Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Krajnc

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Politika  |  Komentar

Kje je vstaja?

Zakaj so nekateri politiki nevarnejši od drugih – in zakaj v Sloveniji postajajo nevarni vsi politiki

Slovenija je dežela fiskalnega pravila, samomorov in prometnih nesreč. Bo zaradi fiskalnega pravila več samomorov in prometnih nesreč? Vsekakor. Naj vam pojasnim, zakaj.

James Gilligan je gledal ameriške statistike o umorih in samomorih. Gledal je grafe in krivulje. Gledal je, kako se je število umorov in samomorov v Ameriki v 20. stoletju zmanjševalo in kako je naraščalo. Najprej je opazil nekaj zelo nenavadnega: število umorov in število samomorov raste in upada skupaj, z roko v roki. Potem je opazil nekaj še bolj čudnega: število umorov in samomorov tu in tam dramatično upade ali pa dramatično zraste. Nenadoma je opaziti sunkovit obrat. Število umorov in samomorov nenadoma postane epidemično – in čez čas se spet vrne v normalno stanje. Ko je tako gledal ta graf smrti, je opazil tri epidemije smrtonosnega nasilja, ki so Ameriko doletele v dobrem stoletju, od začetka 20. stoletja pa do leta 2007.

James Gilligan, ki ni kak kriminolog, filozof, ekonomist, sociolog ali pravnik, niti pisec kriminalk, ampak psihiater (psihoanalitične orientacije), se je počutil kot bralec kriminalk, zato ni nič čudnega, da si je zastavil vprašanje, ki si ga običajno zastavljajo bralci kriminalk: kdo je morilec? Kdo je to storil? Kdo je kriv za to epidemično naraščanje smrtonosnega nasilja? Odgovor je bil na dlani, na mizi, pred njim, rešitev je bila očitna, vsem na očeh, kot v sloviti Poejevi noveli Ukradeno pismo, toda nihče do Gilligana je ni videl, verjetno prav zato, ker je bila vsem na očeh, ker je bila torej preveč očitna.

V knjigi Zakaj so nekateri politiki nevarnejši od drugih namreč pravi: »In potem sem nekega lepega dne ugotovil, da se vse tri epidemije smrtonosnega nasilja časovno ujemajo s predsedniškimi volitvami. Ali natančneje, stopnja umorov in samomorov epidemično naraste po izvolitvi republikanskega predsednika in potem na tej epidemični stopnji ostane ves čas republikanskega mandata. Stopnja se poveča prvo leto ali prva leta mandata, vrhunec pa doseže v zadnjem ali zadnjih letih mandata. Pod epidemično raven se zniža šele po izvolitvi demokratskega predsednika. Znižanje je navadno opaziti v prvem ali prvih dveh letih demokratskega mandata, najnižjo stopnjo pa doseže v zadnjem letu ali zadnjih letih mandata demokratskega predsednika.«

Kar seveda pomeni, da so statistike umorov in samomorov – in smrtonosnega nasilja sploh – neposredno povezane s politično stranko. Na začetku 20. stoletja, ko so se v Beli hiši zvrstili trije republikanski predsedniki, McKinley, Teddy Roosevelt in Taft, je stopnja umorov in samomorov presegla epidemično raven. Po inavguraciji Woodrowa Wilsona, demokratskega predsednika (1913), pa se je začela stopnja umorov in samomorov dramatično nižati. Iz leta v leto. Konec epidemije smrtonosnega nasilja.

Po letu 1920, ko se je Wilsonu iztekel drugi mandat, so se v Beli hiši spet zvrstili trije republikanski predsedniki, Harding, Coolidge in Hoover – in stopnja smrtonosnega nasilja, umorov in samomorov, je bila spet epidemična. Epidemija se je stopnjevala vse do časa (1933), ko je Belo hišo prevzel demokratski predsednik Franklin Delano Roosevelt, ki ga je leta 1945 nasledil Harry Truman, prav tako demokrat. V Beli hiši je ostal do leta 1952. In v teh dvajsetih letih neprekinjene demokratske vladavine, se je stopnja smrtonosnega nasilja dramatično znižala, jasno, pod epidemično raven.

Nič drugače ni bilo v času drugih republikanskih predsednikov, Nixona, Reagana, prvega Busha in drugega Busha – stopnja smrtonosnega nasilja se je sunkovito in drastično povečala. In postala epidemična, stratosferska. V času demokratskih predsednikov, Kennedyja, Johnsona in Clintona, pa se je sunkovito in drastično znižala, tako da je bila nižja od epidemične ravni.

V času, ko Ameriko vodijo republikanci, se število umorov in samomorov dramatično poveča, ko pa Ameriko vodijo demokrati, se število umorov in samomorov dramatično zmanjša.

V času, ko Ameriko vodijo republikanci, se število umorov in samomorov dramatično poveča, ko pa jo vodijo demokrati, se število umorov in samomorov dramatično zmanjša. »Stopnja smrtonosnega nasilja – umorov in samomorov – naraste na epidemično raven le v času republikanskih administracij, pod epidemično raven pa se zniža le v času demokratskih administracij.« Amerika se v času, ko ji vladajo demokrati, osvobodi smrtonosnega nasilja – ko ji vladajo republikanci, jo spet preplavi smrtonosno nasilje. Epidemije smrtonosnega nasilja se začnejo v času republikanske vladavine – in končajo v času demokratske vladavine. Kot je izračunal Gilligan, je med letoma 1900 in 2007 v času demokratskih vladavin na sto tisoč prebivalcev umrlo 38 ljudi manj kot v času republikanskih vladavin.

Povečanje in zmanjšanje stopnje umorov/samomorov torej ni stvar kakega naključja, ampak stvar politike. Ni stvar genetske predisponiranosti morilca ali pa samomorilca, ampak stvar političnih potez. Ni stvar morilske ali pa samomorilske sprogramiranosti posameznika (»pacienta«, »kriminalca«, »psihopata«, »sociopata«, »depresivca«), ampak stvar političnega programa. Republikanci nastopajo kot dejavnik tveganja, demokrati pa kot dejavnik varnosti, kot dejavnik zaščite. Večja in daljša ko je doza republikanskih administracij, večja in daljša je epidemija smrtonosnega nasilja. »Epidemija se ne more začeti brez republikanca in končati brez demokrata.« Toda statistike niso tiste, ki ubijajo – politika je ta, ki ubija.

Stranka smrti

V japonski Tokijski sonati, ki jo je leta 2008, ob izbruhu epidemične finančne krize, posnel Kiyoshi Kurosawa, moški izgubi službo. Najprej se pretvarja, da je vse v redu in da še vedno redno hodi na delo, toda njegova agonija in njegov sram sta prehuda – na koncu pobije svojo družino in ubije tudi sebe. Natanko to, pravi Gilligan, se dogaja ljudem, ko izgubijo službo – agonični občutek sramu, neuspeha, ponižanja, jeze, obupa, razčlovečenosti, izključenosti, zavrženosti, zapuščenosti, nepotrebnosti, odvečnosti, ničvrednosti, mrtvosti. Neoliberalne ekonomske politike ljudi opuščajo tako, kot rečemo, da nekdo opušča stare proizvodne programe, toda brezposelnost ni le hladni statistični podatek, ampak ima zelo realne učinke na zelo realne ljudi.

Med brezposelnostjo in epidemično stopnjo umorov/samomorov obstaja neposredna povezava. Tako kot se stopnja umorov ujema s stopnjo samomorov in tako kot se stopnja umorov/samomorov ujema s politično orientacijo ameriškega predsednika, se tudi stopnja brezposelnosti, revščine in socialne neenakosti ujema s politično orientacijo Bele hiše. Ko se povečajo brezposelnost, revščina in socialna neenakost, se poveča tudi število umorov in samomorov. Ko se brezposelnost, revščina in socialna neenakost zmanjšajo, se zmanjša tudi število umorov in samomorov.

Ko je bila v Ameriki stopnja socialne neenakosti, revščine in brezposelnosti največja, je bila najhujša tudi epidemija smrtonosnega nasilja, največja pa je bila prav v času republikanskih vladavin. Recesije v času republikanske vladavine so trikrat daljše od recesij v času demokratske vladavine. V času republikanske vladavine so tudi pogostejše. Še več: demokrati recesije in depresije pogosto nasledijo od republikancev – Roosevelt jo je nasledil od Hooverja, Clinton od prvega Busha, Obama od malega Busha. Brezposelnost, ki udari posameznika, v času republikanske vladavine traja bistveno dlje kot v času demokratske vladavine.

Ko sredi krize sprejmeš fiskalno pravilo, pomeni, da ustvarjanje brezposelnosti, stresa, revščine, socialne neenakosti in občutka sramu sprejmeš za svojo politiko.

In tu je velika ironija: republikanska stranka se razglaša za stranko blaginje, stranko gospodarske rasti, stranko varnosti, stranko življenja, stranko kulture življenja, toda stopnja, globina in dolžina brezposelnosti, ekonomskih recesij in depresij ter socialne neenakosti, prepada med revnimi in bogatimi, je največja prav v času, ko vlada republikanska stranka. Ali bolje rečeno: prav republikanska stranka je tista, ki stopnje brezposelnosti, revščine in socialne neenakosti s svojimi politikami ne zna zadržati pod epidemično stopnjo, ki vodi k povečanju stopnje smrtonosnega nasilja.

Republikanska politika povečevanja stopnje brezposelnosti, revščine in socialne neenakosti je politika povečevanja stopnje smrtonosnega nasilja. Republikanska politika prinaša smrt, demokratska politika prinaša življenje. In to ni naključje. Ne moreš reči: republikanci pa res nimajo sreče! Fortuna jim je povsem obrnila hrbet! Ko pridejo republikanci na oblast, se začnejo ljudje pobijati! Začnejo se pobijati, toda ne od veselja. Epidemična stopnja smrtonosnega nasilja je produkt republikanske ekonomske politike, ki povečuje brezposelnost, recesije in socialno neenakost. V času Clintonove vladavine je revščini ušlo več ljudi kot v času Reaganovega gospodarskega »razcveta«. Republikanska stranka – njena deregulacijska ekonomska politika – je ta, ki sproži strel. Umor in samomor nista nič osebnega.

To, da stopnja smrtonosnega nasilja epidemične ravni ni presegla le v času enega republikanskega predsednika, Eisenhowerja, ki je prakticiral demokratski model ekonomije (in socialne države), in to, da je stopnja smrtonosnega nasilja epidemično raven presegla le v času enega demokratskega predsednika, Carterja, ki je prakticiral republikanski model ekonomije (in socialne države), le še dodatno potrjuje, da epidemijo smrtonosnega nasilja sproža prav ekonomska politika – politika smrti. Republikanska stranka ni stranka blaginje, varnosti in življenja, ampak »stranka revščine in nasilne smrti«.

Življenje ali smrt!

Zakaj potem ljudje volijo republikansko stranko? Zakaj volijo republikanske kandidate? Zakaj počnejo to, če pa vedo, kaj jih čaka? Zakaj volijo republikance, če pa vedo, da jih ob njihovi izvolitvi čaka smrt? Zakaj ljudje glasujejo proti svojim lastnim ekonomskim interesom? Zakaj glasujejo za ekonomsko politiko, ki vodi v epidemično povečanje brezposelnosti, socialne neenakosti in smrtonosnega nasilja? Zakaj glasujejo za smrt? Zakaj izvolijo smrt? Toda vprašanje, zakaj ljudje glasujejo proti svojim lastnim ekonomskim interesom, je le podaljšek vprašanja, zakaj se 99 odstotkov ljudi sprijazni z življenjem v ekonomskem sistemu, ki ustreza le enemu odstotku.

V obeh primerih je logika prepričevanja podobna, pravi Gilligan: republikanci in tisti elitni odstotek obračajo nižje razrede drugega proti drugemu – srednjega proti nižjemu, nižjega proti še nižjemu, skoraj revnega proti revnemu, revnega proti še revnejšemu, pri čemer vsi ti razredi, ki se bodejo in borijo med sabo, ne opazijo, da dobiček – večino družbenega bogastva – pobira višji razred, elita. Namesto da bi se borili proti višjemu, elitnemu razredu, ki jih stalno deli, se borijo med sabo. Elite nižje razrede delijo – in jim potem vladajo. Nižjim razredom vedno omogočijo, da je pod njimi še en razred, na katerega lahko gledajo zviška. In ker so nižji razredi tako zaposleni s samozaščito pred »nasilnimi«, potencialno »morilskimi« sosedi, ne opazijo, da republikanci vodijo natanko ekonomsko politiko (deregulacija, privatizacija vsega, razdavčitev bogatih ipd.), ki njihove sosede spreminja v potencialne morilce in samomorilce – brezposelne, revne, socialno deklasirane, zasramovane, izključene.

Slovenijo skušajo narediti konkurenčno, in sicer tako, da bodo razmontirali vse, kar jo je še pred nekaj leti delalo konkurenčno.

»V političnem interesu velikih bogatašev je, da je v deželi čim višja stopnja kriminala, kajti višja ko je stopnja kriminala, lažje je prebivalstvo deliti in mu vladati, saj visoka stopnja kriminala srednji razred odtujuje nižjemu, nižje razrede pa drugega drugemu.« Srednji razred si reče: le zakaj bi volili demokratsko stranko, ki je permisivna in ki podpira »nasilne« in »nevarne« (pač brezposelne, revne, socialno deklasirane, zasramovane)? In zakaj ne bi raje volili republikanske stranke, ki podpira strogo in ostro kaznovalno politiko?

Kriminal je darilo republikanski stranki in elitnemu odstotku. Ali kot pravijo: kriminal je za republikance na dan volitev tako dober kot dež. Zato ni čudno, da se republikanska stranka stalno pretvarja, da je njen cilj zmanjšanje stopnje kriminala. Od tod njena »vojna proti kriminalu«, od tod njeno slavljenje »zakona & reda«, od tod njeno navijanje za smrtno kazen, od tod njeno podžiganje strogih – in množičnih – zapornih kazni. Toda vse to stopnje kriminala ni zmanjšalo, ampak jo je, ravno nasprotno, povečalo. Demokratske vlade so stopnjo smrtonosnega nasilja zmanjšale brez »vojne proti kriminalu« – za zmanjšanje stopnje kriminala je zadoščalo že zmanjšanje brezposelnosti in socialne neenakosti.

Gotovo poznate zgodbo o Rudyju Giulianiju, »železnem« županu, republikancu, ki je v New Yorku zmanjšal stopnjo kriminala. To je le mit. Republikanski mit. Stopnja kriminala se je tedaj zmanjšala v petindvajsetih največjih ameriških mestih, pravi Gilligan, toda ne zaradi Giulianijeve politike »železne« roke, ampak zaradi Clintonove ekonomske politike. Epidemične stopnje smrtonosnega nasilja ne ustavi represija, ampak izvolitev demokratskega predsednika.

»Bolj ko republikancem spodleti pri zagotavljanju blaginje in varnosti, bolj uspevajo.« Kar seveda pomeni, da republikanci na volitvah zmagujejo prav zato, ker jim stopnje kriminala ne uspe zmanjšati. Stopnje kriminala pa jim ne uspe zmanjšati zato, ker jim ne uspe zmanjšati brezposelnosti in socialne neenakosti oz. občutka ponižanja, onečaščenja, krivde in sramu, ki pride z brezposelnostjo in socialno neenakostjo, no, z razdavčitvijo bogatih, deregulacijo trga in korporativnih interesov, privatizacijo socialnega sektorja, manjšanjem socialne države. »Kultura sramu ustvarja ozračje nasilja.«

Ko torej voliš, se odločaš med življenjem in smrtjo. »Nekateri politiki so nevarnejši od drugih, toda ne zato, ker bi bili zlobni, ampak zato, ker se držijo politik, ki povzročajo smrt.« Brezposelnost. Socialno neenakost. Stres. Občutek sramu. Samomor. Umor. Smrt. Ni res, da so vse stranke enake. Obstaja razlika – tako velika kot razlika med življenjem in smrtjo.

Pokesajte se za svoje grehe!

Mi, ki živimo v Sloveniji, bi lahko mirno dodali: škoda je le, da strank, ki se od strank, ki povzročajo brezposelnost, socialno neenakost, stres, občutek sramu in smrtonosno nasilje, razlikujejo kot življenje in smrt (ali pa kot dan in noč ali pa kot solza in dež), ni v slovenskem parlamentu. Škoda je, da Slovenije ne vodi taka stranka. Obe strani parlamenta, leva in desna, sta dosegli soglasje o fiskalnem pravilu, kar je približno tako, kot da bi državi sredi hude krize rekel, da ne sme več trošiti. Ali pa kot da bi ji rekel, da se ne sme več obnašati kot država. Ali pa kot da bi ji rekel, da ni več država. Ko sredi krize sprejmeš fiskalno pravilo, pomeni, da ustvarjanje brezposelnosti, stresa, revščine, socialne neenakosti in občutka sramu sprejmeš za svojo politiko.

Ne, pravi Bratuškova, fiskalno pravilo je le sporočilo Bruslju, trojki in finančnim trgom, Slovenija bo kljub temu ostala socialna država, ker tudi to piše v ustavi. Kaj to pomeni: da je fiskalno pravilo jamstvo socialne države, nemara že kar njen varuh? Ali pa to pomeni, da je fiskalno pravilo le beseda? Fiskalno pravilo je v resnici konj, ki za sabo vleče privatizacijo državnega premoženja (z vodo vred), deregulacijo trga in krčenje socialne države, potemtakem vse največje hite neoliberalne politike – tiste politike, ki v Ameriki povzroča brezposelnost, revščino, socialno neenakost in občutek sramu, epidemično stopnjo smrtonosnega nasilja, umore in samomore. Fiskalno pravilo je neoliberalna dogma, ki ji skušajo podrediti realnost. Dogma, ki od nas terja, da se pokesamo za svoje grehe. Dogma, ki je nasprotje rešitve. Dogma, ki bo imela realne učinke na realne ljudi.

Jasno, v Sloveniji lahko pričakujemo tudi povečanje števila prometnih nesreč. In kakopak povečanje števila begov s kraja nesreče. Slovenija se je pač prelevila v deželo begov s kraja nesreče. Pijani šoferji bežijo s kraja nesreče. Hilda Tovšak je zbežala s kraja nesreče. Politiki bežijo s kraja nesreče. Fiskalno pravilo je beg s kraja nesreče. Soglasni beg s kraja nesreče.

Fiskalno pravilo je v resnici konj, ki za sabo vleče privatizacijo državnega premoženja (z vodo vred).

A ne le soglasni beg s kraja nesreče, ampak tudi beg iz družbe. Ko sta levica in desnica dosegli soglasje o fiskalnem pravilu, sta tudi v Sloveniji dokončno zapičili slovito krilatico britanske »železne« premierke Margaret Thatcher, da družba ne obstaja več. Če so namreč vse politične odločitve odvisne le še od finančnih abstrakcij in neoliberalnih algoritmov, če ima monopol nad političnimi odločitvami slovenske vlade trojka in če Slovenci ne premorejo več niti toliko volje, da bi si rekli, da je to, kar je slabo zate, slabo tudi zame, potem res ni konec le demokracije, ampak tudi družbe, ki je temeljila na dediščini evropskega humanizma, razsvetljenstva in povojnih idealov blaginje. Slovenijo skušajo narediti konkurenčno, in sicer tako, da bodo razmontirali vse, kar jo je še pred nekaj leti delalo konkurenčno.

Zdaj, ko po Evropi vstajajo nacionalizem, rasizem, ksenofobija, homofobija, sovraštvo do EU, verski fundamentalizem in nasilje, je morda ravno pravi čas, da se spomnimo, da je Hitler prišel na oblast prav zato, ker je Nemcem obljubil, da jih bo odrešil ponižanja, onečaščenja in sramu, v katere jih je potisnila versajska mirovna pogodba. Ali bolje rečeno: odgovor na ponižanje, onečaščenje in sram je bilo nasilje, ki se je končalo z nacističnim holokavstom.

Za republikance in demokrate pravijo, da med njimi ni razlike. Kar ni res. Američani imajo pred nami vendarle prednost: vedno lahko izvolijo stranko, ki ta »smrtni« trend obrne – stranko z ekonomsko politiko, ki zmanjšuje brezposelnost, socialno neenakost, občutek sramu in stopnjo smrtonosnega nasilja. Mi te možnosti nimamo. Politične elite namreč pred našimi očmi »postavljajo« tak sistem, da alternative – stranke, ki ne bi povzročala smrti – sploh ne bomo mogli izvoliti.

A le zakaj bi jo, si bo rekel srednji razred, ki mu bo vladna politika ustvarjanja brezposelnosti, revščine in socialne neenakosti v soseščini zagotavljala dovolj revnejših razredov, na katere bo lahko gledal zviška, in tem revnim razredom bo zagotavljala še revnejše razrede, ki se bodo borili drug proti drugemu, namesto da bi se borili proti politiki, ki ustvarja brezposelnost, revščino, socialno neenakost, občutek sramu, višjo stopnjo smrtonosnega nasilja in več prometnih nesreč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.