Jure Trampuš

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Politika

Kdo so pravi radikalci?

Lukšič bi rad vse levičarje združil pod praporjem svoje stranke

Igor Lukšič, predsednik SD, na medvoškem kongresu

Igor Lukšič, predsednik SD, na medvoškem kongresu
© Maj Pavček

Na prvi pogled se zdi, da so Lukšičevi socialni demokrati na dobri poti. Njihov politični tekmec na parlamentarni »levici« je obremenjen s koruptivno senco ljubljanskega župana, njihovi ministri, predvsem ministrica za delo, svoj posel opravljajo dobro, njihov predsednik igra vlogo opozicije znotraj vlade – godrnja zaradi predlaganih ukrepov, poslanci SD pa jih s tresočo roko podpirajo.

A kdor pozorno posluša Pahorjevega naslednika, lahko hitro opazi, da se za besedami o prenovi Slovenije skriva želja po tem, da bi SD postala najmočnejša in edina prava stranka na levici. Kar je morda pragmatično, ni pa demokratično. Lukšič v novih levih poganjkih, nastajajočih strankah, zahtevah iz ulice, forumih, idejah, pobudah vidi nevarnost. Ne govori o demokratičnem prebujanju, pač pa o »radikalizmih«, ne govori o zavezništvu širokega spektra civilne družbe in politike, pač pa o uničevanju. »Dve sili destrukcije imamo,« je dejal Lukšič na sobotnem kongresu SD, »konservativno, ki načrtno uničuje vse demokratične institucije in obdeluje intenzivno čisto vse, ki predstavljajo levico v tej državi. Druga sila destrukcije pa je radikalizem, ki zaradi neučakanosti in prepočasnega odzivanja na spremembe vsako leto ustanavlja novo stranko.«

A paradoks je seveda v tem, da novi poganjki, recimo Solidarnost ali pa politična pobuda Iniciativa za demokratični socializem, nastajajo prav zato, ker v strankah parlamentarne levice ne vidijo posameznikov, ki bi predstavljali njihove interese. Vključno z SD, s stranko, ki naj bi bila »edina prava alternativa krizi vrednot, politike, družbe in ekonomije«.

Lukšičevi poskusi monopolizacije levega političnega prostora so tisto, kar je pozimi na ulici pregnalo množice. Kaj so že kričali ljudje na vstajah? Dovolj nam je politike, ki je sama sebi namen, dovolj nam je pragmatizma, odtujenosti, zahtevamo prenovo! Politika se ne bo prenovila s samozadostnostjo. Velja nasprotno, izgradnja »dobre družbe«, boljšega sveta, večje egalitarnosti, boljše Evrope je povezana z iskanjem zaveznikov, v sindikatih, v civilni družbi, v sorodnih političnih pobudah, tudi v novih strankah. Lukšič misli drugače, njegova naloga naj bi bila, da prepriča levosredinski del javnosti, da je močna SD edina priložnost za stabilno Slovenijo. Kot da alternativa ne bi obstajala. Gradnja političnih monopolov pelje v družbo izključevanja.

Tovrstni Lukšičev politični premislek seveda ni nepričakovan. Ko je bil pred dobrim letom protikandidat Boruta Pahorja za predsednika SD, ni izbiral besed, ko je opisoval njegovo spogledovanje z neoliberalizmom, samovoljno vodenje stranke, Pahorjev politični narcisizem. Le pol leta pozneje, ko je Pahor z Danilom Türkom tekmoval za položaj predsednika države, pa je kar naenkrat postal odličen kandidat. V nekaj mesecih je Lukšič popolnoma spremenil svoj odnos.

Danes predsednik SD postaja točno tisto, kar je bil njegov predhodnik. Postaja nenačelen in samovoljen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.