Digitalna Udba

Amerika je napadena! To so ponavljali ameriški mediji, ko se je 11. septembra 2001 zrušil Svetovni trgovinski center. Napad iz Amerike! Angriff aus Amerika! Tako pa je nemški Spiegel naslovil članek, v katerem razkriva, kaj vse v Evropi počne ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA), za katero James Bamford, njen najboljši kronist, pravi, da je »največja, najdražja in najvplivnejša tajna služba na svetu«.

Spiegel je namreč prišel do tajnih dokumentov, ki jasno in nedvoumno kažejo, da je NSA povsod – da širom po Evropi prisluškuje evropskim državljanom, da nadzoruje vse evropske države (razen prijateljske Britanije), da cilja tudi evropske vlade (verjetno vse tja do nemške kanclerke), da prisluškuje evropskemu parlamentu, da to počne stalno, pedantno, obsežno, izčrpno, kontinuirano in sistematično, da vsak mesec samo v Nemčiji prestreže pol milijarde komunikacij, da prisluškuje delegaciji Evropske skupnosti v Washingtonu, da prisluškuje evropski misiji pri Združenih narodih in da ji pri tem početju asistirajo številne globalne telekomunikacijske, informacijsko-tehnološke, softverske korporacije.

Z eno besedo: NSA ima popolni nadzor nad Evropo, evropskimi politiki, evropskimi poslanci in evropskimi državljani, Evropa pa nad njo nima absolutno nobenega nadzora. NSA je v Evropi onstran nadzora. In še posebej: onstran evropskega nadzora. Počne lahko, kar hoče. In to tudi počne. Vsak analitik NSA lahko v vsakem trenutku cilja kogarkoli, pravi Edward Snowden, nekdanji analitik NSA, ki je zdaj na begu. NSA je v Evropi povsem deregulirana. Nepredstavljivo deregulirana. Brezobzirno deregulirana. Njena dereguliranost ustreza neoliberalni viziji dereguliranosti trga.

Evropski parlament je ponorel. To je škandal, vpije Martin Schulz, njegov predsednik. Ja, evropski parlament besni, rohni, bobni. Hočemo pojasnila! Hočemo odgovore! To ne bo brez posledic! Jezni smo!

Toda to je le dimna zavesa, le teater. Evropski parlament je ponorel, ker druge možnosti ni imel – Spiegel in drugi mediji so pač razkrili, kaj počne NSA. Z dokumenti. Črno na belem. Evropski parlament raje ne bi ponorel, toda ni mu preostalo drugega, kot da ponori. Ali bolje rečeno: ni mu preostalo drugega, kot da se dela, da je ponorel. Samo pomislite: NSA ima svoj štab resda v ameriškem Fort Meadu, toda štab ima tudi v Evropi – le slab streljaj od Bruslja, nedaleč od evropskega parlamenta! In evropski parlament je zdaj šokiran in škandaliziran. Hej, kaj pa mislite, da počne NSA? Da varuje človekove pravice? Kaj pa mislite, da je NSA? Sestra usmiljenka?

Če evropski parlament pusti, da je štab NSA baziran zraven evropskega parlamenta, pomeni, da tolerira NSA. Če tolerira NSA, pomeni, da tolerira tudi to, kar NSA počne. Če tolerira to, kar počne NSA, pomeni, da tolerira tudi ameriško prisluškovanje Evropejcem. Ja, evropski parlament je ponorel. Toda le pro forma. Kot vedno.

Ja, evropski parlament je ponorel. Toda le pro forma. Kot vedno.

Združene policijske države

Za začetek, že ob koncu leta 1997 je evropska komisija objavila poročilo, v katerem je svarila pred masivno in prostrano ameriško elektronsko vohunsko mrežo, ki prisluškuje evropskim državljanom – ne v Ameriki, ampak v Evropi. Kar je bilo alarmantno: ta elektronska mreža naj bi namreč lahko prisluškovala vsakemu telefonskemu pogovoru, vsakemu mejlu, vsakemu faksu, vsakemu teleksu – vsaki komunikaciji. Ergo: Evropa je pod ameriškim nadzorom – Amerika je Big Brother. Ameriška NSA povsem »rutinsko in neselektivno« prestreza vse komunikacije evropskih državljanov. Vse »ujete« komunikacije in informacije se prek tajnih postaj, nameščenih v Britaniji, in satelitov avtomatično pretakajo v Fort Meade, štab Nacionalne varnostne agencije.

Tako se je glasilo poročilo, ki ga je leto prej naročila komisija za državljanske svoboščine pri evropskem parlamentu in ki je obenem tudi prvič potrdilo obstoj Echelona, tajnega elektronskega vohunskega sistema, sicer hladnovojnega orožja. Echelon je do tedaj veljal le za trač, le za mit, le za pravljico, le za anekdoto. Zdaj je bilo jasno, da Echelon, ki je bil ustvarjen za globalno sledenje civilnim »tarčam« (vladam, diplomatom, organizacijam, podjetjem, civilistom), ne le obstaja, ampak da je tudi precej aktivnejši, agresivnejši in ekspanzivnejši, kot so mislile evropske vlade. Kar pa je presenetilo le Marsovce: razmah novih digitalnih tehnologij, z internetom vred, je dal Nacionalni varnostni agenciji pandemična krila. Lahko je cuzala in srkala – bolj kot kadarkoli. Brez primere.

Pred Evropo je stal volk z orjaškimi ušesi: NSA. Toda leta 1997 ni nihče vedel, kdo ali kaj je NSA. Ljudje so zanjo tedaj slišali prvič. Tudi Američani se je niso zavedali. Bila je stroga tajnost. Knjigo The Codebreakers, zgodovino kriptologije, ki jo je leta 1967 objavil David Kahn in ki naj bi vključevala tudi zaupne podatke o NSA, so tik pred objavo – na zahtevo ameriške vlade – na hitro porezali, tako da je NSA ostala v senci. Še več, NSA, ustanovljena leta 1952, na vrhuncu hladne vojne, je bila tako tajna, da so Američani dolgo mislili, da je le akronim za No Such Agency (Ni take agencije).

A po drugi strani: le zakaj bi si Američani kratili spanec, ker se Nacionalne varnostne agencije niso zavedali? Saj ni ciljala njih, ampak tujce, recimo Evropejce. Sploh pa: NSA je bila taka tajnost, da je tedaj sploh še ni bilo v filmih. Okej, v Carpenterjevem Možu z zvezde, posnetem leta 1984, je imel neki vladni agent značko NSA, toda to je bila le ena izmed značk, ki jih je imel. Joke. V Donaldsonovem trilerju Brez izhoda, posnetem tri leta kasneje, je neki uslužbenec obrambnega ministrstva resda rekel, da imajo dostop do računalnika v Fort Meadu, kjer je štab NSA, toda to je zvenelo tako fiktivno kot služba, ki jo NSA v Van Santovem Dobrem Willu Huntingu, posnetem v letu poročila evropske komisije, ponudi genialnemu Willu Huntingu.

Toda ironično, leta 1998 – takoj po objavi »šokantnega« poročila evropske komisije – sta Scottov Državni sovražnik in Beckerjev Merkurjev srd pokazala, kako perfidna, fantomska, srhljiva, vseprisotna in vsemogočna je NSA. Kar pa je bilo le sporočilo Evropejcem: brez panike, NSA prisluškuje Američanom! In res, NSA v obeh filmih nadzoruje in terorizira Američane, ne pa Evropejcev. Evropejci so verjeli. In zaspali. Če Hollywood pravi tako, potem že mora biti res.

Nobenega ogorčenja ni bilo. Da NSA prisluškuje civilistom, ni nikogar žrlo. Nihče ni napovedal vojne ameriški »temni strani Meseca«. Nihče se ni zgražal nad ameriško policijsko državo. Pač pa so vsi še naprej mirno predli o tem, kakšni svinjariji sta bila Stasi in KGB. Pri nas so kakopak še naprej predli o tem, kakšni svinjariji sta bila KOS in Udba.

Vsi skupaj so se zbudili šele sredi leta 2001, ko je evropski parlament objavil novo – več kot stostransko – poročilo, v katerem je ponovno svaril pred NSA in Echelonom, ki definitivno obstaja, pa četudi ameriška vlada to zanika. Toda evropski parlament se v resnici ni zavedal razsežnosti tega, kar je počela NSA, saj je Evropejcem naivno svetoval, naj za zasebno in poslovno elektronsko komuniciranje uporabljajo varnejšo, zaščiteno, kodirano programsko opremo. To je rešitev! Tako se boste zaščitili pred ešelonskimi napadi in vdori Nacionalne varnostne agencije! Boljša programska oprema, pa boste Echelonu zagrenili življenje! Tisočkrat več dela bo imel, so rekli. Oh, in seveda, ker evropski parlament ni našel nobenega dokaza, da industrijska špijonaža, ki jo opravlja NSA, ameriškim podjetjem ne pomaga kaj dosti, sploh pa ne toliko, da bi to ogrožalo evropska podjetja, je ostalo le pri poročilu.

Ko enkrat popustiš pri prisluškovanju, odpreš vrata pekla – potem namreč lažje popustiš tudi pri kršenju drugih pravic in svoboščin.

Člani komisije, ki je pripravila poročilo, so celo odpotovali v Ameriko, da bi se pogovorili s predstavniki NSA, pa niso prišli blizu. Nimate dokazov, da Echelon obstaja, je dahnila Busheva vlada. James Bamford, ki je že leta 1982 objavil knjigo The Puzzle Palace, zgodovino Nacionalne varnostne agencije, v kateri je popisal, kako je ameriška vlada deregulirano in transgresivno delovanje Nacionalne varnostne agencije enkrat – v sedemdesetih letih – že omejila (zaradi prisluškovanja protivojnim aktivistom in drugim disidentom), je tik pred objavo poročila evropskega parlamenta objavil še knjigo Body of Secrets, v kateri je trdil, da je NSA tik pred tem, da postane »kibernetična tajna policija«.

So Evropejci ponoreli? Ne. Spet ni bilo nobenega ogorčenja. Da NSA prisluškuje civilistom, ni spet nikogar žrlo. Ne, spet ni nihče napovedal vojne ameriški »temni strani Meseca«. Niti se ni nihče zgražal nad ameriško policijsko državo. Pač pa so vsi spet mirno nadaljevali svoje moralistično žgolenje o tem, kakšni svinjariji sta bila Stasi in KGB. Pri nas so kakopak še naprej žgoleli o tem, kakšni svinjariji sta bila KOS in Udba. To, česar ni bilo več, je bilo strašnejše od tega, česar ni več. Iskreno rečeno, Stasi, KGB in Udba bi lahko vstali od mrtvih in ustanovili javno-zasebno partnerstvo, pa ne bi mogli tekmovati z NSA, največjo digitalno tajno policijo na svetu, v primerjavi s katero je celo Orwellov Big Brother izgledal le kot zabiti, zapiti, zaripli udbaš v razsuti ladi brez tehničnega pregleda.

Na začetku septembra 2001 – le nekaj dni pred terorističnim napadom na Svetovni trgovinski center – je evropski parlament to »alarmantno« poročilo končno tudi potrdil in sprejel, toda v politiki kakega silnega ogorčenja ni bilo. Ogorčenje, kolikor ga je bilo, je bilo le v medijih. No, evropski parlament je hitro oznanil, da mediji pretiravajo in da reč napihujejo, škandalizirajo, češ da Echelon v resnici sploh nima take moči in takega dometa. Ne sodeluje pri industrijski špijonaži, so rekli, toda ironično: samo poročilo je navajalo kopico primerov ešelonske industrijske špijonaže. Rekli so tudi, da je omejen, da ne more prestreči vseh elektronskih komunikacij, da lahko prestreza le satelitske komunikacije, ne pa tudi zemeljskih, in da NSA nima dovolj osebja, tako da itak ne more analizirati vseh prestreženih komunikacij, toda ironično: obenem so poudarili, da Amerika z dostopom do evropskih mejlov, faksov in telefonskih pogovorov krši evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

In to je bilo vse. Hočem reči: če NSA krši le evropsko konvencijo o človekovih pravicah, potem to ni nič hudega. NSA je le papirnati tiger. Z objavo poročila je evropski parlament rešil demokracijo. Nekaj dni kasneje, 11. septembra 2001, se je zrušil Svetovni trgovinski center – to je bil najhujši teroristični napad na Ameriko. Evropi se je zazdelo, da je napadena tudi sama. Echelon in NSA nista več nikogar zanimala, kaj šele vznemirjala – priključila sta se vojni proti terorju. Borila sta se na »naši« strani. Več elektronskih komunikacij ko sta prestregla, bolje je bilo za nas. Bolj ko je NSA širila krila, svobodnejši smo bili. In manjša je bila verjetnost, da nam bodo ugrabili demokracijo. Echelon in NSA sta izginila iz evropske javne razprave.

Kje je ogorčenje?

Toda pri tem ni bilo najbolj hecno to, da sta Echelon in NSA izginila iz evropske javne razprave (ne, 11. september se ni zgodil zato, da bi utišali govorice o Echelonu in NSA), ampak to, da so bili Evropejci naslednja leta bolj zaskrbljeni zaradi ameriškega prisluškovanja Američanom kot pa zaradi ameriškega prisluškovanja njim samim, Evropejcem.

Recimo: Evropejci so bili neizmerno zaskrbljeni, ko je New York Times – kmalu po predsedniških volitvah, na katerih je Bush dobil še drugi mandat – razkril, da je Bush po 11. septembru 2001 Nacionalni varnostni agenciji odobril nadzorovanje ameriških telefonskih pogovorov in ameriške elektronske pošte. Specifično: Nacionalni varnostni agenciji je rekel, da lahko prisluškuje Američanom. In to brez kakega sodnega naloga. Skrivaj, tajno, zarotniško, še huje – ilegalno. Groza: Američani niso imeli pojma, da jim prisluškujejo! Groza: Američani niso imeli pojma, da jim brskajo po mejlih! Bush je odvrnil: Če hočeš nacijo zavarovati, moraš sprejemati težke odločitve! Če hočeš nacijo zavarovati, potem je najbolje, da ji prisluškuješ. Hej, teroristi lahko zrušijo Svetovni trgovinski center, toda nacija te lahko vrže iz Bele hiše!

Toda Evropejci niso bili zaskrbljeni le zato, ker je Bush prisluškoval Američanom, ampak tudi zato, ker je J. Edgar Hoover – dosmrtni direktor FBI – pred mnogimi leti prisluškoval Martinu Luthru Kingu, Črnim panterjem in protivojnim organizacijam (oh, in Ku klux klanu, če smo že ravno pri tem), kar je tedaj veljalo za metodo policijskih držav in latinskoameriških hunt, in ker je Richard Nixon – republikanski predsednik – pred mnogimi leti prisluškoval demokratom (svoji opoziciji), disidentom, protivojnim aktivistom, liderjem gibanja za državljanske pravice, kvekerjem in tako dalje, kar ga je stalo glavo.

Ne dopustimo, da NSA prisluškuje Američanom! Naj raje prisluškuje nam! Mi nimamo nič proti! To, da so Bush, Nixon in Hoover prisluškovali svojim, Američanom, magari pred davnimi leti, je bilo pač za Evropejce huje in bolj škandalozno kot to, da so Američani prisluškovali njim. Ne pozabite namreč, da je britanski Observer na začetku leta 2003 razkril, da Bushevi fantje v Združenih narodih uporabljajo zelo umazane tajne trike. Specifično: iz memoranduma, ki ga je Frank Koza, visoki uradnik NSA, razposlal ključnim agentom in »prijateljskim« obveščevalnim službam, je bilo razvidno, da na zahtevo Condoleezze Rice, svetovalke za nacionalno varnost, prisluškujejo telefonom tujih delegacij v varnostnem svetu. Da prestrezajo njihove mejle. Da jih nadzorujejo. Masivno, intenzivno, agresivno. To je bil pač čas, ko je Bush zbiral podporo za napad na Irak, zato je NSA še posebej prisluškovala še »neopredeljenim« diplomatskim delegacijam. Kar ni bilo le srhljivo, ampak tudi ilegalno.

Še huje, takoj zatem se je izkazalo, da je NSA prisluškovala tudi evropskemu parlamentu, predvsem Nemcem, Britancem in Francozom. Tako kot se je zdaj izkazalo, da NSA prisluškuje evropskemu parlamentu. Nič novega torej. Stara zgodba. In leta 2003 se evropski parlament ob »škandaloznem« razkritju ni ravno pretegnil. Tudi zdaj se ne bo. Zakaj ne?

Na to vprašanje najlažje odgovorite, če odgovorite na vprašanje: zakaj Busha niso odpoklicali in zrušili, ko so razkrili, da je odobril prisluškovanje? Zakaj ni padel? Zakaj ni letel? Iz preprostega razloga: Bush je lahko te reči počel zato, ker jih je počel stalno, kontinuirano, sistematično. Ker ni nehal. Ker je bil stalno v prekršku. Ker je bil stalno v ilegali – ker je bil stalno onstran zakona. Ker je torej svoje brezpravje – pod pretvezo »vojne proti terorju« – prelevil v »normalno« stanje, tako da se prisluškovanje ni zdelo nič ekscesnega. Ravno nasprotno: prisluškovanje je prikazoval kot nekaj dobrega, koristnega, nujnega – kot vrhunec demokracije, kot varuha demokracije.

Že ob koncu leta 1997 je evropska komisija objavila poročilo, v katerem je svarila pred masivno ameriško elektronsko vohunsko mrežo, ki prisluškuje evropskim državljanom.

In tu je odgovor na vprašanje, zakaj se evropski parlament zaradi ameriškega prisluškovanja Evropejcem ne bo ravno pretegnil: ker Američani to že ves čas počnejo. Ker to počnejo stalno, kontinuirano, sistematično. Ker ne nehajo. Ker je evropski parlament to toleriral in pustil, da je ameriško prisluškovanje Evropejcem postalo »normalno« stanje.

In da ne bo kakega nesporazuma: tudi evropski parlament je ameriško prisluškovanje dopustil v imenu »vojne proti terorju«, češ da NSA z nadzorovanjem elektronskih komunikacij v Evropi preprečuje teroristične napade, toda »vojna proti terorju« – ta relikt Busheve dobe – je postala pretveza za prisluškovanje evropskim državljanom, evropskim vladam in evropskemu parlamentu. Kot pravi Bamford: »Ne vidim nobenega dokaza, da povečano nadzorovanje preprečuje teroristične napade. Napada v Bostonu niso preprečili.«

Toda problem je hujši, kakor se zdi na prvi pogled: ker evropski parlament že leta in leta pušča, da Amerika prisluškuje evropskim državljanom, ker torej pušča, da NSA – digitalna Udba – že leta in leta posega v zasebnost Evropejcev, pomeni, da tudi do drugih pravic in svoboščin nima kakega silnega spoštovanja, zato ne preseneča, da s takim lahkim srcem tolerira in spodbuja neoliberalne politike drastičnega varčevanja, deregulacije, vitke države in razbijanja socialne države. Ko enkrat popustiš pri prisluškovanju, odpreš vrata pekla – potem namreč lažje popustiš tudi pri kršenju drugih pravic in svoboščin. Brez slabe vesti. Prisluškovanje s tem tako »normaliziraš«, da izgleda kot varuh človekovih pravic, demokracije in svobode.

Kar nas pripelje do Slovenije. Kje je ogorčenje? Kje je ogorčenje nad početjem Nacionalne varnostne agencije, digitalne Udbe? Kje so tisti, ki nas še vedno strašijo z Udbo? Kje so tisti, ki še vedno ne morejo spati zaradi Udbe? Kje so tisti, ki tako radi objavljajo sezname nekdanjih udbašev? Kje so tisti, ki so imeli sodelovanje z Udbo za zločin proti človeštvu? Kje so tisti, ki so Udbo razglašali za krono totalitarizma in temne strani Meseca? Kje je ogorčenje?