Fiskalni fetišizem

Petek popoldne. Dopisna seja vlade. Na dnevnem redu so interventni ukrepi. Ministri določijo besedilo zakona, s katerim se za tri odstotke znižuje denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in omejuje porodniško nadomestilo na dvakratnik povprečne plače. Od avgusta dalje. Začasno. Dokler gospodarska rast ne preseže 2,5 odstotka BDP-ja. Kriza je, treba je varčevati. V petek popoldne se porežejo socialne pravice najbolj ranljivim skupinam. Na dopisni seji. Brez soglasja socialnih partnerjev. Bi vlada lahko ravnala še bolj zahrbtno in strahopetno?

Omejitev porodniškega nadomestila na dvakratnik povprečne mesečne plače, to je na največ 2.862,84 evra bruto mesečno, bi še nekako razumeli. Gre za edino pravico znotraj sistema socialne varnosti, ki doslej še ni bila omejena navzgor. Takšno omejitev ima več evropskih držav, od Belgije, Češke, Danske, Francije, Islandije do Nizozemske. V Sloveniji bo ta ukrep prizadel okoli sto upravičenk, zato se vladi ni treba bati množičnega protesta. Veliko težje pa bo javnost pogoltnila zmanjšanje nadomestila za brezposelne.

Povprečni mesečni znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je marca znašal 675,64 evra bruto. Trije odstotki pomenijo znižanje za 20 evrov. Sliši se malo. Toda če to pomnožimo s 25 meseci, kolikor lahko maksimalno traja prejemanje denarnega nadomestila, pridemo do zneska 500 evrov – to pa je že skoraj dvakratnik minimalnega mesečnega osebnega dohodka v višini 261,56 evra.

Pred zloglasnim zakonom o uravnoteženju javnih financ je najvišji znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti znašal 1050 evrov. Janševa vlada je ta znesek znižala na 892,50 evra. Vlada Alenke Bratušek pa ga je zdaj znižala na 865,73 evra. To skupaj pomeni znižanje za 184, 27 evra ali skoraj petino. Sedanja vlada naj bi bila levo usmerjena in bolj rahločutna do najbolj ranljivih v družbi. A gre za nadaljevanje iste varčevalne prakse, ki jo je začela vlada Janeza Janše.

Že zakon o uravnoteženju javnih financ je uživalcem denarnega nadomestila med brezposelnostjo ukinil pravico, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodb, ki traja več kot 30 delovnih dni, prejemajo nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Posledično je bilo ukinjeno mirovanje denarnega nadomestila zaradi bolniške. Isti zakon je dolgotrajnim prejemnikom denarnega nadomestila, torej tistim, ki nadomestilo prejemajo več kot 12 mesecev, to nadomestilo znižal s 60 na 50 odstotkov osnove. In isti zakon je znižal najvišji znesek denarnega nadomestila s 1050 na 892,50 evra.

Gre za hipokrizijo vlade, ki po eni strani stotine milijonov evrov namenja za dokapitalizacijo bank, projekt TEŠ in državne pomoči, po drugi strani pa ne najde nekaj milijonov za socialo.

Zdaj pa vlada želi še dodatno znižati denarno nadomestilo za tri odstotne točke, in to kljub določilom sporazuma o razrešitvi stavkovnih zahtev, ki sta ga podpisali koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja in vlada. V tem sporazumu piše, da znaša višina denarnega nadomestila za prve tri mesece 80 odstotkov, za nadaljnjih devet mesecev 60 odstotkov in za preostalo obdobje 50 odstotkov od osnove.

To pa še ni vse. Na isti dopisni seji je vlada potrdila besedilo zakona o urejanju trga dela, ki omejuje ciljno skupino brezposelnih za vključitev v javna dela le na dolgotrajno brezposelne. To je v nasprotju z lani podpisanim sporazumom med vlado in sindikati, po katerem je vključenim v javna dela v tem obdobju mirovala pravica do denarnega nadomestila. »Delavcu, ki je po 13 mesecih šel v javna dela, je še vedno ostala pravica do denarnega nadomestila. Od zdaj mu ne bo več! Temu človeku bodo vzeli 6.000 evrov, če bo recimo na mesec dobival 500 evrov,« je ogorčen Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Cinično lahko zaključimo, da so se leve in desne politične struje združile v napadu na brezposelne.«

Resda znesek denarnega nadomestila za brezposelne ne bo smel biti nižji od najnižjega zneska denarnega nadomestila, določenega v zakonu o urejanju trga dela, se pravi ne nižji od 350 evrov. Toda to je bolj kilava tolažba za armado brezposelnih.

Vlada interventne ukrepe zagovarja z argumentom, da bodo pripomogli k nadaljnjemu zmanjševanju javnofinančnih izdatkov s ciljem uravnoteženja javnih financ. Pa bodo res? Z znižanjem denarnih nadomestil za brezposelne naj bi v letošnjem letu prihranili 3,7 milijona evrov, z omejitvijo porodniških nadomestil pa pol milijona evrov. Skupaj torej 4,2 milijona evrov. V prihodnjem letu in vseh naslednjih letih, dokler bosta ta ukrepa veljala, naj bi prihranili 11,4 milijona evrov na leto. Postavimo ta silni prihranek v širši kontekst.

Šesti blok termoelektrarne Šoštanj bo stal 1,4 milijarde evrov. Samo v tem letu se je sporni projekt podražil za 60 milijonov evrov. Pred dnevi je skupščina NLB potrdila dokapitalizacijo te banke v višini 500 milijonov evrov. Poglejmo še širše. Od izbruha krize jeseni leta 2008 do oktobra lani so evropske države finančnemu sektorju, predvsem bankam, odobrile 5058,9 milijarde evrov pomoči ali več kot 40 odstotkov BDP-ja celotne EU. V istem času se je število brezposelnih v državah EU povzpelo s 17,3 na 25,8 milijona oseb.

»Medtem ko se najbolj ranljivim skupinam takoj znižujejo pravice, se na drugi strani spektra institucijam z veliko večjo družbeno pomočjo brez vprašanj podeljujejo subvencije oz. se kapitalizirajo ’na odlog’, torej v pričakovanju izboljšanja rezultatov,« dvoličnost vladajoče elite komentira Lukić. »Ne samo, da vlada spreminja najbolj ranljive skupine v čisto fiskalno postavko, katero se po potrebi poreže. Podatek, kako malo se bo prihranilo, kaže na to, da je vlada zapadla v fiskalni fetišizem. Bilo bi dobro, da predsednica vlade kdaj pa kdaj obišče zavod za zaposlovanje in povpraša brezposelno osebo, kako bodo nanjo konkretno vplivali ukrepi, ki jih je vlada sprejela na dopisni seji.«

Ni dvoma, da vlada s temi ukrepi še poglablja revščino. Povprečni znesek nadomestila za brezposelne bo s triodstotnim znižanjem še bližje znesku 600 evrov, ki je enak stopnji tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo. Po podatkih Zveze prijateljev mladine več kot 40 odstotkov prebivalcev Slovenije ne zmore plačevati položnic. Poleg tega ne gre pozabiti, da se je z letošnjim letom izdatno dvignil znesek za prostovoljno vplačevanje obveznega pokojninskega zavarovanja, in sicer z 59 na 190 evrov. »Skratka, višina nadomestila v času prejemanja se znižuje, višina vplačevanja v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se izdatno povečuje,« opozarja Lukić.

»Varčevanje na najbolj ranljivih skupinah v času krize je popolnoma nesprejemljivo in bo pomenilo nadaljnjo razgradnjo socialne države, ki jo je začela že prejšnja vlada,« ukrepe komentira ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. »Naloga države je, da v času krize socialno komponento in svojo redistribucijsko vlogo krepi, ne pa da jo zmanjšuje. Gre za hipokrizijo vlade, ki po eni strani stotine milijonov evrov namenja za dokapitalizacijo bank, projekt TEŠ, državne pomoči, javna naročila in tako naprej, po drugi strani pa ne najde nekaj milijonov za socialo.« To je še toliko bolj pomenljivo, če vemo, da Slovenija v zadnjih letih za socialno varstvo nameni slabo četrtino BDP-ja, kar pomeni, da smo znatno pod povprečjem EU, ki znaša okoli 30 odstotkov BDP-ja.

Aristovniku se zdi vprašljiva že sama dolžina trajanja ukrepov. Predvideno je, da bo znižanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti veljalo samo začasno. »Bojim pa se, da ta začasnost ne pomeni leto ali dve, ampak vsaj pet let, najmanj do leta 2018. S tem ukrepom se še bolj približujemo evropskim državam z nizko ravnjo socialnega varstva (to so tiste, ki manj kot petino svojega BDP-ja namenijo za socialno varstvo), kot so npr. vse tri baltske države, Poljska, Romunija in Bolgarija.«

Slovenski politiki se pogosto sklicujejo na Evropo in njene dokumente, v tem primeru pa pozabljajo na ključni strateški dokument Evropa 2020, ki od držav članic EU med drugim zahteva socialno kohezijo. Slovenija se je zavezala, da do leta 2020 število revnih ali socialno izključenih oseb zmanjša za vsaj 40 tisoč. Toda podatki kažejo, da se v zadnjih letih od tega cilja oddaljuje, namesto da bi se mu približevala. »V primerjavi s povprečjem EU smo sicer še vedno na boljšem, problematičen pa je izrazit negativni trend,« opozarja Aristovnik.

Slovenija za socialno varstvo nameni slabo četrtino BDP-ja, kar pomeni, da smo znatno pod povprečjem EU, ki znaša okoli 30 odstotkov BDP-ja.

Po zadnjih podatkih v Sloveniji živi že skoraj 400 tisoč revnih ali socialno izključenih ljudi. Res je sicer, da je delež oseb, ki so socialno izključene, pri nas za zdaj še razmeroma nizek, saj je v letu 2011 znašal 19,3 odstotka, medtem ko je povprečje za EU 27 v istem letu znašalo 24,4 odstotka. Res je tudi, da revščina in socialna izključenost pri nas za zdaj najbolj ogrožata starejšo populacijo. Toda prav zniževanje prejemkov brezposelnim kaže na to, da se očitno želi povečati delež socialne izključenosti odraslega prebivalstva, torej oseb med 18. in 65. letom starosti, kjer je Slovenija z 18,7-odstotnim deležem za zdaj še znatno nad povprečjem EU 27.

Problematično je tudi, da so bili rezi v socialne pravice sprejeti brez soglasja socialnih partnerjev. Ekonomsko-socialni svet je predlog zakona o interventnih ukrepih obravnaval šele teden dni zatem, ko ga je potrdila vlada. Očitno tudi vlada Alenke Bratušek, tako kot njena predhodnica, daje prednost kapitalu pred ljudmi. Bolj kot mnenje socialnih partnerjev jo zanima mnenje mednarodnih institucij. Aprila je organizacija OECD ugotavljala, da je Slovenija v globoki recesiji. Za okrevanje ji je priporočila odločnejše reze v socialne izdatke, med drugim nadaljnje zniževanje denarnih nadomestil za brezposelnost. OECD je torej vladi svetovala, naj javne finance uravnoteži na plečih socialne države. In kaj je storila vlada? Servilno je sledila navodilom OECD. Paradoksalno je, da ministrstvo za delo, ki te ukrepe uvaja, vodi ministrica Anja Kopač Mrak iz vrst Socialnih demokratov.

Eno je jasno: interventni ukrepi, sprejeti na dopisni seji vlade, niso konsistentni. »Če se želimo približati skandinavskemu konceptu varne prožnosti na trgu dela, bi morali poleg krepitve aktivne politike zaposlovanja in zagotavljanja prožnega trga dela zagotoviti prebivalstvu tudi visoko socialno varnost. Žal zniževanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in porodniških nadomestil ni prava pot,« meni Aristovnik. »Če parafraziramo delo vlade, bi lahko rekli, da z eno roko šiva (proračun), z drugo roko pa para (socialo), kar na dolgi rok ni pot razvoja v socialno kohezivno družbo, kakršno si verjetno želi velika večina prebivalcev Slovenije.«