Ali lahko beremo pošto politikov?

»Elektronska pošta in SMS-i, ki jih pošiljajo angleški ministri s svojih zasebnih računov, so lahko predmet dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da lahko javnost zahteva kopije teh sporočil … Odločilno dejstvo je narava informacije, ne pa format.« Tako je lani oktobra odločil angleški informacijski pooblaščenec po dveletnem pravnem boju, ki ga je sprožil angleški The Times, ki je želel pridobiti in objaviti elektronsko pošto angleškega šolskega ministra. V Veliki Britaniji so pravila pri dostopu do javnih informacij veliko bolj odprta kot v Sloveniji. Tam so imeli novinarji že zdavnaj pravico zahtevati elektronsko korespondenco svojih ministrov. Zaradi česar so se mnogi med njimi zatekli k – gmailu. Kot recimo že omenjeni šolski minister. A od oktobra je na otoku mogoče zahtevati in objaviti tudi takšno, na videz zasebno elektronsko pošto, če je seveda v njej govor o javnih politikah.

V Sloveniji so za zdaj ta pravila še malce bolj rigidna. Na Mladini smo, na podlagi angleškega primera, lani zahtevali vso elektronsko komunikacijo, torej elektronska sporočila, ki so si jih izmenjali predsednik vlade Janez Janša, notranji minister Vinko Gorenak, predsednik parlamenta Gregor Virant, infrastrukturni minister Zvone Černač in finančni minister Janez Šušteršič glede referendumskih zahtev in zakonov o slovenskem državnem holdingu ter slabi banki. V vseh primerih smo bili zavrnjeni, pa tudi s pritožbo k informacijskemu pooblaščencu nismo uspeli. Poleg tega da so v kabinetih trdili, da tovrstne korespondence »nimajo evidentirane« in da gre za »notranje komuniciranje, preliminarno diskusijo med člani vlade, ne pa za uraden dokument v smislu zakona«, je tudi informacijski pooblaščenec odločil, da je v Sloveniji mogoč vpogled v elektronsko pošto javnih funkcionarjev le na podlagi zakona – kot piše v ustavi. In da nadzor nad vsebino ni mogoč.

A ta teden je na podlagi fotografije iPada ministra za obrambo Romana Jakiča, ki jo je objavil Reporter in s katere je razvidna korespondenca med Jakičem in obramboslovcem Klemenom Grošljem o kadrovskih razmerah na ministrstvu, upravno sodišče sklenilo drugače. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je sprva sporočila, da imajo tudi politiki svojo »komunikacijsko zasebnost« in da gre lahko pri fotografiranju Jakičevega iPada celo za sum storitve kaznivega dejanja. Jakič pa je tudi po sodni poti zahteval umik fotografije in članka z začasno odredbo ter plačilo denarne kazni. Vendar je sodišče njegov predlog zavrnilo.

»Elektronska pošta in SMS-i, ki jih pošiljajo angleški ministri s svojih zasebnih računov, so lahko predmet dostopa do informacij javnega značaja.« - Odločba angleškega informacijskega pooblaščenca oktobra lani

Kot je razvidno iz sklepa ljubljanskega okrožnega sodišča, je to med drugim ugotovilo, da ima javnost interes seznaniti se z ravnanjem Jakiča, ki (lahko) vpliva na njegovo ravnanje pri določanju kadrovske politike. Ali torej to pomeni, da bomo po novem lahko zahtevali tudi elektronska sporočila politikov?

Fotografska praksa, ki se je ta teden razširila v parlamentu, ko so fotografi z balkona očitno načrtno slikali telefone politikov Pozitivne Slovenije, pri čemer so »ujeli« SMS-čestitko menedžerja Petra Kraljiča premierki Alenki Bratušek, pa je v Veliki Britaniji že dobro uveljavljena. Pred vhodom na Downing Street 10 fotografi navadno načrtno čakajo s teleobjektivi in iščejo zanimive podrobnosti. Velikokrat so uspešni. Zadnji je primer sekretarja za mednarodno pomoč Andrewa Mitchella, pri katerem so fotografi avgusta 2011, ko je zapuščal Downing Street, ujeli zaupni dokument o nujnosti pomoči Afganistanu. Najbolj bizaren pa je primer policijskega sekretarja Boba Quicka, ki je leta 2009 izstopil iz avtomobila na Downing Streetu, pri čemer ni dovolj hitro skril papirja, kjer je bil objavljen načrt hišnih preiskav, povezanih z bojem proti terorizmu. Prav tako britanski fotografi redno sledijo ministrom pred vladnimi sejami ali slikajo politike med koalicijskimi pogajanji …

Pri dostopu do javnih informacij pa najbolj odprte še zmeraj ostajajo ZDA. Junija 2011 je recimo zvezna država Aljaska, na podlagi dostopa do informacij javnega značaja, objavila 24 tisoč »zasebnih« elektronskih sporočil, ki jih je napisala bivša kandidatka za predsednico ZDA Sarah Palin, še ko je zasedala mesto guvernerke. Njeno elektronsko pošto lahko bere vsak, le 725 dolarjev mora plačati za izdelavo kopij.