posebej glasno tudi na ulicah prestolnice.

Leto od storitve kaznivega dejanja do pravnomočne sodbe je trajanje postopka pred sodiščem, ki se šteje za ideal delovanja pravne države. A da bi se udejanjil v praksi, bi morali biti izpolnjeni nekateri nujni pogoji. Policiji bi moralo biti omogočeno preiskovanje, ki ni omejeno z nerazumnimi omejitvami, ki so posledica nezaupanja v policijo. Tožilstvo naj (tak je tudi predlog kazenskopravne reforme) obtožnice piše samo, brez sodišča. In sodišče naj odločno prepreči aktivnosti obrambe, katerih smisel je predvsem zavlačevanje postopka. Vsekakor pa mora biti vseh skupaj več. Več sodnikov, več tožilcev, več policistov in več davčnih, finančnih, delovnopravnih, okoljskih in drugih inšpektorjev. Gre za očitno kadrovsko podhranjene organe, ki lahko danes opravijo le omejeno količino dela. Za dosego ideala delovanja pravne države bo treba vse te organe kadrovsko okrepiti. Država lahko sankcionira vse, ki si sankcije zaslužijo, samo pod pogojem, da temu namenja dovolj pozornosti. Le potem bo roka pravice lahko hitra, težka in za vse enaka. Ker dela pač ni malo. V Sloveniji ta trenutek zakonodaja pozna skoraj 300 različnih kaznivih dejanj, torej ravnanj, ki veljajo za kazniva z zaporno ali denarno kaznijo. Prek 10 tisoč je veljavnih prekrškov, prepovedanih ravnanj, za katera so predvidene globa in druge stranske kazni.

V teoriji se takšna država, torej država s (pre)obsežnim represivnim aparatom sicer imenuje policijska ali pa tudi totalitarna. Še dobro, da si mi želimo živeti v pravni.