Koliko Chaveza?

V začetku marca je umrl kontroverzni venezuelski predsednik in znanilec »nove socialistične misli v Latinski Ameriki« Hugo Chavez. Sam je venezuelski projekt razvoja države poimenoval s »socializmom 21. stoletja«. Preminulemu venezuelskemu predsedniku je v času štirinajstletne vladavine uspelo z nafto bogato državo, ki šteje 28 milijonov prebivalcev, zelo spremeniti. Z uveljavljanjem razvojne politike države, ki je onemogočala multinacionalke in dominanten vpliv ZDA na razvoj, se je kljubovalno uprl ameriški administraciji. In bi tako delal, posnemajoč svojega kubanskega vzornika Castra, še dolgo, če ga ne bi, 58-letnega, zaustavil rak.

Mnoge stvari, ki jih je uvedel v Venezueli, torej deželi »socializma 21. stoletja«, ki naj bi bila brez revnih, a z izobraženimi ljudmi, bodo zagotovo ostale. Prav tako pa tudi latinskoameriške integracije, ki jih je sooblikoval zato, da bi v duhu bolivarske revolucije – Simon Bolivar je bil venezuelski vojaški in politični vodja iz 19. stoletja, ki je igral ključno vlogo v boju za neodvisnost latinskoameriških držav izpod španskega imperija – utrdil samozavest latinskoameriških ljudstev, da ne bi bila še naprej »dvorišče« Združenih držav Amerike.

Prav oblikovanje latinskoameriških integracij in sodelovanje med državami sta bili po mnenju Nestorja Lopeza, dolgoletnega sodelavca Huga Chaveza, urednika in novinarja, zdaj pa odpravnika poslov na veleposlaništvu Bolivarske republike Venezuele v Sloveniji, ki je predaval prejšnji teden na Filozofski fakulteti, med osrednjimi nalogami v politiki preminulega predsednika. Chavez sodi namreč med tiste redke latinskoameriške politike, ki so drznili naravnost in surovo napadati politiko ZDA na južnem delu celine, ki je z neoliberalističnim konceptom razvoja dejansko zasužnjevala ljudstva zunaj ZDA.

Seveda si je venezuelski voditelj upal več v primerjavi z drugimi zaradi velikega naftnega bogastva, ki ga je nacionaliziral leta 2003. Vse globlji trn je postajal v peti ZDA, saj je z oblikovanjem ALBE (Bolivarske zveze ameriških ljudstev) spodmikal tla ZDA na jugu celine. Ta povezava ne temelji na trgovinskih sporazumih, ampak vnaša na celino, ki je pred desetletji veljala za obubožano, nova pravila sodelovanja, ki upoštevajo poudarjeno socialno noto in medsebojno gospodarsko pomoč. Prvi sporazum v okviru integracije je Venezuela podpisala s Kubo. V zameno za nafto je Castrova Kuba dala Venezueli zdravstvene in izobraževalne storitve. Za 96 tisoč sodov nafte na dan po zelo ugodni ceni je Kuba poslala Chavezu 20.000 zdravnikov in medicinskih sester in na tisoče učiteljev. Podobne sporazume, kjer menjavajo storitve ali blago, je Venezuela sklenila tudi z drugimi državami, članicami ALBE. Celo skupno valuto sucre so si zamislili, vendar Chavez njene uvedbe ni dočakal. Po Lopezovem mnenju je »zveza ALBA dokaz, da so možne gospodarske in druge integracije, ki slonijo na poštenosti in sodelovanju, ne pa na izkoriščanju in dominaciji najmočnejše države. Uspelo nam je, da smo se uprli tistim, ki nas nenehno skozi propagando, ustrahovanje, tudi z vojaškimi intervencijami, hočejo podjarmiti. Zdaj Latinska Amerika, tudi zaradi Chavezove odločnosti, prvič lahko reče, da ni več dvorišče Združenih držav Amerike«.

Chavezov najverjetnejši naslednik je Nicolas Maduro, zunanji minister, ki ga je Chavez pred smrtjo povišal v podpredsednika države.

S spremembo ustave, ki je prinesla več pravic marginaliziranim družbenim skupinam in utemeljila Chavezovo politiko venezuelskega socializma, je poleg sprememb na gospodarskem področju vnesel v politično življenje zametke politične participacije ljudstva v državi. V prvem mandatu svoje vladavine je še previdno tipal meje možnih družbenih sprememb, v drugem pa je že oblikoval sistem bolivarskih projektov za izobraževanje in zdravstveno oskrbo, kar je prineslo zlasti na podeželju in predvsem med revne ljudi veliko izboljšanje življenjskih razmer. Hkrati s tem procesom so nastajale po vaseh komunalne skupščine, ki so prevzemale upravljanje z javnimi zadevami, delavske zadruge pa so postale pomembni razvojni centri za gospodarstvo. Danes je v Venezueli več kot 100.000 zadrug in v več kot 30.000 ljudskih skupščinah ljudje odločajo, kam bodo namenili sredstva, ki jim jih namenja država za njihovo skupnost. In doslej Venezueli za te projekte ni primanjkovalo denarja, saj je Chavez nacionaliziral največja industrijska podjetja, ki so ključna za razvoj države, predvsem pa naftno industrijo, ki prispeva več kot 90 odstotkov v skupnem izvozu države. Opozicija je ob podpori ZDA nasprotovala Chavezovim reformam, pozivi k vojaški intervenciji so se kar vrstili, vendar je očitno to le še opogumljalo Chaveza, ki je še bolj radikaliziral svoja stališča do vloge ZDA na celini in v svetu ter hudim odporom navkljub od leta 2005 začel naglas govoriti o »socializmu 21. stoletja«.

Poznavalci venezuelskih ekonomskih in socialnih razmer ocenjujejo Chavezovo vladavino, četudi ji ne priznavajo atributov demokratičnosti, za uspešno. Državi je uspelo znižati brezposelnost s 14,5 odstotka v letu 1999 na 7,6 odstotka v letu 2009. BDP na prebivalca se je zvišal s 4105 dolarjev v letu 1999 na 10.801 dolar v letu 20011. Močno je zmanjšal revščino. S 23,4 odstotka v letu 1999 je v letu 2011 padla na 8,5 odstotka. Zmanjšala se je tudi umrljivost otrok. Vpis na univerze se je podvojil, na milijone ljudi, tudi v najbolj revnih predelih, ima zdaj dostop do zdravstvenih storitev, početverilo se je število državnih pokojnin. Obljubil je tri milijone novih stanovanj do leta 2018. Vsa ta leta je imela Venezuela zavidljivo gospodarsko rast, ki je lani znašala 5,2 odstotka. »Če kdo v Venezueli strada, strada zato, ker nima nikogar, ki bi ga usmeril v sistem pomoči za družine, ki živijo v težkih razmerah. Ustanovili smo tudi menze za revne ljudi, vendar je vse manj takšnih, ki potrebujejo tovrstno pomoč,« trdi Lopez. Spremembe pa nam ponazarja tudi z indeksom sreče, saj po tej klasifikaciji spada Venezuela na drugo mesto v Latinski Ameriki in na petnajsto v svetu. Seveda nam takoj citira tudi venezuelskega revolucionarja iz 19. stoletja Bolivarja, ki je dejal, »da je najboljša država tista, ki ustvarja največ srečnih ljudi«, pravi Lopez.

Chaveza ni mogoče ocenjevati enoznačno. A danes je v Venezueli več kot 100.000 zadrug in več 30.000 ljudskih skupščin.

Glavni kritiki Chavezu očitajo, da je preveč stavil na proizvodnjo nafte, drugim področjem industrije pa ni namenjal pozornosti. Lopez pravi, da imajo nafte za naslednjih dvesto let. Nafta je Venezueli res prinesla velike dobičke, ki jih je Chavez vlagal v socialne storitve, zanemaril pa je posodabljanje naftne industrije, kar mu očitajo predvsem ameriški komentatorji. Če primerjamo njegove gospodarske rezultate z nekaterimi drugimi na podcelini, tudi niso tako impozantni, kot nam skuša dopovedati uradni Caracas. Brazilija je bila po ekonomskih kazalcih v tem času najuspešnejša latinskoameriška država in tudi Kolumbija je v razcvetu. Human rights watch pa opozarja še na druge plati njegove vladavine. V svojem poročilu opozarjajo zlasti na »dramatično koncentracijo moči v njegovih rokah in kršenja človekovih pravic«. Po neuspelem »coup d’état« v letu 2002 proti njemu je Chavez zares prevzel nadzor nad delom sodišč in mediji. Leta 2009 je denimo zahteval tridesetletno zaporno kazen za sodnico, ki je vladnega kritika, zaprtega že dve leti, pogojno izpustila na prostost. Sodnica se je znašla v hišnem priporu. Vlada je v Chavezovem času nadzirala tiskane in avdio-vizualne medije. Sprejela je zakone s strogimi kaznimi za govor, ki »žali« uslužbence vlade, in prepovedala medijem prenašati sporočila, ki bi »spodbujala zaskrbljenost« med ljudstvom. Po letu 2002 so prenehale oddajati vse TV-postaje, ki niso trobile v isti rog kot režim, ostala je le TV Globalvision, zdaj edina večja televizijska hiša, ki je kritična do Chavezove politike. V Human rights watch opozarjajo na avtocenzuro v medijih in na ravnanje Venezuele v zadnjih letih, ko v ZN glasuje proti resolucijam, ki obsojajo kršenje človekovih pravic v Severni Koreji, Burmi, Iranu in Siriji. Še več, Chavez je bil podpornik sirskega predsednika Bašarja Al Asada, libijskega diktatorja Moamerja Gadafija in iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, saj je vsem podelil tudi ’znak osvoboditelja’, najvišje priznanje Venezuele.

Chavez je mrtev. Po lanskih oktobrskih volitvah, kjer je zmagal, ni imel več možnosti, da bi spet prisegel kot predsednik države. Čez dva tedna se bodo državljani spet odpravili na volišča. Na njih bo kandidiral tudi Nicolas Maduro, zunanji minister, ki ga je Chavez pred smrtjo povišal v podpredsednika države. Kaže, da tudi v ZDA pričakujejo, da bo nasledil Chaveza, saj mu je Roberta Jacobsen, pomočnica ameriškega državnega sekretarja, odgovornega za zahodno hemisfero, predlagala obnovitev diplomatskih odnosov med državama. Tudi venezuelska opozicija se pripravlja na volitve. Njihov kandidat je Henrique Capriles, mladi guverner zvezne države, ki je oktobra lani kandidiral na predsedniških volitvah proti Chavezu. Če bi zmagal na volitvah, bi se srečal z močno koalicijo aktivistov, državljanskih ideologov, vojaških pragmatikov in kubanskih mentorjev, ki so bili motor chavističnega političnega gibanja. Med revnimi sloji prebivalstva ima chavizem še zmeraj veliko podporo. Bo preživel brez Chaveza? Nestor Lopez o tem ne dvomi. Zatrjuje, da je Hugo Chavez zdaj v srcih mladih v Venezueli in v Latinski Ameriki, kot je bil Che Guevara v srcih njegove generacije.