Bivanje in voda

Stežka boste našli arhitekta, ki mu ni blizu estetika golega betona – ’jolie laide’ (v grobem prevodu ’grda lepota’) bi bil primeren opis te ljubezni do surovosti in iskrenosti materiala v njegovi najbolj prvinski obliki. Morda ni naključje, da so se gole betonske fasade stanovanjskih hiš pričele bolj množično pojavljati v japonskih mestih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja; čistost linij in materiala ustreza japonskemu razmišljanju in odnosu arhitektura–narava.

Med velikimi občudovalci načel japonske tradicionalne arhitekture najdemo vodilne moderniste, kot sta Louis Kahn in Le Corbusier, če govorimo o povezavi betona in vode, pa nikakor ne moremo mimo Franka Lloyda Wrighta, čigar uspešnemu spoju betona in narave se je poklonil tudi Tadao Ando, japonski mojster preprostosti in subtilnih iger s čutili, rekoč, da je ob obisku Wrightove hiše »našel vzporednice v občutljivosti do okolja, kakršno najdem v japonski arhitekturi«.

Govor je o hiši Fallingwater (zgrajeni leta 1935), Wrightovi navdihujoči združitvi narave, kamna, betona in vode, ki med ameriškimi arhitekti velja za najpomembnejši primer organske arhitekture in mejnik v Wrightovem opusu.

Arhitektura, ki vodo nagovarja

Hiša je zelo posrečeno umeščena v divji košček gozdnate Pensilvanije, kjer so naročniki želeli nadomestiti dotrajano leseno gradnjo. Družina Kaufmann si je sicer želela tamkajšnji naravni slap opazovati in občudovati od daleč, a se ji je arhitekt postavil po robi in podeželsko rezidenco raje postavil neposredno nanj. Z utemeljitvijo, naj se od narave ne oddaljujejo, ampak naj z njo živijo in postanejo del nje. Betonu in minimalizmu navkljub hiša Fallingwater nikakor ne deluje hladno in surovo, njene konzole in terase rasejo iz skale in kot skulptura bdijo nad vodo, katere zvok je bil eden glavnih vodil pri Wrightovi arhitekturni zasnovi. Premišljena združitev narave in stanovanjskega objekta je neposredna, dinamična in presenetljivo skladna.

Skorajda sočasno je na drugem koncu sveta nastala povsem drugačna hiša, ki jo prav tako nepogrešljivo določa voda. Ali bolje rečeno lokacija. Casa Malaparte, ki jo je okoli leta 1937 zasnoval italijanski racionalistični arhitekt Adalberto Libera, končal pa kako desetletje kasneje naročnik Curzio Malaparte sam, stoji na neprijazni skali na italijanskem otoku Capri. Rdeči modernistični osamelec na vrhu pečine nima neposrednega stika z morjem, njegova streha postane stopnišče in platforma, s katere se užijeta razgled in samota. Element vode se tu nagovarja senzorično povsem drugače kot pri hiši Fallingwater – tam je neposreden, čuten in dinamičen, Malaparte pa je od vode odrezana hvalnica dramatičnim pogledom, izoliranosti in osebni kontemplaciji – kar si je želel in v kar se je zatekal Curzio Malaparte, pesnik in pisatelj v izgnanstvu, ki si ga je odredil sam. Morda zato ni presenetljivo, da hiša odigra pomembno vlogo v Godardovem zelo stiliziranem filmu Prezir (Le Mépris), kjer dramatičnost scenografije le še poudarja odtujenost v odnosih med glavnimi liki.

Zloženka velikih betonskih preklad in vaja iz uravnoteženosti konstrukcije je hiša Hemeroscopium, delo studia Ensamble iz Madrida, ki ga je lani na konferenci BIG v Ljubljani predstavil arhitekt in lastnik Antón García-Abril. Na izhodiščno vprašanje, kako težo pretvoriti v kontekst lahkotnega, si je odgovoril s prefabriciranimi betonskimi in jeklenimi elementi, vijačno zloženimi v zgolj na videz preprost statični izračun. Res je, da je bila hiša postavljena v sedmih dneh, a je bilo za to potrebno leto skrbnega načrtovanja. Teža predimenzioniranih betonskih in jeklenih elementov se izgubi v odprtosti prostorov in s tem v obilici naravne svetlobe, v velikih steklenih površinah pa se preigravajo refleksije zunanjega bazena v pritličju in tistega v dolgi betonski konzoli v nadstropju. Komponenta vode pripomore k občutku lahkotnega in transparentnega nasproti težkemu in masivnemu.

Konverzije in prenove

Angleži, ki skrbno ohranjajo in varujejo vse, kar vsaj malo diši po tradiciji in zgodovini, so še posebej občutljivi, kar zadeva njihovo podeželje. V pokrajini Norfolk, ki je prepredena s sistemom umetnih kanalov, jezov in mlinov, zgrajenih v času industrijske revolucije, ki so bili do pred nekaj desetletji skoraj povsem opusteli, danes ta sistem obravnavajo kot naravne rezervate. Studio ACME je dobil v roke petkrat prezidano opečno stavbo iz 19. stoletja s številnimi nedoslednimi prizidki, v kateri je nekoč stanoval oskrbnik vodne črpalke. Prizidke so odstranili ter dosledno obnovili staro hišico in ji dodali lastno ’senco’ – nov volumen s streho v ritmu dvokapnic, popolnoma odet v pooglenel les. Pogledom z nekaterih točk ob kanalu je tako novi prizidek povsem skrit za staro stavbo.

Pravo nasprotje je do golote odkritosrčen projekt belgijskega dua Crepain Binst. Triindvajset metrov visok betonski vodni stolp s cilindričnim rezervoarjem je bil prvotno postavljen, da je s pitno vodo oskrboval glavno hišo na belgijskem posestvu Brasschaat blizu Antwerpna. Uporabljali so ga do leta 1937, ko je zaradi zamenjave celotnega vodovodnega sistema postal odvečen. Ne pretirano privlačen stolp brez kake posebne dodane vrednosti je biro rešil pred rušitvijo in ga spremenil v šestnadstropno stanovanjsko hišo, oblečeno v obarvano dvojno zasteklitev Reglit ter brez nepotrebnih intervencij. Stolp svoje prvotne narave ne skriva, prosojnost stekla razkriva industrijsko konstrukcijo v vsej iskrenosti.

Sodobni koliščarji in urbane brežine

Skoraj vsako obilnejše deževje razkrije sporne oziroma nepremišljene stanovanjske gradnje na Ljubljanskem barju, ker se podtalnica rada maščuje slabemu temeljenju in vkopanim kletem. Lep primer arhitekturnega posluha za specifično krajino je lesena montažna hiša za dve osebi na Barju, delo arhitektov Bojana in Borisa Kaplja iz leta 2007. Plod razumevanja in poznavanja terena je tako rekoč izključno lesen kubus, ki je postavljen na 88 lesenih pilotih in lebdi nad urejenim terenom. Zunanjost je odeta v macesnovo oblogo, notranjost pa je v celoti izdelana iz smrekovega lesa. Lesena gradnja, ki jo je po načrtih arhitektov izvedlo podjetje Riko hiše, se lepo in nenasilno vklaplja v specifiko barjanske krajine, uspešno pa se spoprijema tudi z občasnimi poplavami.

Pri nas torej zemljo najpogosteje krademo podtalniškim sistemom, pa še to bolj ali manj za enostanovanjsko gradnjo, v tujini pa vsako malo večje pristaniško mesto, katerega z vodo povezana industrija se je že davno preselila nekam na obrobje in za seboj pustila propadajočo infrastrukturo, predstavlja svoj načrt revitalizacije degradiranih obvodnih območij. Vsako od njih želi lastno zgodbo o uspehu, kakršno je v svet ponesla z vodo in gradnjo na njej zaznamovana Nizozemska. Ta se že tradicionalno spoprijema s pomanjkanjem prostora, stanovanjsko gradnjo pa je uspešno prenesla tudi na pozabljena in zapuščena območja. Eden prvih zanimanje zbujajočih in uspešnih urbanizmov na taki opuščeni brežini je delo nizozemskega studia West 8, ki je območje nekdanjih pristaniških pomolov Borneo in Sporenburg v predmestju Amsterdama ponovno obudilo in osmislilo z gradnjo 2500 bivalnih enot.

Studio West 8, ki se je do tedaj ukvarjal pretežno s krajinsko arhitekturo, je – črpajoč iz tradicionalnih, gosto nanizanih, visokih in ozkih nizozemskih hiš ob kanalih Amsterdama – predvidel dolge nize nizke zelo zgoščene stanovanjske gradnje, občasno prekinjene z višjimi stanovanjskimi bloki. K projektu je povabil različne arhitekturne studie ter jih omejil s pravili. Tako je bila na primer dovoljena tipologija trinadstropnih ozkih hiš z dostopom do vode na enem in s ’suhim’ vhodom na drugem pročelju, kjer pa se je smelo poigrati z atriji, balkoni, s strešnimi vrtovi in fasadami. Repetitivnost nanizanih objektov je razbil arhitekturni izraz sodelujočih arhitektov. Brežina in voda sta bili pomemben člen načrtovanja ter sta postali del vsakodnevnih aktivnosti in tudi prometnih poti. Projekt, ki je bil končan na začetku tega tisočletja, je bil deležen velikega zanimanja medijev, soseska je zaživela, privlačna stanovanja so še vedno zelo zaželena.

Reinterpretacija beneških kanalov je v zadnjih nekaj letih po svetu dobila precej posnemovalcev. V jezdenju trendovskega vala in želji po hitrem zaslužku pa lahko večini očitamo suhoparnost, pomanjkanje integritete in generičnost arhitekture, pa tudi nerazumevanje sociološkega in kulturološkega konteksta prostora. Nekateri projekti so zaključeni, nekateri zgolj idejni (IJburg v Amsterdamu, Stockholm Waterfront na Švedskem, StadtHaven v Rotterdamu, Pier 57 v New Yorku …), nekateri pa so fazno zastavljeni in še nastajajo. HafenCity v Hamburgu je še nedavno predstavljal megalomanskost v najboljšem mogočem pomenu besede – revitalizacija 157 hektarjev nekdanjih pristaniških skladišč, kjer se stanovanjski objekti prepletajo z bogato ponudbo kulturnega in družabnega programa. Na srečo morebitno vehementnost nadzoruje nizozemska urbanistična avtoriteta Kees Christiaanse, zagovornik izrazito mešane rabe javnega prostora, dostopnega vsakomur, kadarkoli. Vizije so prispevala tudi zveneča arhitekturna imena – Henning Larsen (sedež časopisne hiše Der Spiegel), Zaha Hadid (ureditev obrežne promenade), Rem Koolhaas (center znanosti, ki kot kaže ne bo nikoli zgrajen) ter dvojec Herzog & de Meuron za nesrečno filharmonijo na Labi, katere odprtje je ponovno prestavljeno (tokrat na leto 2017) in katere stroški so narasli za šestkrat (ocena je zdaj okoli 575 milijonov evrov). Ker je HafenCity regeneracija pristanišča v faznem nastajanju in rase kare za karejem, ima kljub nekaterim črnogledim napovedim časovnico zastavljeno do leta 2020. Do takrat naj bi bili cilji doseženi, novi del Hamburga pa naj bi postal novi cilj ljubiteljev arhitekture. Koliko ’Bilbaov’ svet še prenese, bo pokazal čas. Vsekakor pa čas trendovski arhitekturi ni več tako naklonjen, kot ji je bil nekoč.