Interjerji v zdravstvu

Za obisk pri zdravniku se odločimo zaradi potrebe po ohranjanju zdravega telesa in duha ali pa zaradi izboljšanja svojega zunanjega videza. V obeh primerih razmišljamo o neprijetnih pregledih, morda bolečini, ali pa vsaj upamo, da nam bo čas ob obisku zdravstvene ustanove čim hitreje minil. Tega se zaveda vse več zasebnih zdravstvenih ustanov. Njihova glavna naloga je skrb za zdravje, želijo pa si tudi, da bi se obiskovalci pri njih počutili čim boljše oziroma vsaj ne slabo. Obisk njihove ustanove naj bi bila zanje prijetna izkušnja, ki jo bodo, če bo to potrebno, z veseljem ponovili.

Nihče ne mara čakalnic. Čakalnica je skupen prostor različnim zdravstvenim panogam. Je prvi prostor, v katerega vstopimo, zato je toliko pomembnejše, kako je oblikovana. Čeprav se v zasebnih zdravstvenih ustanovah trudijo, da bi pacienti čim manj čakali, jim je kljub temu treba v čakalnici zagotoviti zadostno mero udobja. Raziskave so pokazale, da je lahko od pacientovega vtisa o prostoru in od zagotavljanja njegovega dobrega počutja med čakanjem odvisno tudi mnenje o zdravstvenih storitvah, kar ob pozitivnih vtisih najbolje vpliva na postopek zdravljenja. Čakalnice morajo biti prostorne, zagotavljati morajo dovolj svetlobe in dovolj prostora za sedenje, prilagojenega potrebam pacientov. Dobro poznana pritrjena sedišča eden ob drugem na dolgi kovinski konzoli, pritrjena ob steno, ne učinkujejo pomirjujoče. Ne zadostijo potrebi po osebnem prostoru, prav tudi ne omogočajo sedenja denimo ob osebi v invalidskem vozičku ali ob otroku v vozičku. Že samo s tem, da čakajočemu ponudimo sedišča s prilagodljivimi nasloni za roke, z udobno tapeciranim sediščem z blazinami, mu omogočimo prijetnejše doživljanje prostora. Hkrati z ugodjem je treba s primernimi, posebnimi materiali zagotoviti tudi ustrezno raven higiene. V prostoru je pomembna kakovost zraka, ki jo zagotavljamo z aktivno in pasivno ventilacijo, pa tudi s pomočjo posebej izbranih rastlin. Če nam prostor omogoča, lahko stole za čakanje razporedimo okrog miz, kjer lahko pacienti med čakanjem berejo, pišejo in spijejo kavo ali čaj. Dobrodošel je prikazovalnik napredka čakajočega v vrsti, ki naj bo vsem na očeh, prav tako tudi brezžična spletna povezava in pomirjujoč prostorski element, kot sta denimo akvarij in zelen atrij.

Belo barvo pogosto povezujemo z besedo laboratorij. Bela spominja na čisto, sterilno, varno, zato je uporaba te barve v zdravstvu zelo primerna. Pri uporabi barv v interjerjih v zdravstvu je treba biti pazljiv, saj sprožajo v ljudeh različna čustva in odzive. Primerna je tudi uporaba tople rumene, saj je dokazano, da ob tej barvi človeški možgani sproščajo več seratonina, tako tudi svetlo zelenih odtenkov, ki delujejo pomirjujoče, ter nekaterih odtenkov modre barve. Modra je najljubša barva večine ljudi, poleg tega pa se ob pogledu nanjo v telesu sproščajo kemične reakcije, ki na nas delujejo pomirjevalno. Je pa treba biti previden pri njeni količini. Preveč modre nam daje občutek vsesplošno hladnega ozračja, česar si v zdravstvenih ustanovah ne želimo.

Enako pomembno kot počutje ljudi v čakalnicah je njihovo počutje med zdravljenjem. Udobje, prijetno ozračje, ki ga dosežemo z uporabo barv, pohištva, materialov in velikostjo prostora, vpliva tudi na počutje zdravstvenega osebja. To je njihovo delovno okolje, zato ni dovolj, da ustreza samo tehničnim in zdravstvenim standardom, temveč mora zagotavljati tudi funkcionalnost in udobje.

Zadnje čase se v arhitekturo, tudi v interjer, vgrajuje vse več zdravih materialov. Proizvajalci talnih, tekstilnih in usnjenih oblog so se leta trudili, da bi izdelali naravne materiale za uporabo v interjerjih, ki imajo posebne zahteve pri vzdrževanju. Mednje spadajo tudi zdravstveni, saj je pri teh treba zadostiti posebnim standardom čiščenja, čistila in dezinfekcijska sredstva pa so lahko zelo invazivna in materiale poškodujejo ali spremenijo. Veliko vzdržljivih talnih oblog, ki so jih priporočali za uporabo v zdravstvu in šolstvu, je bilo zdravju škodljivih in nerazgradljivih, danes pa je na tržišču zadostna ponudba ekoloških in do zdravja prijaznih talnih oblog.

Dotaknimo se še svetlobe. Tudi ta je pri snovanju prostorov v zdravstvu zelo pomembna. Z njo zagotavljamo tako dobro počutje kot tudi razmere za preglede in operacije. Uporabljena svetila so običajno tehnično dovršena z dobrim, nad 75-odstotnim izkoristkom. Vsa svetila morajo ustrezati standardom, ki zahtevajo določeno stopnjo zaščite in faktor bleščanja, ter merilom, ki uravnavajo mejne vrednosti osvetljenosti prostorov. Zaradi preprečevanja zadrževanja prašnih delcev na površinah svetil, ki bi lahko bili potencialni nosilci bakterij, je bolje, da je večina svetil na stropu in da njihova konstrukcija preprečuje vstop prahu ali curkov vode v njihovo notranjost. Pomembna komponenta je tudi sproščanje zvoka, saj je v takih prostorih ponavadi tiše in bi bilo kakršnokoli šumenje ali brnenje moteče. Svetloba mora biti intenzivnejša v ambulantah in operacijskih sobah, medtem ko je lahko v čakalnicah svetloba prijetnejša našemu očesu.

Tudi v Sloveniji se trudimo, da so klinike in ambulante kar najbolj prijetne za tiste, ki se v njih zadržujejo. Predvsem zasebne zdravstvene ustanove, pa tudi nekatere državne, se zavedajo, da je počutje njihovih pacientov in obiskovalcev pomembno in da je delovno okolje njihovih zaposlenih zahteven tehnološko-arhitekturni projekt, ki se ga lotevajo skrbno, z vnaprej izbranim arhitektom in z mislijo na uporabnike in obiskovalce. Tak primer je ljubljanska podružnica Diagnostičnega centra Bled v Vili Urbani, kjer so arhitekti iz biroja Arhitektura Krušec leta 2010 uspešno izvedli sodoben interjer, ki se precej razlikuje od že poznanih. Prava osvežitev v verigi zdravstvenih interjerjev je zobozdravstveni center Stamboldžioski v Novi Gorici. V arhitekturnem biroju Enota so ga na skoraj dvesto kvadratnih metrov za zasebnega naročnika dokončali leta 2010.

Tokijsko podjetje Nendo je s svojo zasnovo interjerja psihiatrične klinike v Akasaki na Japonskem stopilo še korak dalje. Interjer je oblikovan kot miselna igra, saj se na steno narisana vrata ne odpirajo, temveč se odpirajo stene z nevidno vgrajenimi vrati. V ambulante pacienti vstopajo skozi drsne omare s knjižnimi policami, vrata na koncu hodnika pa se odpirajo v okno. S pomočjo interjerja so obiskovalcem ponudili nove perspektive dojemanja prostora in jih s tem želeli opozoriti na odpiranje novih možnosti za življenje.

Tako kot zdravniki pomagajo nam in nas lahko ozdravijo, odpravijo naše težave ali poskrbijo za lepši videz, tako lahko tudi arhitekti pripomorejo k bolj funkcionalnemu, lepšemu in prijetnejšemu prostoru v zdravstvu. Morda bi morali premisliti in se za spremembo iz črne preobleči v belo.