Izginula generacija

Arhitekturno projektiranje kot gospodarska panoga je neposredno odvisno od stanja ekonomije in gradbeništva. Naj poenostavimo: investicija v gradnjo je večletni postopek, ki zahteva stabilen trg, posojilo banke in kupce, ki bodo naložbo v nepremičnino povrnili s kupovanjem stanovanj ali pa s kupovanjem izdelkov in storitev, ki jih nepremičnina omogoča. Zaradi posojilnega krča, ko zaradi slabih izkušenj z gradbenimi in investicijskimi podjetji banke ne odobravajo več kreditov in ko ljudje izgubljajo službe ter ne zmorejo kupovati nepremičnin, povpraševanja po novih gradnjah ni. Kaj se torej dogaja z arhitekturo in arhitekti, ki jih v času krize skoraj nihče ne potrebuje?

Kdo potrebuje arhitekte?

Največji investitorji v nepremičnine in njihovo prodajo so bila pri nas gradbena podjetja, ki pa so zaradi prevelike pohlepnosti in slabega vodenja v večini propadla. Veliko gradbenih podjetij je, da bi zmanjšala stroške, začelo nastopati kot investitor – s krediti so kupovali zemljišča, na katerih so razvijali in prodajali svoje nepremičninske projekte. Na tem področju je bilo povpraševanje po arhitekturnih storitvah veliko predvsem za nekatera podjetja, ki so z gradbenimi podjetji dobro sodelovala in so postala nekakšni »hišni« arhitekti.

Največ dela za arhitekturno stroko se je našlo na področju manjših podjetij, ki niso bila specializirana za gradbeništvo – podjetij in podjetnikov, ki so se načeloma ukvarjali z drugimi panogami, a so se zaradi donosnosti nepremičninskega trga odločili za to področje. Zgrajenih je bilo veliko vila blokov, vrstnih hiš, dvojčkov, manjših naselij, trgovin, pisarn ... skratka, manjše gradnje za trg so »hranile« panogo.

Na najbolj temeljni ravni je panogo hranila individualna gradnja. V časih, ko je bilo gospodarstvo na vrhuncu, službe skorajda zagotovljene, pridobivanje kreditov pa enostavno, se je veliko ljudi odločilo za zidavo lastne hiše. In čeprav večina ljudi arhitekta vidi kot nujno zlo, ki jim v žep seže s pomočjo zakonodaje, saj ta zahteva gradbeno dovoljenje, se je gradilo veliko individualnih hiš.

Seveda ne smemo pozabiti na javni sektor – na vse javne stavbe, ki jih je gradila država, in so dajale kruh marsikateremu projektantskemu podjetju.

In kakšno je stanje danes?

O stanju gradbenih podjetij nima smisla izgubljati besed – zgodb o sesuvanju hiš iz kart so polni vsi mediji. Zaradi kreditnega krča in pomanjkanja kupcev se manjša podjetja z nepremičninami ne ukvarjajo več; tveganje je preveliko. Še trgovci, kot so Tuš, Merkur in Mercator, ne gradijo novih trgovin in nakupovalnih središč – tudi oni morajo poplačati stare kredite. Javni sektor je v primežu varčevanja in ne investira v gradnjo novih nepremičnin – sem in tja se gradi kvečjemu kak nov vrtec.

Zaradi vsesplošne krize in težav pri pridobivanju kreditov se tudi vse manj družin odloča za gradnjo hiše.

Da je stanje porazno, kažejo tudi številke. Dober kazalnik aktivnosti v arhitekturi so izdana gradbena dovoljenja; vsako gradbeno dovoljenje potrebuje arhitektov načrt, površina vseh načrtovanih stavb pa nam pove, koliko so s temi načrti arhitekti zaslužili. V zadnjem četrtletju leta 2007, na vrhuncu nepremičninske evforije, je bilo izdanih okoli 1600 gradbenih dovoljenj za gradnjo več kot 850 tisoč kvadratnih metrov stavb. V zadnjem četrtletju leta 2012, pet let pozneje, je bilo izdanih 963 dovoljenj (40 odstotkov manj) za 335 tisoč kvadratnih metrov (60 odstotkov manj) stavb. Torej v petih letih pol manj dela. Kaj to pomeni za panogo?

Cenovni damping

V slovenščini nimamo povsem ustreznega prevoda za angleško besedo »dumping«, brezobzirno nižanje cen. Še najboljši izraz je »nelojalna konkurenca«, a ta izraz je premil za dogajanje na trgu. Zaradi konstantnega in drastičnega upada posla se je veliko arhitekturnih podjetij znašlo v stanju, ko morajo, da bi pridobila posel, znižati cene do meje, kjer ne morejo več ponuditi kakovostnih storitev.

Arhitektura namreč ni strogo reguliran poklic, kot je notarstvo. Poleg tega se arhitekti včasih ne obnašajo kot poslovneži, ampak kot umetniki. Za delo pri izjemnem projektu so se (na žalost) pripravljeni odpovedati dobičku ali pa celo dostojnemu plačilu – samo da realizirajo neki ključen objekt. Zaradi tega med njimi ni take cehovske solidarnosti, kot jo poznajo pravniki, in bodo za pridobitev posla včasih spodsekali kolega pri ceni. Poleg tega arhitekturne storitve obsegajo zelo širok nabor in jih je težko standardizirati. Zbornica za arhitekturo in prostor (ZAPS) je sicer izdala računalniški program, imenovan »arhigram«, ki naj bi standardizirano določal kompleksne cene arhitekturnih storitev, a je program prilagodljiv in lahko da kakršnokoli ponudbo, nadzora nad sklenjenimi pogodbami pa ni, tako da zbornica nelojalne konkurence ne more preprečiti.

Cene se tako ne razlikujejo samo za nekaj odstotkov ali nekaj deset odstotkov, ampak za večkratnike. Najvišja ponudba, ki je narejena po strokovnih priporočilih zbornice, je lahko osemkrat ali desetkrat višja od najnižje, ki jo ponudi obupano projektantsko podjetje na robu preživetja. Točno to se je zgodilo na enem od javnih natečajev, ki jih za pomembne stavbe izvaja ZAPS. Na natečajih zmaga najboljši arhitekturni predlog, a morajo natečajniki navesti tudi cenovne ponudbe; ponudba zmagovalnega predloga je bila približno osemkrat višja od najnižje ponudbe.

Marsikdo, še posebej ekonomisti, v tem ne bo videl problema. Trg deluje; če denarja ni, morajo biti cene nižje, mar ne?

Padec kakovosti

Da, ampak ne za takšno ceno, kot jo danes plačuje stroka. Cena, ki pomeni deset odstotkov strokovno priporočene cene, ne more zagotoviti kakovostne izvedbe storitve in objekta. Primer so razpisi za dokumentacijo za energetsko sanacijo bolnišnic, kjer zmaguje najnižja cena. Razpisi zahtevajo zelo zahtevne storitve, med drugim tudi posnetke obstoječega stanja. Ti so izvedbeno zahtevni: z laserskim metrom je treba premeriti več tisoč kvadratov veliko bolnišnico od vrha do tal z vsemi okni in vrati in cevovodi, vse vnesti v računalnik, preveriti ... To je že samo po sebi velik strošek. Kaj naredi ponudnik, ki je zmagal na razpisu z dampinško ceno? Preriše evakuacijski načrt, ki je obešen na steno v vsaki sobi. Na podlagi takega posnetka zasnovani poseg sanacije nima vseh podatkov in je vnaprej obsojen na propad.

Največji problem cenovnega dampinga ni, da arhitekti nimajo dobrih plač; največji problem je, da se za doseganje dampinških cen izdelujejo nekakovostni načrti, po katerih se izvajajo nekakovostne gradnje in nesmotrno porabljajo sredstva. Da bi prihranili nekaj tisoč evrov, na dolgi rok povzročamo milijonsko škodo. Energetska sanacija, izdelana po načrtih najnižjega ponudnika, ne bo nikoli uspešna, kar kažejo tudi prvi rezultati programa energetske sanacije javnih stavb.

Koruptivne prakse

Velik pritisk na nižanje stroškov je spodbudil tudi nastanek koruptivnih praks.

Niso redki primeri, ko morajo arhitekti že pri tako mizernih izpogajanih cenah dati še »provizijo« občinskemu uradniku ali pa vodji investicij v podjetju, ki jim je priskrbel posel. Včasih so take zahteve presenetljivo odkrite, včasih pa tisti, ki v to ne privolijo, preprosto niso izbrani med pridobljenimi ponudbami. Vedno več projektantov je tako prisiljenih v podkupnine, da bi pridobili posel.

Na drugi strani arhitekti zaradi dampinških cen od dobaviteljev zahtevajo »rabate« za to, da njihove produkte uporabijo v projektu. Naročnik je še vedno zadovoljen, ker je nebodigatreba arhitekta privil za ceno, da je nato lahko plačal boljšo keramiko, ki mu jo je priporočil arhitekt ... od katere pa je dobil arhitekt podkupnino.

Ne smemo se slepiti. Arhitekt, ki da »provizijo« ali pa komu »zriše hišo kot uslugo«, plača podkupnino. Arhitekt, ki zahteva »rabat«, ker je dobavitelja spravil k poslu, zahteva podkupnino in goljufa naročnika, saj znesek »rabata« dobavitelj na koncu zaračuna naročniku.

Človeški dejavnik

Cenovni damping ne povzroča samo koruptivnih praks, ampak vpliva na vse zaposlene v arhitekturni panogi in ima konkretne socialne posledice.

Zaradi zniževanja stroškov se prakse sodobnega suženjstva iz gradbeništva selijo tudi v intelektualne panoge, kot je arhitektura. Veliko arhitektov je bilo prisiljenih v samozaposlovanje. Sami si plačujejo prispevke, plačani so v bruto zneskih in nimajo nobenih socialnih pravic. Delovni čas, dopust, odmor za kosilo, odpovedni rok in vse ostalo je odvisno od značaja in dobre volje šefa.

Res je, da so tudi lastniki projektantskih podjetij velikokrat normalni ljudje, ki samozaposlenim sodelavcem skušajo ponuditi normalne življenjske razmere. A pod pritiskom krize se vedno pogosteje dogaja, da arhitekti delajo po šestnajst ali osemnajst ur na dan, da ne bi zamudili roka oddaje. Nagrada za to je, da naslednji dan lahko pridejo v službo. Pardon, lahko se podjetno udejstvujejo kot samozaposleni pri sodelovanju z drugimi podjetji. Zaustavitev projekta lahko vodi v odpuščanje, ki se zgodi dobesedno čez noč – danes si zaposlen oziroma »poslovno sodeluješ kot s. p.«, jutri pa ne več. Porodniški dopust je izhod v eno smer – ja, lahko imaš otroka, čez eno leto pokliči, mogoče bo delo zate, a najverjetneje ne.

Zaradi tega se mlajša generacija ne istoveti s sindikalnim bojem, ki ga lahko vidimo na televiziji. Nam so bile vse socialne pravice uspešno odvzete pod krinko »spodbujanja podjetnosti« in »samozaposlovanja«.

Posledice

Posledica je, da si vse manj arhitektov želi delati na področju arhitekture. Ne samo zaradi tega, ker je vedno manj dela in se služba v stroki težko dobi, ampak tudi zaradi tega, ker so te službe vse manj človeške. Brez socialne varnosti, z nizkim plačilom, nedoločenim delovnikom, veliko neplačanimi nadurami in malo možnostmi, da bi si ustvarili družino. Kot pravi Jan Hadžič, ki se je po končani arhitekturni fakulteti usmeril v grafični dizajn, 3D-oblikovanje in digitalno ilustracijo: »Ko sem končal študij, sem bil postavljen pred vprašanje: ali se hočem zaposliti v industriji, kjer je redna zaposlitev redkost, pogosto nadurno delo slabo plačano in strokovno znanje necenjeno, ali pa bom izbral delo, kjer je moj individualni prispevek jasno viden.«

Arhitektov je tako vedno manj, saj se množično selijo – v druge panoge in druge države. Ta trenutek, ko dela na področju arhitekture ni, to ni problem. A kriza ne bo trajala večno. Prej ali slej se bodo gospodarske razmere spremenile in potrebovali bomo nove stavbe in obnovo obstoječih stavb. Takrat pa usposobljenega kadra ne bo. Arhitektura in gradbeništvo sta panogi stalnega razvoja; vedno se pojavljajo nova dognanja, od energetske varčnosti do novih materialov, ki jih morajo arhitekti spremljati, če hočejo kakovostno delovati. Nekdo, ki se iz stroke umakne za več let, se vanjo težko vrne.

Tistim, ki na arhitekte gledajo kot na nujno zlo, verjetno to ne pomeni težav. A urejanje prostora ni omejeno samo na gradbeno dovoljenje za enodružinsko hišo; načrtovanje naselij, obnova večstanovanjskih blokov in gradnja energetsko učinkovitih stavb so področja, ki potrebujejo kakovosten strokoven projektantski kader. Če tega ne bo, bomo denar za gradnjo še naprej porabljali negospodarno.

Če poenostavimo: arhitektura ni proizvodna dejavnost, kjer lahko ob povečanem povpraševanju najdemo delavce na cesti. Je strokovna disciplina, ki zahteva dolgo izobraževanje in konstantno usposabljanje. S krizo tako ne izumirajo samo podjetja, ampak trajno odmira celotna panoga. In z odmiranjem celotne panoge je v nevarnosti razvoj slovenskih stavb in prostora.

Druga plat medalje

Na področju urejanja prostora in arhitekture smo priča situaciji, ko so šolani arhitekti in urbanisti neke generacije, ki se še vedno v Sloveniji ukvarjajo z arhitekturo, najverjetneje v manjšini.

Presenetljivo je, da se je veliko arhitektov v bolj ali manj sorodne poklice preselilo razmeroma uspešno. Zaradi širokega spektra znanj, ki ga zahteva arhitektura, so arhitekti nekakšni univerzalisti. Občutek tako za tehnologijo kot estetiko, skupaj z organizacijo dela, stalnim projektnim delom in lovljenjem rokov ter delo pod stresnimi pogoji so odlična podlaga za delo v katerikoli panogi. Kot pravi Vanja Bazdulj, ki se je iz arhitekture preselila v oblikovanje: »Izobrazba in izkušnje na področju arhitekture mi pri delu ponujajo vpogled iz drugačnega zornega kota. Vse, kar delam, delam na drugačen način, kot nekdo, ki se je učil delati z materiali – recimo z gumo, keramiko itd. Še med magistrskim študijem oblikovanja v Londonu so mi govorili, da so to, kar skiciram, še zmeraj stavbe, čeprav so bili stoli. Mislim, da je takšna interdisciplinarnost velika prednost.«

Arhitekti in arhitektke so dandanes grafični oblikovalci, modni oblikovalci, fotografi, glasbeniki, ilustratorji, vzgojiteljice, načrtovalci brezpilotnih letal, grafični oblikovalci računalniških igric, oglaševalci, režiserji, učitelji joge, nepremičninski posredniki in še kaj. In na vseh teh področjih so bolj ali manj uspešni.

Še vedno pa ostaja upanje, da bo ta prisilna interdisciplinarnost stroko obogatila. Nekateri izmed tistih, ki so se izselili, se bodo mogoče vrnili. Nekateri od tistih, ki so se preselili v druge panoge, se bodo mogoče še kdaj ukvarjali z arhitekturo ali pa sodelovali z arhitekti. Upamo torej, da bo ta interdisciplinarnost stroko obogatila ter ji takrat, ko bodo časi boljši, prinesla širino in večji ustvarjalni naboj.

Do takrat pa se bodo vsi, ki še vedno delujejo v stroki, morali potruditi, da čim manj podležejo pritiskom in ne uničujejo celotne panoge s cenovnim dampingom, sprejemanjem koruptivnih praks ter zlorabo sodelavcev.