»Janša mora v zapor«

Zaključne besede tožilstva ob koncu sojenja v primeru Patria

Minuli teden se je po letu in pol od začetka sojenja v zadevi Patria končal dokazni postopek. Pred izrekom sodbe so na vrsto prišle zaključne besede in prvo je imel tožilec Andrej Ferlinc. Ferlinc je na 27 gosto tipkanih straneh, s 17 tisoč besedami, poskušal opozoriti na bistvo tega, verjetno najpomembnejšega sodnega procesa doslej. »Obsodilna sodba, do katere po oceni tožilstva vsekakor mora priti tudi za Ivana Janšo,« je uvodoma priznal Ferlinc, bo nekoliko načela tudi ugled najvišjih državnih institucij. A morebitna oprostilna sodba Janše bi po mnenju tožilstva pomenila, »da korupcije nismo sposobni obsoditi, nanjo reagirati kot zlo samo po sebi, ki razžira družbeno tkivo«. Po njegovem mnenju bi v Sloveniji moral obstajati ne samo deklaratorni konsenz o tem, da je korupcija »zlo«. To sedaj v Sloveniji še ni razvidno. Že zato, ker je proces Patria v Avstriji in na Finskem potekal v imenu boja proti najhujši obliki kriminala, po slovenskem kazenskem zakoniku pa je to isto dejanje uvrščeno med blažja kazniva dejanja.

Janša torej mora v zapor. V imenu boja proti korupciji in zlu pa mora tudi javnost razumeti, zakaj in na podlagi katerih dokazov je tožilstvo prišlo do svojih sklepov. Je sploh mogoče zadevo Patria pojasniti na enostaven način? »Mislim, da to je mogoče,« pravi Ferlinc: »Denar za podkupnine, ki jih večina udeležencev v tem postopku neustrezno imenuje ’provizije’«, je bil že v Patrii, in sicer v Wolfovem deležu, rezerviran za tedaj vladajočo stranko SDS. To so vedeli tudi obdolženci na Finskem, trdi Ferlinc. »Ciljnost,« pravi tožilec, je bila določena že na samem začetku. In »zadnji cilj« ni bil samo Zagožen, ali politiki na sploh, ali druge osebe. »Cilj je bil v Patrii natančno določen: isti korupcijski cilj, to je stranka SDS z Janšo, ki je bila vladajoča v vladi, je bil sočasno določen v Patrii in v Rotisu.« Podkupovanje stranke z Ivanom Janšo na dveh mestih hkrati ne more biti naključje, kar je tudi na svoj, neodvisen način ugotovilo že avstrijsko sodišče. Poleg tega denar za SDS ni bil rezerviran »špekulativno«, ampak je bil tudi dejansko nakazan: »Obljubo plačila je spremljal tudi realni finančni tok.«

Janša, Zagožen in ostali obtoženi so doslej ves čas zatrjevali, da so se nekateri posredniki zgolj hvalili pri Patrii o tem, kaj vse lahko dosežejo, s kom so povezani in podobno. A temu argumentu ni mogoče verjeti. Ne samo zato, ker je npr. Riedl Patrii sporočal tudi slabe novice ter poročal o svojih neuspehih pri trženju, ovirah in drugih težavah pri postopku podkupovanja. Ampak predvsem zato, ker je Riedl »nemudoma« prvi, 30-odstotni delež podkupnine nakazal na zasebni račun Walterja Wolfa na avstrijsko banko v avstrijski Lipnici. In Wolf je bil v elektronskih sporočilih in drugih dokumentih npr. Patrie določen, da bo denar razdelil. »Krog se zaključi s Patrijinim dokumentom … ki je bil najden pri Wolfu, torej osebi, ki naj bi denar razdelila in v katerem je pojasnjeno, komu in v kakšnih deležih naj bi bile provizije razdeljene. V tem internem dokumentu Patrie (in ne Riedla!) je namreč poleg deleža 4,2 % in navedbe ’Org’ z roko pripisano ’organisation’ in ’(SDS PM JANZA?)’«.

Zato, pravi Ferlinc, je umesten sklep, da se »organizacija«, ki se pojavlja na več mestih, nanaša na stranko SDS, katere predsednik je bil Janez Janša. In zato tudi ne more biti dvoma, da je bil denar, ki je deloma že prišel do avstrijske banke »in bil po stališču avstrijske sodbe deloma tudi izplačan preko dr. Zagožna ali kakega njegovega zaupnika za Ivana Janeza Janšo in stranko«, pred tem tudi dejansko tudi obljubljen. In sicer kar 4,2 odstotka za SDS in Janšo ter zgolj 1,5 odstotka od posla za posrednika Wolfa in Riedla. Poleg tega so načrtovali še dodatne podkupnine za SDS, Krkoviča, Crnkoviča in Zagožna prek Rotisa. »To je kratko bistvo t. i. afere Patria. In z dokazi in podatki, ki so v spisu, tega preprosto ni mogoče izpodbiti, ne da bi napravili silo nad podatki in dokazi v spisovnem gradivu.« Vse, kar se je zgodilo po nakazilu na avstrijsko banko, ki je primer prijavila, je »reševanje položaja, ko so se odkrile okoliščine, ki so utemeljevale sum, da gre za podkupnine.«

Takoj za tem sta recimo na hitro in z zlaganim datumom nekakšno svetovalno pogodbo sklenila Wolf in Riedl, slednji pa se je izgovarjal, da je bil denar namenjen Tajcu Apichatu Shiritapornu za nekakšni vodni projekt. Vse to je še en dokaz, dejansko »zgolj odvračanje suma post festum«, saj so se vsi vpleteni očitno zavedali koruptivne narave svojih dejanj. Na primer: niti direktor Wolfovega podjetja, ki je ob znesku 900 tisoč evrov napisal »Slowenien«, na zaslišanju ni vedel za obstoj tega vodnega projekta, poleg tega je tudi Tajec Shiritaporn zanikal, da bi prejel kakršenkoli denar. Kot je znano, je avstrijsko sodišče ugotovilo, da je ta denar, 900 tisoč evrov, Riedl z avtom odpeljal k Zagožnu, ki ga je razdelil naprej. Denar je bil namenjen »organizaciji«, stranki SDS in Janši. Tudi »gostota klicev dr. Zagožna, namenjenih Walterju Wolfu, ki je v družbi z Riedlom in Walterjem Eiglom v avstrijski Lipnici skušal dvigniti denar v višini predplačila, in klic dobro uro po tem, ko je Walter Wolf hotel razpolagati z gotovino …« to potrjuje, piše Ferlinc.

Ferlinc je v času 60 obravnav v primeru Patria zaslutil namen obrambe, predvsem Janeza Janše, po prevalitvi krivde na Riedla. In če to ne bi uspelo, po »žrtvovanju« Jožeta Zagožna zaradi »t. i. višjega cilja, to je zaščite bivšega premiera Janše in stranke«, saj dr. Zagožen svojih aktivnosti res nikakor ni zmogel prikriti. Čeprav je bil Zagožen ključni vezni člen do Janeza Janše in SDS – Patria je recimo njegov vpliv na Janšo preverjala tako prek odvetniških pisarn v Sloveniji kot prek veleposlaništva – in čeprav je na ta način dopustil, »da so ga drugi (tudi Ivan Janša) izrabili«, pa je tožilstvo prepričano, »da bi se mu bili pripravljeni vsi odpovedati takoj, ko bi nastala nevarnost za ostale obdolžence, sploh pa sedaj, ko je po mnenju izvedenca v težjem zdravstvenem stanju«. A takšno žrtvovanje Zagožna, četudi bi bilo prostovoljno, ne le da ne bi bilo v skladu z dokaznim gradivom, temveč bi po Ferlinčevi oceni »nasprotovalo elementarni pravičnosti, če ne bi bili v obsodilno sodbo vključeni vsi obdolženci, vključno s takratnim predsednikom vlade Ivanom Janšo«.

Štirje sklopi dokaznega gradiva potrjujejo, da je Janez Janša sprejel podkupnino oziroma obljubo podkupnine. Prvič, meni Ferlinc, očitno je, da je Janša imel nadzor nad postopkom kupovanja oklepnikov. Ne samo po zakonu, v okviru priprave proračunov, ampak tudi prek Zagožna. V elektronskem sporočilu, ki ga je Riedl poslal na Finsko, piše, da »imamo obljubo« Janše, da jih bo podprl, pa da ima Janša vse pod nadzorom, potem je SDS v drugem sporočilu zahtevala »nekaj vnaprej«, češ da rabi denar za volitve, da »natrenira nogometno moštvo«. Drugič, meni Ferlinc, je Janša izdajal navodila, da se zadeva prikrije in da se njega nikjer v živo ne vpleta v posel, ker naj bi bilo to prenevarno. Tretjič, Janša je dal soglasje, da njegov kolega in bivši sodelavec Ivan Crnkovič, oziroma podjetje Rotis, postane zastopnik Patrie v Sloveniji. In četrtič, Janša je prek posrednikov zahteval tudi natančne izračune podkupnine, kar mu je Patria nato tudi posredovala. Vsa ta komunikacija in sporočila so se nato seveda tudi uresničili v dejanskem toku dogodkov.

Kaj pa, če je šlo za naključja? »Državno tožilstvo si je sámo zastavilo retorično vprašanje, ali bi bilo v katerikoli državi sploh mogoče, da bi se najpomembnejši predstavniki največjega proizvajalca orožja iz druge države, ki je pomemben tudi na svetovnem tržišču, sestali z namestnikom generalštaba prve države, ki se poteguje celo za poveljnika generalštaba, nato s potencialnim lokalnim partnerjem in bi se tam (v prostorih HSE) brez vednosti vlade o lokalni proizvodnji in lokalnem partnerstvu brez kakršnih pooblastil kogarkoli skupina ljudi povsem resno pogovarjala o vprašanjih, ki bi utegnila imeti vpliv na izbor ponudnika tehnologije dragih oklepnih vozil, in pri tem zatrjevali, da so le prišli na skodelico kave?!« Odgovor je lahko le negativen, pravi Ferlinc: »Brez vednosti najvišjih organov in celo za njihovim hrbtom ali na skrivaj si takšnega sestanka nihče ne bi upal organizirati.« In elektronska komunikacija potrjuje tudi ves trud pri omenjenem sestanku, predvsem pri koordinaciji datuma s Krkovičem.

Kaj pa če so hoteli izkoriščati biomaso? »V luči obtožbe že dolgo na kakšni obravnavi tožilstvo ni slišalo kaj tako neverodostojnega in v konkretnem primeru gre ne le za neverodostojnost, pač pa tudi za podcenjevanje tukajšnjega sodišča in tudi tožilstva,« meni Ferlinc. V sklopu domnevnih načrtov za izkoriščanje biomase se pojavijo tudi 30-milimetrski topovi, 120-milimetrski dvocevni minometi in 12,7-milimetrski avtomatski mitraljezi. »Kakršnakoli biomasa nikoli ne more biti povezana s topom in drugimi vrstami oborožitve ter take oborožitve tudi ne vsebuje,« sklepa Ferlinc, ki ima na tej točki verjetno prav. In ker so logična pojasnila za izplačane provizije – podkupnine s tem izčrpana, Ferlinc sodišču predlaga zaporne kazni. Riedla je sodišče v Avstriji že obsodilo za tri leta zapora, v Sloveniji, očitno zaradi bolj blage zakonodaje, pa tožilstvo za vse obtožene zahteva po dve leti zapora od možnih treh. Kot olajševalno okoliščino je tožilstvo pri Janši upoštevalo skrb za otroka, nekaznovanost in »tiste pozitivne lastnosti osebnosti, ki so v preteklosti prispevale k državotvornosti in utrditvi države in njenega položaja v mednarodni skupnosti«.

Sodba sodišča v primeru Patria bo res pomembna. Ne le zaradi Janše konkretno, temveč tudi zaradi prihodnjih standardov, po katerih bo pravosodje obravnavalo korupcijska kazniva dejanja. Pri teh so se namreč obtoženi doslej, prav zaradi načrtne uporabe posrednikov, pogosto izmuznili kaznim. Korupcija je namreč eno izmed tistih kaznivih dejanj, pri katerih nobena stran nima interesa razkriti resnice.

• Povzetek končne besede [.pdf] (359 kB)