Pogrinjki za prijatelje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je od 12. maja na ogled razstava Pogrinjki za prijatelje #2: okusna izbira flamskega oblikovanja. Razstava, ki jo je belgijska kustosinja Veerle Wenes pripravila v sodelovanju z MAO, povezuje šest belgijskih oblikovalcev in umetnikov, ki v štirih namiznih instalacijah izhajajo iz skupne ideje užitka v druženju in obedovanju. A so s svojim miselnim in ustvarjalnim ozadjem seveda mnogo več kot to.

O kustosinji

V središču Antwerpna sta se leta 2010 posrečeno združili dve hiši: stavba iz 19. stoletja in hiša iz sedemdesetih let 20. stoletja. V njiju je arhitektka in kustosinja Veerle Wenes ustvarila dom in galerijo v enem. Prostori javnega in zasebnega so povezani tako fizično kot duhovno. V njih se prepletajo in združujejo umetnost, oblikovanje in arhitektura. Galerija Valerie Traan je v manj kot treh letih postala ena pomembnejših belgijskih oziroma evropskih oblikovalskih in umetniških galerij. Moč njenega vpliva se skriva v svežem konceptu, v novi definiciji povezav med različnimi ustvarjalnimi področji, različnimi žanri in raznolikimi ustvarjalci. Galerija predstavlja sodobne oblikovalce in umetnike iz Belgije in drugih dežel.

Projekti, ki jih spodbuja Veerle Wenes, so nenehno preizpraševanje, premikanje in brisanje meja med umetnostjo, oblikovanjem in arhitekturo, ustvarjanje novih povezav in novih definicij. Pa tudi za brisanje meja med zasebnim in javnim. Sama pravi, da je galerija Valerie Traan prostor za objekte in subjekte, za različne predmete in vsebine, za funkcionalno in subjektivno, za razstave in bivanje.

Veerle Wenes so od nekdaj zanimale povezave med arhitekturo, oblikovanjem in umetnostjo oziroma prestopanje teh meja, njihovo ponovno definiranje. Kot kreativna direktorica je sodelovala pri oblikovanju konceptov za številne dogodke, povezane z oblikovanjem, delala je kot napovedovalka trendov oziroma kot svetovalka številnim, zlasti tekstilnim podjetjem pri snovanju njihovih novih kolekcij in usmeritev, kot kustosinja pa je na primer leta 2009 za Musée des Arts Contemporains v Grand-Hornu zasnovala razstavo Le fabuleux destin du quotidian – čudovita usoda vsakdanjega, kjer je ob znamenita umetniška dela postavila objekte neznanih oblikovalcev.

V svoji novi galeriji je želela pomešati različne svetove. To je obenem izhodišče njenega dela z oblikovalci. Arhitekte in umetnike nagovarja, naj oblikujejo pohištvo, oblikovalce pa, da se preizkusijo v drugih disciplinah. Ne zanimata je racionalnost in funkcionalnost, ki je značilna za industrijsko oblikovanje, temveč v prvi vrsti koncept, ideja, ki stoji za izdelkom, proces izdelave, ki je pogosto rokodelski in dolgotrajen, zanimajo jo zgodbe, emocije, ki jih izdelek sproža, atmosfera, ki jo ustvarja, in izkušnja objekta.

O sodelujočih oblikovalcih

Lachaert & d’Hanis sta ustvarjalca, ki živita v majhnem mestecu Tielrode v Belgiji med Antwerpnom, Ghentom in Brusljem. Sofie Lachaert je oblikovalka nakita, Luc d’Hanis pa vizualni umetnik. Poleg svojega studia in domovanja imata galerijo, kjer predstavljata delo različnih oblikovalcev. Zanju meja med umetnostjo, obrtjo in oblikovanjem ne obstaja. Vsakdanjim predmetom dajeta novo, nepričakovano lepoto. Zavrženi kovanci, pozabljeni predmeti, pohištvo brez vrednosti, vse lahko dobi novo življenje in postane znova uporabno. Njuno delo je močno povezano s hrano. Sodelovala sta pri projektu Lunch with Flamish Masters. Šlo je za sliko, ki jo je bilo mogoče pojesti. Sliko z raznobarvnimi omakami, kjer se, potem ko jih obiskovalec zajame z žlico, barve premešajo. Sophie pogosto sodeluje s kuharskim mojstrom Sergiem Hermanom iz restavracije Oud Sluis. Zanjo je največji vir inspiracije narava. Mojstru pošlje idejo, navdih, lahko je kamen ali kakšna druga najdba, in potem se začne dialog. Sergio na primer reče, da si predstavlja hrano v snegu, nato Sofie to prevede v krožnike iz poliranih živalskih kosti. Njo navdihne fotografija jeseni, veja, ki jo spremeni, posrebri, on na tej veji takoj zagleda določeno hrano. Gre za tesno povezanost objekta in hrane, ki je na njem. Kolekcija Anamorphosis, predstavljena na razstavi, raziskuje motnje realnosti, lokalno okolje, ptice, ki jim grozi izumrtje, kranjsko čebelo, na primer. Gre za refleksije, za transformacije realnosti. Porcelanasti krožniki srečajo objekt svoje refleksije, razpotegnjene slike ptic in čebel so v odsevu videti take, kot v resnici so.

Fien Muller je fotografinja, Hannes van Severen pa kipar. Meje svojih disciplin sta prestopila na Veerlino pobudo. Hannes je sin slovitega belgijskega oblikovalca in arhitekta Maartena van Severena. Veerle ju je prosila za sodelovanje, ni pa vedela, kaj bosta naredila. Odločila sta se za pohištvo. Miza z lučjo je nastala spontano, ko sta opremljala svojo hišo in imela težave z elektriko. Miza z lučjo je le eden od njunih objektov, ki združujejo več funkcij. Zanima ju večfunkcionalnost objektov, ki povezujejo mizo, stopnice, luč, sedež, ležalnik in police v eno funkcionalno kompozicijo. Pohištvo sta prvič predstavila na razstavi Future Primitives Series leta 2012 na bienalnem sejmu Interieur v Kortrijku. Osnovnih materialov, plošč in profilov, ki že obstajajo, ne spreminjata. Unikatne kose izdelujeta sama, le kovinsko konstrukcijo izdela pasar. Oblika in detajli so minimalistični, sledita maksimalni uporabnosti, materiali so izhodišče za njuna raziskovanja. Zato je njuno pohištvo nekako brezčasno – lahko bi obstajalo v preteklosti in funkcioniralo v prihodnosti.

Njuno pohištvo nastaja po načelih umetniškega dela: izdelkov ne razvijata na računalniku, ampak v ateljeju v velikem merilu. Njuno delo spominja na belgijsko tradicijo art dekoja in na neposrednost modernizma. Njuna prva večja predstavitev na milanskem pohištvenem sejmu je doživela izjemen uspeh.

Benoît van Innis je slikar, znan predvsem po pogosto absurdnih, humorističnih risbah v publikacijah in časopisih na Nizozemskem in Belgiji, pa tudi v revijah New Yorker in Paris Match. Pogosto sodeluje z arhitekti, kot so na primer NoA architects, pri oblikovanju različnih interjerjev. Oblikoval je stenske obloge iz ploščic, klopi, stenske tapete za prenovo stare mestne hiše v kraju Menen v Belgiji. Znane so njegove stenske poslikave na postajah metroja, v športih objektih in na univerzah. Sam pravi, da je predvsem ustvarjalec oljnih slik in risb in da so drugi njegovi projekti naključni. Sam se nikoli ne bi spomnil, da bi oblikoval vzorec za tapete, k temu so ga spodbudili arhitekti.

Diane Steverlynck je študirala vizualne umetnosti in pozneje tekstilno oblikovanje, leta 2003 pa je v Bruslju odprla svoj studio. Ustvarja v skupini Workmates. Razvija objekte in tekstilne dodatke za podjetja in zasebne naročnike ter seveda svoje izdelke, ki jih prodaja v trgovinah in galerijah. Raziskuje tekstil, materiale, strukture in njihov vpliv na uporabo vsakdanjih objektov. Njen princip je, da vse izhaja iz tekstila, tudi trdi materiali, tudi kos betona lahko postane tekstil. Njene izdelke definirata enostavnost in koherentnost. Za vsakim stoji zgodba, ki vključuje material, ljudi, uporabo in spomin. Eden njenih prvih pomembnejših projektov je Cardboard Covering, odeja iz kartona, pri katerem je iskala optimalno razmerje med materialom in udobjem. Razvila je odeje iz starih kartonastih škatel, ki pripovedujejo zgodbo o drugačni, poetični plati recikliranja. Tog in neudoben material postane mehak in daje zaščito človeku. Zanimiv je tudi njen večnamenski izdelek Self-couture, sestavljen iz dveh do petih plasti različnih materialov, od debele volne, belega bombaža do tkanine v rožnatih vzorcih – nekaj med posteljnino in oblačilom. Vsaka plast ima gumbnice in dvojne gumbe. S preganjanjem in zapenjanjem lahko postane vse – od spalne vreče, rjuhe, odeje, obleke, bluze, krila ali jakne. Seveda to oblikovanje zahteva dejavnega uporabnika, takega, ki se rad igra. Tako kot Outlines, njen konstrukcijski sistem, ki omogoča številne uporabe, številne različne konfiguracije, ki pa v nasprotju s kakšnim Ikejinim pohištvom nima priloženih navodil za sestavljanje. Zahtevajo angažma uporabnika, njegovo kreativnost.