Borut Mekina

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Politika

Čas je za spremembo

Vojska bo letos zavrgla orožje, za katero smo še nedavno plačali skoraj 100 milijonov evrov. V prihodnjih letih že načrtuje nove nakupe.

Slovenija ima le še eno priložnost, da sama izpelje reforme. Bomo prodali Petrol? Telekom? Prodajmo raje orožje. Po polovični ceni. Na sliki odvoz prebarvanega tanka izpred ljubljanskega Muzeja novejše zgodovine. Tank so v noči na 8. marec 2012 prebarvale aktivistke.

Slovenija ima le še eno priložnost, da sama izpelje reforme. Bomo prodali Petrol? Telekom? Prodajmo raje orožje. Po polovični ceni. Na sliki odvoz prebarvanega tanka izpred ljubljanskega Muzeja novejše zgodovine. Tank so v noči na 8. marec 2012 prebarvale aktivistke.
© Borut Krajnc

V četrtek, 18. oktobra 2001, popoldne je v Slovenijo na mejnem prehodu Karavanke vstopil konvoj 21 vojaških vozil. Pogled nanje je zbujal strahospoštovanje. Šlo je za tovor izrednih dimenzij, za dolgo pričakovani prihod 13 milijonov evrov vrednega raketnega sistema Roland II. »Raketno baterijo« Roland je sestavljalo šest osemkolesnih 30-tonskih tovornjakov in še dve večji spremljevalni vozili, ki jih je Slovenija približno leto prej kupila od Nemčije. Čeprav je bila oprema rabljena, je naša država z njo končno dobila pravo protizračno obrambo, so trdili uradniki. Prevoz so spremljali novinarji, obrambni strokovnjaki pa so hiteli pojasnjevati, da se je Slovenija v obrambni strategiji odločila za tako imenovano točkovno branjenje zračnega prostora ali point defense, kot se temu reče v vojaškem žargonu. Ker je naše ozemlje premajhno za pravočasno »detekcijo, identifikacijo, prestrezanje in uničenje letečih ciljev«, so nameravali z rolandi varovati zgolj strateško pomembna območja, kot je območje jedrske elektrarne ali Ljubljana.

Odločitev za nakup sistema Roland je bila »strokovno pretehtana«, so tedaj sporočili z ministrstva. Z njim se je Slovenija približala »standardom, pravilom in postopkom« zveze Nato in si zagotovila »povezljivost« z zavezništvom. Sistem Roland naj bi v operativno rabo poleg Nemčije in Francije vključile še ZDA, Španija, Argentina in Brazilija … To naj bi bila naložba v prihodnost: »S spremembo programske in strojne opreme, z izboljšavo radarjev ter raket« je uporaba rolandov na Zahodu predvidena od leta 2015, smo prebrali. Danes, leta 2013, je te pravljice konec. Tudi te. Prejšnji mesec je vlada na predlog ministrstva sprejela srednjeročni obrambni program do leta 2018. Sistem »kratkega dosega Roland« bo letos izvzet iz »operativne uporabe«, kot na kratko piše v dokumentu. Vojska ga bo torej nehala uporabljati. Ne enkrat »v prihodnosti«, po letu 2015, ampak že letos, leta 2013. Slovenija od letos ne bo več imela »točkovnega branjenja zračnega prostora«. In danes zaradi tega ni nikogar strah.

To je samo eden iz množice podobnih primerov. Kratka zgodovina Slovenske vojske je tudi zgodovina zgrešenih naložb. Recimo patrij, ki so bile kupljene brez ustrezne oborožitve in zaščite, za povrhu še koruptivno. Pregrešno drago obnovljenih tankov T-55 in T-84, ki jih bodo letos ravno tako izvzeli iz »operativne uporabe«. Pa vojaške ladje Triglav, ki je prevelika, izredno draga za vzdrževanje. In vojaške bolnišnice Role II, ki je stala 10 milijonov – šestkrat več, kot je bilo predvideno – in ki je ne moremo uporabljati. Sedaj lahko k temu dodamo še sistem Roland. Pred časom, oktobra 2008, so slovenski vojaki odpotovali na Kreto, kjer so z rolandi streljali na leteče tarče, na majhna, daljinsko vodena letala. Izstrelili so 15 raket, od katerih jih je devet zadelo cilj. Vsaka izmed sestreljenih tarč je stala 80 tisoč evrov. Toliko kot je tisto leto stal zloglasni polet predsednika države v Sarajevo. A tudi vsaka izmed izstreljenih raket je stala 100 tisoč evrov. Skupaj, brez pripravljalne konference, je ta kratki, nekajdnevni tečaj, ki se ga je udeležilo zgolj nekaj vojakov, Slovenijo stal več kot dva milijona evrov. Pridobljeno znanje ima seveda danes zgolj muzejsko vrednost.

Kratka zgodovina Slovenske vojske je tudi zgodovina zgrešenih naložb. Patrij brez ustrezne oborožitve, drago obnovljenih tankov, ki jih ne uporabljamo več, prevelike ladje, rolanda ...

Vojska je že pregovorno draga stvar. Vojska je draga tudi za največje države. Za manjše pa je zaradi ekonomije obsega še toliko dražja. Kakšno ceno v resnici za vojsko plačujemo v Sloveniji, kaže primerjava z Nemčijo. Tam se je pravkar začela razprava o proračunu za leto 2014. Država si je zastavila cilj privarčevati 6 milijard evrov. Največ od tega, približno tretjino, bo odvzela ministrstvu za obrambo, najmanj, zgolj 0,5 odstotka, pa zdravstvu. To sicer ni prvi takšen rez pri nemškem Bundeswehru – Nemčija se je že pred tremi leti odločila postopoma zmanjševati obrambni proračun, tja do leta 2015. Zmanjšala bo število tankov Leopard, število transportnih letal, sil za mednarodno posredovanje. A tokrat so se Nemci odločili še za zmanjšanje števila poklicnih vojakov s 190 na 170 tisoč. 170 tisoč poklicnih vojakov v primerjavi s Slovenijo pomeni, da bi morala slovenska vojska šteti 4000 vojakov. Torej 4000, ne pa 7600, kolikor jih imamo sedaj, oziroma še več, kot jih v prihodnosti predvideva srednjeročni obrambni program.

Tudi drugi gabariti slovenske obrambe so danes precej nenavadni in negospodarni. Nemčija ima recimo, tako kot številne druge države, več policistov kot poklicnih vojakov. Ima 230 tisoč policistov in 170 tisoč poklicnih vojakov, kar je tudi logično, glede na dejanske potrebe. Pri nas pa je svet obrnjen na glavo. Ta trenutek je v Sloveniji približno toliko policistov kot vojakov. Imamo 8400 policistov in 7600 vojakov. A to še ni vse. Za 8400 policistov skrbi notranje ministrstvo, kjer je zaposlenih 350 uradnikov na širokem področju notranjih zadev, za 7600 vojakov pa skrbi upravni del obrambnega ministrstva, kjer je po podatkih iz 20. marca zaposlenih 796 ljudi. Na Danskem in Finskem za trikrat večjo vojsko skrbita ministrstvi, kjer je zaposlenih okrog 200 ljudi. Vsakokratni ministri se v Sloveniji sicer na tem področju trudijo, a večjega premika ni opaziti. Bivši minister Aleš Hojs je zadnji mesec v tem delu obrambnega ministrstva zaposlil tri nove politične kadre, ki so bili prej pri njem zaposleni za določen čas.

In če je navsezadnje najcenejša, celo rabljena vojaška oprema za Slovenijo predraga, kakšen je sploh še smisel vseh teh nakupov in te vojske?

Res je, da se teh težav zavedajo tudi na obrambnem ministrstvu, kjer konec koncev kupujejo staro, rabljeno opremo. Kjer pošiljajo v tujino na misije vojake zaradi simbolike. Prejšnji mesec recimo tri vojake v Mali, za katere bo samo logistika stala 25 tisoč evrov. Kjer kupujejo orožje predvsem zaradi obljub, danih Natu, četudi z njim niti vaditi ne morejo. Kjer javnosti celo prikrivajo podatke o resničnih stroških: od vključno leta 2009 obrambno ministrstvo objavlja le še precej splošne podatke o nakupih orožja, ki jih sicer mora objavljati zaradi spoštovanja mednarodnih konvencij. In kjer so sedaj tudi rabljene rolande zaradi varčevanja umaknili iz uporabe. In če je navsezadnje celo najcenejše za Slovenijo predrago, kakšen je sploh še smisel teh nakupov in te vojske? Zaradi krize, zaradi trgovine z orožjem, ki je v Sloveniji postala sinonim za korupcijo, pa tudi zaradi drugih učinkov militaristične politike smo pri Mladini pred tremi leti sestavili peticijo za odpravo vojske, v kateri smo predlagali razmislek o redefiniciji Slovenske vojske, o odprodaji pretežnega dela oborožitve in preoblikovanju večine vojašnic v družbeno koristne objekte. Kaj se je od tedaj zgodilo?

Izdatki države za zdravstvo, to so predvsem investicije, so se od leta 2010 do 2012 zmanjšali s 197 na 82 milijonov evrov. Oziroma za kar 60 odstotkov. Univerza v Ljubljani je lani dobila 10 odstotkov manj denarja. Letos pričakuje še 6 odstotkov manj. Proračun obrambnega ministrstva se je v tem času, od leta 2010 do 2012, resda skrčil za 25 odstotkov, a v državah, kjer so doživeli podobno zmanjšanje BDP kot Slovenija, so izdatke za obrambo znižali za 50 do 30 odstotkov. Slovenija je članica EU z največjim zmanjšanjem BDP, poleg Grčije ali Litve, hkrati pa država EU, ki je najmanj oklestila obrambni proračun. Vojaški proračun letos ostaja enak, 411 milijonov evrov (po klasifikaciji Nata), kot je bil lani, čeprav se je lani slovenski BDP zmanjšal za 2,3 odstotka in čeprav se bo letos zmanjšal še za 1,9 odstotka, kot so ta teden sporočili iz urada za makroekonomske analize.

Slovenska vojska ostaja sveta krava. Namesto da bi načrtovali reze v obrambo, na obrambnem ministrstvu že načrtujejo nove okrepitve. Načrtujejo nakupe topov, osemkolesnikov, letal …

Zgodilo se torej ni nič. Slovenska vojska še zmeraj ostaja sveta krava. Namesto da bi načrtovali reze v obrambo, na obrambnem ministrstvu že načrtujejo okrepitve. V prihodnjih petih letih naj bi Slovenija sodeč po novem srednjeročnem obrambnem programu potrošila okrog 32 milijonov evrov za bojna vozila, 27 milijonov evrov za topove in 21 milijonov evrov za pehotno strelno orožje. Za skupno Natovo infrastrukturo bo porabljenih še dodatnih 20 milijonov evrov. Druge države v tem času vojsko »ukinjajo«. Nizozemska in Danska sta se recimo odpovedali tankom, Danska podmornicam in protizračni obrambi, Velika Britanija, ki je proračun že oklestila za 25 odstotkov, je letos napovedala še dodatno zmanjšanje obrambnih stroškov za 10 odstotkov. Ne pa Slovenija, kjer na obrambnem ministrstvu načrtujejo »nominalno rast finančnih virov za obrambne izdatke po letu 2015«, nekateri poslanci v parlamentu, kot smo slišali ta mesec ob predstavitvi novega obrambnega ministra Romana Jakiča, ki se je zavzel za majhno, ekspedicijsko vojsko, pa opozarjajo, da samo s 7000 ali 8000 vojaki Slovenije ne moremo braniti.

Novi minister Jakič je napovedal belo knjigo o Slovenski vojski, v kateri naj bi redefinirali vlogo te institucije. Če bo bela knjiga nastala na obrambnem ministrstvu in v sodelovanju s številnimi obramboslovci, interesno povezanimi z obrambnim ministrstvom, z mnogimi, ki so že bili ministri, je rezultat verjetno znan vnaprej. Najbrž bo pisalo, da je Slovenska vojska temelj suverenosti in najcenejši način zagotavljanja miru v sistemu kolektivne varnosti. Toda v znanstveni disciplini, ki se ji reče »varstvoslovje« (security studies), že desetletja poteka razprava o razliki med močjo in silo. Ta je posledica povsem očitnega fenomena. In sicer, da so pogosto prav tradicionalne vojske tiste, ki ob malo večjem konfliktu prve odpovedo. Zaradi nedemokratične organiziranosti, zaradi hierarhije so se izkazale za najšibkejše družbene člene. Lepilo, ki jih je držalo skupaj, to je »lepilo« hierarhije, poslušnosti, groženj, se je v konkretnih razmerah izkazalo za najšibkejše in predrago. Spomnimo se kraljeve jugoslovanske vojske, ki je razpadla ob prvem stiku z okupatorjem. Ali pa stare JLA, ki je bila ena najmočnejših vojsk v regiji in hkrati tudi največje varnostno tveganje. Lahko se spomnimo tudi Iraka in Afganistana, kjer so organizirane vojske prve kapitulirale.

Zakaj imamo torej še zmeraj vojske? Obstaja teorija institucij, ki pravi, da vsaka institucija teži k preživetju. Vojska dobiva denar. Nato dobiva denar. Zaposleni imajo privilegije, plače, službe. In iščejo razloge, zaradi katerih naj bi jih družba še zmeraj podpirala. Svoje upravičenje išče vojska Severne Koreje. Ali Nato. Zaradi česar se je tudi spustil v vojne zunaj svojega, v ustanovni listini določenega ozemlja. Slovenska vojska prav tako išče svoj smisel. Želi dokazati, da je koristna, da dela. Izumila je svojo govorico, svoje domovinske fraze in svojo interpretacijo osamosvojitve. Prepričevanje, da je neka institucija potrebna, je seveda legitimno. To počnejo tudi šolniki in zdravniki. Ali pa policisti. Je pa že kar nerodno, če ugotovimo, da imamo v državi več vojakov kot policistov. Ali pa, da v povprečju zaposleni na ministrstvu za obrambo porabi toliko kot zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC). To je seveda še posebej nerodno, če je kriza. Tudi UKC ima 7500 zaposlenih in 450 milijonov evrov proračuna. Koga bolj potrebujemo?

Vaje slovenskih protizračnih baterij Roland na Kreti leta 2008. Omenjeni posnetek je vreden 180 tisoč evrov. Raketa stane 100 tisoč evrov, sestreljena tarča pa 80 tisoč evrov. Celotna vaja je stala okrog 2 milijona evrov. A pridobljeno znanje je danes le še muzejske vrednosti - rolandi bodo namreč letos izvzeti iz operativne uporabe.

Vaje slovenskih protizračnih baterij "Roland" na Kreti leta 2008. Omenjeni posnetek je vreden 180 tisoč evrov. Raketa stane 100 tisoč evrov, sestreljena tarča pa 80 tisoč evrov. Celotna vaja je stala okrog 2 milijona evrov. A pridobljeno znanje je danes le še muzejske vrednosti - rolandi bodo namreč letos "izvzeti iz operativne uporabe".
© Marko Pišlar, MORS

Ta mesec je postalo dokončno jasno, da ima Slovenija do poletja na voljo le še en, zadnji poskus za t. i. stabilizacijo bančnega sistema. Več institucij bo poskušalo z usklajeno akcijo rešiti domovino. Banka Slovenije bo zaigrala vlogo dobre banke, finančno ministrstvo bo poskušalo izdati obveznice, predsednica vlade bo skušala finančne trge prepričati, da je Slovenija sposobna in verodostojna dežela. In bolj ali manj zaradi vtisa bo vlada do konca leta poskušala prodati eno državno podjetje. Bo šel Petrol ali Telekom, Zavarovalnica Triglav? Morda celo Aerodrom Ljubljana? Vrednost državnega vložka v Aerodromu Ljubljana znaša 60 milijonov evrov. Za 30 patrij smo plačali 75 milijonov evrov. Zakaj jih ne prodamo – celo s popustom? To ne bi bilo nič posebnega. Danska prodaja 19 letal F-16, 17 helikopterjev Cougar, štiri ladje in vseh svojih 60 tankov. Italija prodaja letala. Nizozemska se je aprila 2011 odločila, da bo zaradi varčevanja razpustila tankovsko enoto, prodala bo vseh 80 tankov – za okrog 200 milijonov evrov.

Vse je relativno. Zaposleni na ministrstvu za obrambo porabi toliko kot zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC). Koga bolj potrebujemo?

V polpretekli zgodovini imamo tudi pozitivne izkušnje z vojsko. In sicer pri posredovanju evropskih sil in Nata ob koncu vojn v nekdanji Jugoslaviji, v Bosni in na Kosovu. Javno mnenje, ki v Sloveniji izrazito nasprotuje udeležbi naših vojakov na misijah v oddaljenih deželah, kot sta Irak in Afganistan, podpira sodelovanje slovenskih vojakov v mirovnih misijah na območju nekdanje Jugoslavije. A zato Slovenija ne potrebuje vojske. Tudi Islandija je sodelovala v misiji SFOR v Bosni in sodeluje v misiji KFOR na Kosovu, čeprav, kot za zdaj edina članica Nata, nima vojske. Ima zgolj manjše število visoko usposobljenih vojakov, ki prihajajo iz različnih islandskih sil in katerih aktivnosti usklajuje ministrstvo za zunanje zadeve. Ima tudi obalno stražo, štiri letala in tri ladje. Predvsem pa za svojo vojsko namenja zgolj 0,5 odstotka BDP in ne 1,5, tako kot Slovenija. Zakaj? Ker so Islandci ugotovili, da nima smisla kupovati še osemkolesnikov, tankov in podobnega.

O podobnem predlogu je pred dvema letoma pisal dr. Iztok Podbregar, generalpodpolkovnik Slovenske vojske, bivši načelnik generalštaba Slovenske vojske, svetovalec predsednika Slovenije za nacionalno varnost, direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in bivši član slovenske delegacije, pristojne za začetek približevanja Slovenije Natu. Podbregar je predlagal razpustitev vojske in združitev s policijo, tako da bi vojaško funkcijo opravljalo le še okrog 4000 ljudi. Poudaril je, da v obeh obveščevalnih službah, na obeh ministrstvih v sistemu »nacionalne varnosti« dela več kot 21.500 ljudi, na leto pa porabijo 1,3 milijarde evrov. A ko se nazadnje pojavi resna grožnja, recimo poplave v Ljubljani, večino dela opravijo prostovoljci, ki zapustijo svoja delovna mesta. »Življenje samo gre v smeri demilitarizacije, v smeri iskanja novih odgovorov na pojavljanje novih groženj,« je tedaj o tem povedal dr. Podbregar.

O njegovi zamisli nihče ni resno razmišljal. Slovenija pri oblikovanju ključnih strategij še zmeraj vztraja pri preteklih zamislih. Kaj konkretno to pomeni, lahko spet ponazorimo z rolandi. Na ministrstvu za obrambo pravijo, da nas je sistem, ki bo letos opuščen, stal 13 milijonov evrov. A ta cena ne vključuje vzdrževanja in oborožitve. Še nedavno, leta 2011, je denimo obrambno ministrstvo iz Nemčije uvozilo za milijon evrov nadomestnih delov za sistem Roland. Leta 2010 so nas nadomestni deli stali približno poldrugi milijon evrov, leta 2009 so predvsem lansirne cevi stale 1,4 milijona evrov, leta 2007 pa je Slovenija iz Nemčije uvozila 50 raket za 4,4 milijona evrov. In te trimetrske rakete bodo sedaj počasi trohnele v skladiščih, saj jih vojaki še postreljati ne morejo – niti za zabavo niso primerne –, ker zaradi prostorskih omejitev vadbišča na Počku vadba z rolandi tam ni dovoljena. Isto velja za patrie. Tudi z njimi bi vojaki morali vaditi streljanje na premikajoče se cilje v zraku, a lahko na Počku dejansko streljajo le na prosto lebdeče helijeve balone. In tudi za Patrie je obrambno ministrstvo kupilo preveč streliva, ki mu bo potekel rok uporabe.

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči? Kakšen smisel je še v tem pretvarjanju s Slovensko vojsko?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.