Borut Mekina

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Politika

Konec specialne vojne

Z vstopom Hrvaške v EU je del slovenske politike izgubil sovražnika. Kako naprej?

»Naporno prijateljstvo« - Hotiza, september 2006

»Naporno prijateljstvo« - Hotiza, september 2006
© Luka Novak

V slovenski politiki je Hrvaška vedno imela izredno pomembno, privilegirano, psihopatološko vlogo. To je bila država, s katero je Slovenija imela najmanj resničnih težav, podoben jezik, skupno tradicijo in tesne stike med ljudmi. Hkrati pa je bila to država, na mejo s katero smo po razpadu Jugoslavije najraje in najhitreje pošiljali specialce, rožljali z orožjem, dokazovali svojo suverenost in odločnost. Pred 13 leti je vlada Andreja Bajuka na svoji zadnji seji povsem resno razpravljala, da bi na sporna ozemlja poslala 300 specialcev. Leta 2006 so jih v času prve Janševe vlade tudi zares poslali v Hotizo. V opremi bojevnikov 21. stoletja, z namenom »realnega varovanja meje«. Na drugi strani meje sicer ni bilo nikogar, razen nekega presenečenega in prestrašenega hrvaškega traktorista – samostojnega podjetnika.

A težave, ki jih ni, so včasih tudi najtežje rešljive težave. Meja na morju, dogovor o teh nekaj kvadratnih kilometrih slane substance, je recimo postala takšna arhetipska težava. Na morju velja načelo svobodne plovbe, zaradi česar je tudi suverenost držav tam omejena, strokovnjaki pa vedo, da če Slovenija dobi arbitražni spor, bodo lahko naše podmornice v koprsko pristanišče plule pod vodo. Če bo Slovenija spor izgubila, bodo podmornice morale pluti po površini. To je vsa razlika in ves realni obseg vprašanja. Na vse drugo, na tankerje, ribiče, ladje in čolne, na poslovanje Luke Koper vpliva ne bo.

Podoben, virtualni spor je slovenska politika nedavno zanetila v zvezi z varčevalci Ljubljanske banke. Drži, to je za male varčevalce realen problem. A utegne ga rešiti strasbourško sodišče. Ne pa Slovenija, ki je pred letom spet »blokirala« Hrvaško in zdaj zaigrala rešitev. To rešitev, pismo švicarski banki za poravnave, je Hrvaška doslej poslala že dvakrat. In sedaj ga bo še tretjič.

A navidezna vprašanja, ki sta jih Slovenija in Hrvaška leta in leta negovali, seveda nikakor niso bila politično nepomembna. Ravno nasprotno. Bila so substanca za nacionalistične politike, tudi tiste na slovenski strani. Predstavljajte si, Zmago Jelinčič je s svojo stranko z ustvarjanjem sovražnosti do Hrvaške uspeval skoraj 20 let! Pošiljanje specialcev in padanje čez cvetlična korita pa je tudi drugim strankam prineslo nekaj političnih točk.

»Hrvati črtijo Kacina enako, kot črtijo mene, gospoda Podobnika in našega predsednika vlade. Oni imajo neko hrvaško nacionalistično politiko in vsi Slovenci so zanje enaki,« je pred leti dejal Dimitrij Rupel, češ, nasproti kulturni Sloveniji, evropski državi, so za zidom ti Hrvatje, zastrupljeni z nacionalizmom, nezanesljivi in s pomanjkanjem treznega razmisleka. Hrvaška je v tej psihopatologiji igrala vlogo zunanjega sovražnika, do katerega se je vzpostavljala nova slovenska, »evropska« identiteta. Kaj pa zdaj, ko bo Hrvaška predvidoma od junija z nami v Evropski uniji?

Značilnost nacionalizma je, da se prej ali slej od zunanjega sovražnika obrne proti notranjemu. Torej proti različnim manjšinam, ženskam, homoseksualcem, etničnim skupinam. Videli bomo, ali se bo to zgodilo tudi v Sloveniji. Vsekakor pa je vstop Hrvaške v EU predvsem izziv za desno politiko, ki se je v preteklosti napajala pri tem, sedaj usihajočem viru politično spodbujanega sovraštva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.