Jure Trampuš

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Politika

Jugoslavija, moja dežela

O preganjanju demonov, ozkih in širokih pogledih

Goran Vojnović na Rožniku

Goran Vojnović na Rožniku
© Borut Krajnc

Novi opis stanja slovenske realnosti, ki ga je te dni v javnost poslal Janez Janša, je, da je pri nas preveč Jugoslavije. Slovenija je bila žrtev stricev iz ozadja pa nomenklature, Organizacije, bila je poškropljena s krvjo, vladala nam je Udbomafija. Po novem prave Slovenije ni več, »sanje so bile dovoljenje samo en dan, potem pa se je začelo vračati nazaj na staro,« pravi Janša. V Jugoslavijo torej, v komunizem, v čas rdeče zvezde, v čas montiranih sodnih procesov. »Slovenija je v krizi ravno zato, ker je tudi v novi slovenski državi ostalo preveč Jugoslavije«.

A prejšnja država je razpadala, ker je bilo v njej premalo, ne pa preveč Jugoslavije. Vedno manj je bilo tistega, kar je združevalo različne narode in kulture, in vedno več šovinizma, nacionalizma, izključevanja, nedemokratičnih političnih praks in preganjanja. Slovenije danes nihče ne sili v Jugoslavijo, nič pa ne bi bilo narobe, da bilo v njej več tiste Jugoslavije, ki je začela izginevati v letih priprav na jugoslovanske vojne.

Ko Janša iz Slovenije preganja duhove zlobne Jugoslavije, preganja samega sebe. On je tisti, ki vsiljuje diktaturo ene stranke, ki lovi notranje sovražnike, ki v imenu demokracije uporablja nedemokratične politične prakse. Ni narobe, ker je v novi slovenski državi preveč Jugoslavije, težava je, da je v njej preveč partijske Jugoslavije. Največji komunist med slovenskimi politiki je ravno Janez Janša. Ni edini z nerazčiščenim odnosom do preteklosti, ki poteka na širokem spektru od sovraštva do utopične nostalgije, a drugače od te imajo Janševa politična dejanja neposredne javne učinke. S tem ko Janša preganja jugoslovansko zlo, preganja samega sebe.

Drugače o preteklosti razmišlja nova generacija. Tudi pisatelj Goran Vojnović, ki je za roman Jugoslavija, moja dežela dobil letošnjo nagrado kresnik. V romanu o »nič kaj veselih balkanskih zgodbah« sin išče očeta, kateremu se v celoti, čeprav je vojni zločinec, ne more odpovedati. Podobno kot se Slovenija ne more odpovedati jugoslovanski preteklosti, v njej je bilo namreč hkrati nekaj dobrega in nekaj slabega, sočasno lahko v zvezi z njo čutimo ponos in osramočenost, lahko jo cenimo in preziramo hkrati. Iskanje očetove podobe je tako po svoje lahko tudi prispodoba odnosa do Jugoslavije.

Janša razmišlja v izključevalnih kategorijah. Pisatelj pa je sposoben zajeti celovitost vsega izkustva. Pisateljev pogled je iskanje resnice, politik pa želi to resnico prikrojiti svojemu razumevanju sveta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.