Vesna Teržan  |  foto: Tone Stojko

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Družba

Zdravko Papič

1953–2013

Zdravko Papič, grafični oblikovalec, ilustrator, avtor animiranih filmov in od leta 1991 profesor na oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski ALUO, je z naslovnicami Mladine (na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta) postal znan tudi širši mednarodni javnosti, saj je bil z lucidno ilustracijo ostrih misli glavni komentator takratne politične stvarnosti, čeprav je bil njegov jezik likovni. Slika ima vedno moč le, če je dobro koncipirana in likovno ustrezno izpeljana.

Takratne naslovnice Mladine so bile pogosto tudi preroške in ne zgolj odlične ilustracije vsakokratnih političnih razmer in so s svojo duhovitostjo in mentalno prodornostjo bralstvu »lajšale« zagonetno skupno življenje v nekdanji Jugoslaviji, ki so ji bili takrat že šteti dnevi. Konec devetdesetih let je v intervjuju za Razglede povedal: »Tako iz prijateljstva so proti koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let nastajale naslovnice za Mladino. Z urednikom Robertom Botterijem sva veliko prijateljevala in v teh urah druženja so se porajale ideje za naslovnice. Veliko je bilo političnih debat, marsikatera naslovnica Mladine je bila celo politična prerokba. Dobro poznavanje političnih dogodkov je pomenilo zmožnost predvidevanja, pa zraven še ščepec intuicije – in naslovnica je dobila vlogo napovedi dogodkov. Recimo, nekaj mesecev pred razpadom Jugoslavije smo objavili naslovnico z jugoslovanskim grbom, v katerega sem namesto bakel postavil dogorele svečke, v ozadju pa podobo mesta Jajce.« Papičeve naslovnice so bile udarne, duhovite, jedke, včasih je sporočilo tičalo v več zaznavnih ravneh, a je bilo vedno dovolj natančno fokusirano, da je bilo vsem razvidno in razumljivo. Marsikatero od dobrih lastnosti mu je dala »poljska šola« oziroma študij na Akademiji lepih umetnosti v Varšavi. »Za študij na Poljskem sem se odločil zaradi zanimivega članka v reviji Graphis, tam nekje leta 1969. Takrat sem bil predan amaterskemu eksperimentalnemu filmu in filmu nasploh.« V Varšavi je ilustracijo študiral pri profesorju Januszu Stannyju, za izbirni predmet si je izbral plakat, pri profesorju Danielu Szczechuri je delal za diplomo animirani film, za teoretski del pa si je izbral strip. »Nekaj časa sem bil kar razdvojen med filmom in študijem ilustracije. Moj diplomski film pa je bil zastavljen zelo klasično, hkrati pa tudi obsežno – od scenarija, režije, animacije, zvočne obdelave do montaže.« Papič je bil radoveden, zanimal ga je širok spekter, in ko se je po študiju vrnil v Slovenijo, je povedal, da so ga glede razmer za delo in naročil doma čakala »trda tla, beton!«. A stroka ga je zgodaj opazila, dr. Stane Bernik je zapisal, da se je na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta naenkrat poznalo, da se je v vizualnih komunikacijah pri nas pojavila nova roka, nov um. »V našem prostoru so se pričela pojavljati plakatna sporočila, ki so s svojo svežino, barvito slikovitostjo in anekdotičnostjo vizualnega nagovora napovedovala korenite premike v slovenskem grafičnem oblikovanju. To so bili plakati v tehniki sitotiska, ki jih je podpisoval Zdravko Papič.« Glavna produkcija njegovih plakatov sodi v osemdeseta leta, v čas, ko je bila konkurenca velika, saj je to obdobje, ko je slovenski plakat cvetel, in Papičevi plakati so odlično konkurirali Vipotnikovim, Kržišnikovim, tistim studia Znak, Skalarjevim, Furlanovim itn.

Papič je bil nadarjen oblikovalec, izvrsten ilustrator in ustvarjalec animiranih filmov. Film mu je ostal ves čas pod kožo, če ne drugače, tako da je pri celovečernih filmih sodeloval kot scenograf – pri Slakovih Evi in Butnskali, omnibusu Trije prispevki k slovenski blaznosti, Lužnikovem Zidu in Desovili Polone Sepe. Je avtor več kot deset kratkih animiranih filmov, med njimi tudi Mladininih 10 dni vojne za Slovenijo, Vsaka mladina ima svoj lepši jutri in Stanislaus Browet. V oglaševanju je sodeloval s Studiem Marketing in bil v timu, ki je pripravil projekt Slovenija, moja dežela. »To, da sem jaz predložil lipov list kot temeljni element akcije Slovenija, moja dežela, vedno poudarim prav zato, ker vsi takratni sodelavci to pridno zamolčujejo. Pa tudi zaradi skrajno tekmovalnih odnosov, ki so vladali med nastajanjem te za tiste čase zelo uspešne akcije,« je poudaril Papič v intervjuju za Razglede. Sicer pa je poleg dela za film in animacijo v glavnem oblikoval kulturne plakate, knjige in revije. Med prvimi njegovimi nagradami je bila zlata ptica leta 1981, med zadnjimi pa leta 1996 nagrada Prešernovega sklada. Odlikovali so ga dobro poznavanje likovnega jezika, humor, pogosto neortodoksna poetičnost, domišljija in tudi to, da je vsaki nalogi dal svoj osebni pečat.

  • Slika 161597
  • Slika 161598
  • Slika 161599
  • Slika 161600
  • Slika 161601
  • Slika 161602
  • Slika 161603
  • Slika 161604
  • Slika 161605
  • Slika 161606
  • Slika 161607
  • Slika 161608
  • Slika 161609

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.