Zadnji, smrtni udarec urbanizmu

Peter Gabrijelčič, Dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Komentar

Vsakič, ko se vrnem s potovanja po prostorsko urejenih tujih krajih, me presune pogled na kaotičnost slovenskih mestnih obrobij in podeželja. Tako zelo smo zaverovani v lepoto Slovenije, da ne vidimo usodnih posledic svojega mačehovskega odnosa do prostora. Zato ni naključje, da je eden od mojih študentov nekoč zgroženo zapisal: »Ali smo Slovenci res prostorsko neinteligentni?« Černačeva uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje je zato le zadnji, smrtni udarec slovenskemu urbanizmu, ki je s tem dokončno izginil s strokovnega prizorišča. Težava ni v uredbi sami, temveč v tem, da je proces urejanja prostora že pred leti ušel izpod nadzora urbanistične stroke oziroma da je bil urbanizem kot živa stroka v Sloveniji praktično odpravljen. Zato tudi ni prave razlike med prostorsko pojavnostjo legalne ali nelegalne gradnje. In prav tako je razumljivo prepričanje nestrokovne politike, da so majhni objekti nepomemben poseg v prostor in je treba zato gradnjo in umestitev teh objektov liberalizirati.

Ob strokovnih obiskih v tujini sem bil presenečen, da je med županovimi dolžnostmi na pomembnem mestu zapisana skrb za podobo kraja. Dokaj nenavadno glede na slovenske razmere, kjer mora župan skrbeti predvsem za ekonomski in socialni razvoj kraja in kjer je urbanizem stvar dnevne politike in vsakokratne politične geometrije v mestnem svetu. In vendar je velika teža, ki je dodeljena skrbi za podobo občine, smiselna. Prvič zato, ker urejeno, kakovostno oblikovano okolje povečuje splošno produktivnost in ustvarjalnost ljudi, in drugič zato, ker urejen kraj posredno govori o uspešnem poslovanju lokalnih oblasti in zato povečuje zaupanje domačih in tujih vlagateljev v nove naložbe v prostoru. Urejen urbanizem je pogoj za trajno ohranitev vrednosti objektov in naložb, saj zagotavlja njihovo dolgoročno stabilnost. Zato mora biti vsak poseg v prostor skrbno premišljen. Poleg tega ni velikih ali manj pomembnih posegov. Žal stroka pri tem nima diskrecijske pravice, ki bi ji omogočala strokovno presojo v okviru zakonskih določil pri vsakem posegu posebej. To pa ne pomeni ponovno več administriranja, podaljševanja postopkov in zviševanja stroškov. Prav nasprotno. Zagotoviti moramo sistemske možnosti, ki bodo zagotavljale kvaliteto in ne zgolj kvantitete prostorskih rešitev in bodo po hitrem postopku pripeljale stroko do mesta, kjer je potrebna strokovna odločitev.

Glede na sodobno dogajanje v slovenskem urbanizmu ima Slovenija še vedno vse značilnosti države v tranziciji. Predvsem v dojemanju stvarnosti, ki se zdi kot dokončen obračun s socialistično preteklostjo in z njenimi sistemskimi rešitvami, nasproti sedanjosti, ki se zdi kot iluzija popolne svobode v razpolaganju z zasebno lastnino. Večina današnjih investitorjev je prepričana, da prostorskega planiranja in urbanizma v novih razmerah ne potrebujemo oziroma da so kakršnikoli urbanistični načrti le ovira njihovim naložbenim pričakovanjem in odvečen ter škodljiv relikt socializma. Takšno prepričanje večinoma upošteva tudi naša prostorska zakonodaja oziroma interpretacija te v praksi. V večini so občine ukinile že sprejete zazidalne načrte in jih nadomestile z ohlapnejšimi prostorskoureditvenimi pogoji. V teh pogojih je urbanizem le še poštni nabiralnik želja. Tolmačenje določil planskih dokumentov je padlo na ramena projektantov, ti pa so brez urbanistov izpostavljeni pritiskom naročnikov. Projektant nima sobesednika in zaščitnika, ki bi mu v imenu jasne vizije, zarisane v mestnem načrtu, dajal usmeritve pri delu. In ga tudi zavaroval pred samovoljo investitorjev. Projektant je tako povsem na čistini. Postavljen je v vlogo odvetnika, ki mora za stranko narediti vse, kar ta zahteva. Drugače izgubi posel. Urbanistične stroke, ki bi aktivno skrbela za razvoj in kakovost mestnega prostora, ni več, vse je prepuščeno trgu.

Pred leti sem bil priča umeščanju nove, manj pomembne lokalne ceste v manjšem kraju v Avstriji. Lokacijo si je ogledala strokovna komisija, ki so jo sestavljali predstavniki različnih občinskih služb ter strokovnjaki in ki je po ogledu pripravila zapisnik z usmeritvami za gradnjo. Na vprašanje, ali ni treba v ta namen pripraviti obsežne papirologije, takšne, kot smo je vajeni v Sloveniji, so mi odgovorili, da je za to odgovoren izvajalec del. Ta pripravi vse in le toliko, kolikor je potrebno, da bo delo kakovostno izvedeno. Presenetilo me je takšno zaupanje v izvajalca, zato me je zanimalo, kaj se dogodi, če izvajalec ne opravi dela v skladu s sprejetimi smernicami. Mojega vprašanja nekako niso razumeli. V tem primeru pač zanj ni več dela v Avstriji! Pri nas je položaj prav nasproten. Ogromno papirja, na koncu pa dela vsak po svoje. In nikogar ni, ki bi preverjal dejanske rezultate na terenu. Zakonodaja, ki naj bi vnaprej določala pravila obnašanja, ki naj bi preprečevala konflikte, te sproža. Kadar zakonodaja ni dosledna ali se dosledno ne izvajajo njena določila, smo priča divjemu lovu, kjer obvelja volja močnejšega ali brezsramnega.

Od nekdaj vplivajo na prostorsko politiko in postavljajo ministre interesi iz ozadja. Včasih so bili to nepremičninski lobiji, lobi velikih gradbenih podjetij in tudi lobi županov, danes je postal očitno najmočnejši lobi črnograditeljev.

Bodimo iskreni. Cilj nove uredbe je povsem špekulativne narave. Ta uredba je posledica večdesetletnega pritiska črnograditeljev, da bi se omilili pogoji za legalizacijo črnih gradenj oziroma za odpiranje novih takšnih priložnosti. V Sloveniji smo vsi po malem črnograditelji. Vsak, ki ima košček parcele, kjerkoli že, živi v upanju, da jo bo nekoč prelevil v dobičkonosno gradbeno zemljišče. Od nekdaj vplivajo na prostorsko politiko in postavljajo ministre interesi iz ozadja. Včasih so bili to nepremičninski lobiji, lobi velikih gradbenih podjetij in tudi županov, ki so v imenu občine špekulirali z zemljišči, danes, ko se je nepremičninski balon razpočil, je postal očitno najmočnejši lobi črnograditeljev, ki so že vsa leta napadali ministrstvo, naj oblikuje ohlapnejša merila za legalizacijo črnih gradenj. Seveda je veliko tudi realnih potreb po graditvi pomožnih objektov, ki pa se izgubijo v množici špekulativnih pritiskov. Prav zaradi njih ostajajo ljudje z resničnimi potrebami po takšnih objektih brez potrebnih dovoljenj. Do danes legalno zgrajeni pomožni objekti so v večini bodisi pritajeni zametki kasnejše konkretnejše gradnje ali inovativni prebliski v obliki kozolcev, na katere se obešajo jumbo plakati. Zaradi odsotnosti objektivne strokovne presoje je veliko špekulacij, pa tudi krivic.

Neurejenost slovenskega prostora daje vtis, da je na delu permisivna prostorska politika, ki omogoča, da je v prostoru vsem in vsakomur vse dovoljeno. Vendar je v resnici prav nasprotno. Imamo silno zapleteno in omejevalno prostorsko zakonodajo, ki vodi v leta trajajoče upravne postopke, ti pa dušijo razvojne pobude. Bistvena zmota (ali premišljena poteza) vseh dosedanjih zakonov je bila v prepričanju, da lahko podrobno zapisana pravila v prostorskih aktih nadomestijo prisotnost žive stroke na terenu. Od tod tudi dosedanja zakonska ureditev, po kateri imajo občine moč odločanja le o prostorskih aktih, izdaja gradbenih dovoljenj pa je stvar države oziroma njenih upravnih enot. V katerih sedijo praviloma uradniki brez ustrezne izobrazbe prostorske ali arhitekturne smeri. Z mnogimi stanovskimi kolegi smo bili v preteklih desetletjih vpleteni v pripravo nove prostorske zakonodaje. Opozarjali smo na potrebo po vračanju k stroki, po ponovnem definiranju njene vloge v družbi in v procesu urejanja prostora ter predlagali tudi ustrezne sistemske rešitve. S strokovnega vidika so nam bile naloge jasne in po našem mnenju tudi strokovno uresničljive. Vendar se je do sedaj izjalovil vsakršen poskus, da bi sistem urejanja prostora ponovno postavili na strokovne temelje. Po mojem tudi zato, ker neurejenost v prostorski in zemljiški politiki ustreza predvsem številnim monopolnim zemljiškim in nepremičninskim špekulantom ter posredno odpira prostor klientelizmu in korupciji. V Sloveniji poberejo zemljiško rento lastniki zemljišč ali nepremičninski špekulanti, ne občine, ki vodijo politiko ter postopke spremembe rabe zemljišč in s tem povečajo njihovo vrednost. Občine bi lahko ta zemljišča ustrezno obdavčile ali jih odkupile, jih komunalno uredile in ponudile trgu. V Sloveniji je tako rekoč nemogoče kupiti gradbeno parcelo na dostojen način. Kot da se je treba povezati s kriminalno združbo, da bi prišel do zazidljivega zemljišča. Vsi predlogi za novo, ustreznejšo zakonsko ureditev, pri katerih sem imel priložnost sodelovati s strokovnimi kolegi, so se še pred parlamentarno razpravo izjalovili. Morda tudi zato, ker je bilo veliko poslancev iz vrst županov, od katerih so številni varovali predvsem parcialne interese svojih občin. Zato sem prepričan, da je neurejenost slovenskega prostora zlasti politični in ne toliko strokovni problem. V tako zamegljenih razmerah prostorske politike je stroka potisnjena na vrtiljak nenehnega izumljanja novih in novih nadzornih mehanizmov, s katerimi želimo zavreti današnji urbani kaos. Ker se zaradi izostanka politične volje ne osredotočimo na reševanje bistva vprašanja, je učinek prav nasproten. Še večja disperzija sektorskih politik, prohibicija stavbnih zemljišč, nepreglednost in nedomišljenost novih parcialnih varovalnih instrumentov, vse to nas še bolj oddaljuje od strokovnih, a hkrati učinkovitih sistemskih rešitev ter ustvarja plodna tla za še večjo špekulativnost in koruptivnost.

Zato pozivam k politizaciji tega vprašanja, to mora postati ena od ključnih prednostnih nalog vladne politike. Treba bo doseči stvarno parlamentarno razpravo o prostoru, jo odlepiti od dnevne politike, da bo na načelni ravni vzpostavila hierarhijo nacionalnih prioritet in postavila potrebo po urejenem nacionalnem prostoru na najvišje mesto. Šele ko bo ta prioriteta zapisana v slovensko ustavo, bo ponovno prišel čas tudi za stroko.