Varčevanje ubija

Zakaj varčevanje nikoli ne deluje, zakaj ubija in zakaj hočejo Slovenijo, ki jo uvrščajo med najstabilnejše države na svetu, ubiti z varčevanjem

Bruselj zahteva še več varčevanja in klestenja. Stalno nam ponavlja: še premalo klestite! Še premalo zategujete! Še premalo varčujete! Lahko, da je to le trik, s katerim nam skuša Bruselj – lakaj finančnih trgov in bonitetnih agencij – pred novo veliko privatizacijo znižati ceno, toda naše politične stranke trenutno druži predvsem neverjetna zvestoba politiki varčevanja.

Problem je kakopak v tem, da je zvestoba politiki varčevanja obenem tudi zvestoba slabim in napačnim ukrepom, potemtakem napačni politiki. In tu je največji paradoks: slovenska politika izkazuje neizmerno zvestobo politiki varčevanja, pa četudi je vse proti njej.

Prvič, Mednarodni denarni sklad je zdaj že nekajkrat priznal, da je precenil ekonomske učinke politike strogega varčevanja, ki jo je predpisal Grčiji in ki jo predpisuje tudi drugim državam, s Slovenijo vred. Kar pomeni, da je priznal, da je podcenil škodljivost politike zategovanja pasu, klestenja, rezanja in sekanja. Ni računal, da bo posledica strogega varčevanja le še večji kaos, ki bo negativno vplival tudi na preostalo Evropsko unijo.

Drugič, politika varčevanja povsem očitno ne deluje nikjer. Niti v Grčiji. Niti v Španiji. Še celo v Sloveniji ne. Strogo varčevanje škodi zdravju ekonomije. Upočasnjuje gospodarsko rast. Poglablja krizo. Napihuje primanjkljaj. Povečuje brezposelnost. Vsem je le še slabše.

Tretjič, obe sloviti ekonomski študiji, ki sta leta 2010 postali kronska argumenta za politiko strogega varčevanja, zategovanja in klestenja, sta bili vmes brutalno ovrženi in osmešeni. Prva, ki sta jo objavila Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart, je »dokazovala«, da v času krize s strogim varčevanjem ni mogoče čakati, ker da se ekonomija dobesedno sesuje, ko dolg preseže 90 % BDP-ja. Dolg škoduje rasti! Druga, ki sta jo objavila Alberto Alesina in Silvia Ardagna, je »dokazovala«, da varčevanje vedno pripelje do rasti. Zato varčujte, zategujte, klestite! Ali boste klestili ali pa boste okleščeni! Klestenje ali propad!

A kot rečeno, obe »kronski« študiji so razkrinkali. Prva je bila le plod napačne matematike in napačne rabe excela, druga pa je bila plod navajanja napačnih držav – nobena izmed držav, ki sta jih navedla italijanska ekonomista, ni namreč varčevala v času krize. Na obe »kronski« študiji se je zelo rad skliceval prav evropski komisar Olli Rehn, ki nam predpisuje strogo – in še strožje – varčevanje.

In četrtič, Slovenije na novem globalnem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index) ne boste našli tam, kjer jo pričakujete. Glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli, najbolj spodleteli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na tem Indeksu na dnu, v družbi Somalije, Čada, Konga in Sudana, Jemna, Afganistana in Haitija, ki že leta veljajo za najbolj falirane, najbolj spodletele in najbolj nestabilne države tega sveta. Pa ni. Daleč od tega.

Ameriška revija Foreign Policy in Fund for Peace sta namreč nedavno spet objavila letni Indeks spodletelih držav – indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki je že leta referenčen. In referenčen ni brez razloga: temelji na okrog 130.000 virih, pri točkovanju in posledičnem razvrščanju držav pa upošteva 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi, demografski pritiski, neenakomernost razvoja, gospodarski status, legitimnost, stanje človekovih pravic in pravne države itd.). Če hočete vedeti, kako stoji Slovenija, pogledate na ta indeks.

In kako stoji Slovenija? Za začetek, najbolje stojijo Finska, Švedska, Norveška, Švica, Danska, Nova Zelandija, Luksemburg, Islandija, Irska, Avstralija, Kanada, Nizozemska, Avstrija in Nemčija. To je top 14. Te države so razred zase. Takoj za njimi pa sta Belgija – in Slovenija. Kar seveda pomeni, da je Slovenija šestnajsta najmanj spodletela država na svetu. Ali bolje rečeno: šestnajsta najbolj stabilna država na svetu. Točno, Francija, Amerika, Velika Britanija, Južna Koreja in Japonska so za nami. Singapur, Poljska, Češka, Španija, Litva, Italija, Estonija in Madžarska tudi. Še več: Slovenija si je položaj celo izboljšala. Pred dvema letoma je bilo pred njo 21 držav – zdaj jih je pred njo le 15.

Indeks globalne spodletelosti Slovenijo uvršča med najstabilnejše države sveta. Slovenija bi lahko stabilnost izvažala. Zakaj potem uvaža nestabilnost? Zakaj potem uvaža varčevanje? Zakaj potem misli, da je treba dolg odplačati čez noč?

Indeks spodletelosti držav ne kaže le na veliko stabilnost Slovenije, ampak tudi na njeno presenetljivo dobro zdravje. In če že ravno hočete: Indeks spodletelosti držav kaže tudi na izvrstno zunanjo percepcijo Slovenije. Slovenija je torej nefalirana in nespodletela. Uspešna. Indeks globalne spodletelosti jo uvršča med najstabilnejše države sveta. Slovenija bi lahko stabilnost izvažala. Zakaj potem uvaža nestabilnost? Zakaj potem uvaža varčevanje? Zakaj potem misli, da je treba dolg odplačati čez noč? Zakaj potem klesti socialno državo? In zakaj misli, da nas je v krizo pripeljalo zdravstvo?

Varčevanje nikoli ne deluje

V času krize strogo varčevanje ne deluje. Nikoli. Lahko naredite tudi »naravni« eksperiment, če hočete. Vzemite države, ki so v nekem obdobju hkrati padle v finančno-gospodarsko krizo, in poglejte, kako so se na ta šok – na to hudo krizo – odzvale. Nekatere se vedno odzovejo s strogim varčevanjem, druge pa ravno nasprotno – z masivnim javnim trošenjem, z državnimi investicijami, tudi v socialno državo, predvsem zdravstvo. Rezultat je vedno isti: tiste, ki sledijo politiki strogega varčevanja, imajo precej hujše težave kot one, ki se politiki strogega varčevanja uprejo. Temu »naravnemu« eksperimentu v knjigi The Body Economic sledita ekonomist David Struckler in epidemiolog Sanjay Basu.

Kot veste, je Ameriko na začetku tridesetih udarila huda finančno-gospodarska kriza, toda predsednik Roosevelt je namesto strogega varčevanja, ki so ga propagirali tedanji »neoliberalci«, vpeljal New Deal, masivno javno trošenje, ustvarjanje novih delovnih mest, državne investicije, jasno, tudi v socialno varnost državljanov. Vse ameriške zvezne države so torej hkrati padle v krizo, toda precej bolje so jo odnesle tiste, ki so implementirale New Deal. Tiste zvezne države, recimo Georgia in Kansas, v katerih guvernerji za New Deal niso hoteli slišati, tako da v javne projekte, socialno državo, zdravstvo, šolstvo in socialno varnost državljanov niso investirali (ampak so proračune celo porezali), je doletela poglobitev ekonomske katastrofe, pa tudi drastično povečanje nalezljivih bolezni, samomorov in otroške smrtnosti. V zveznih državah, ki so sprejele New Deal, je investiranje v socialno varnost pripeljalo do hitrejšega ekonomskega okrevanja. Ironično: zvezne države, ki niso sledile neoliberalni politiki strogega varčevanja, so prej dosegle cilj neoliberalcev.

Kapitalizma ne moreš vpeljati čez noč, kot je nekoč rekel ameriški ekonomist Joseph Stiglitz. In to so na začetku devetdesetih, v času zloma komunizma, izkusile vzhodnoevropske države. Neoliberalci – zahodni »klasični« ekonomisti – so jim predpisali hitro privatizacijo, vitko državo in drastično klestenje socialne države, socialne varnosti za državljane. Nekatere – recimo Rusija, Poljska, Kazahstan, Latvija in Estonija – so šok terapijo, to politiko privatizacije in javnega zategovanja, sprejele, druge – recimo Belorusija, Češka in Slovenija, ki jih navajata Struckler in Basu – pa ne.

Vzemite le Rusijo, v kateri so v 500 dneh privatizirali kar 200.000 državnih podjetij (Margaret Thatcher jih je v devetih letih le 20, pa velja za pojem privatizerke): ker so bila sovjetska mesta mono mesta, ker je imelo torej vsako mesto po eno veliko tovarno (podobno kot nekoč v Sloveniji), so se po divji privatizaciji te tovarne »restrukturirale« (mnoge so kakopak odselili ali pa zaprli). Najprej se je hudo povečala brezposelnost, potem se je povečalo število umorov, samomorov in zastrupitev z alkoholom – predvsem moški so se zapili. Do smrti. Ostali so brez dela in brez socialne varnosti. Na začetku devetdesetih je, pravita Struckler in Basu, izginilo 10 milijonov ruskih moških.

Podobno katastrofo sta masivna privatizacija in nagla opustitev socialne varnosti povzročili tudi v drugih »neoliberalnih« državah, recimo v Kirgiziji in Kazahstanu. Drugače je bilo v vzhodnoevropskih državah, ki šok terapije niso sprejele, ampak so raje investirale v socialno državo, v socialno varnost svojih državljanov – tu revščina ni tako poskočila, tu se socialna neenakost ni tako poglobila, tu ekonomija ni doživela prostega pada, tu so se izognili ekonomski depresiji, tu ni bilo take smrtnosti, tu se pričakovana življenjska doba ni skrajšala, tu ni prišlo do izbruhov epidemij, tu ni bilo toliko samomorov.

Nihče še ni nikoli izvedel tako hitrega preskoka v kapitalizem kot Rusija in njene »ekonomske« somišljenice. Nihče ni še nikoli toliko in tako hitro privatiziral. Nihče ni še nikoli tako hitro opustil sistema socialne varnosti. So jim neoliberalci svetovali, naj to storijo iz ekonomskih razlogov? Ne, razlogi za to početje so bili povsem ideološki: z masivno in vsesplošno privatizacijo so tako pohiteli zato, da bi preprečili vrnitev komunizma. Neoliberalci so špekulirali: ko bo Rusijo enkrat prežel kapitalizem, potem vrnitev v komunizem ne bo več mogoča! Toda zaradi te ideološke naglice je Rusijo in druge »šokirane« države čakala katastrofa. Zaradi te ideološke naglice je na hitro umrlo 10 milijonov Rusov.

Milton Friedman, guru neoliberalizma in »šokiranja« vzhodne Evrope, je kasneje priznal, da je storil napako: »Po padcu Sovjetske zveze so me spraševali, kaj naj Rusi naredijo. Rekel sem: Privatizirajte, privatizirajte, privatizirajte. Zmotil sem se. Joseph Stiglitz je imel prav.«

Ekonomske odločitve so odločitve o življenju in smrti, pravita Struckler in Basu, ki v svoji knjigi pokažeta, zakaj austerity ubija. Ekonomske odločitve so odločitve o tem, kdo bo živel in kdo bo umrl. »Recesije lahko ranijo, toda varčevanje ubija.« Ko sprožiš spiralo strogega varčevanja, sprožiš spiralo smrti. Ali bolje rečeno: ko sprožiš spiralo strogega varčevanja, ne šteješ dobička, ampak mrtve. Kot v Rusiji. Ko kriza hkrati zadene več držav, jo bolje odnesejo tiste, ki se uprejo strogemu varčevanju, divji privatizaciji in klestenju socialne varnosti.

Kar se je potrdilo tudi leta 1997, ko so v hudo krizo padle vzhodnoazijske države. Balon je počil, Tajska, Indonezija, Južna Koreja in Malezija pa so se znašle na robu katastrofe, podobne ameriški iz časa velike depresije. Mednarodni denarni sklad jim je takoj ponudil finančno pomoč, toda pod pogojem, da preidejo na strogo varčevanje, na drastične proračunske reze, na klestenje socialne države, še zlasti zdravstva, češ da je to edina pot do hitrega okrevanja. Proračunski presežki navdihnejo investitorje, finančne trge.

»Recesije lahko ranijo, toda varčevanje ubija.« Ko sprožiš spiralo strogega varčevanja, sprožiš spiralo smrti. Ali bolje rečeno: ko sprožiš spiralo strogega varčevanja, ne šteješ dobička, ampak mrtve.

Tajska, Indonezija in Južna Koreja so v varčevanje privolile, Malezija pa ne. Pomoč Mednarodnega sklada je – po množični vstaji ljudstva! – zavrnila. Namesto varčevanja je implementirala finančni stimulus, finančno pa je okrepila tudi socialno varnost, zdravstvo. V vseh teh državah se je BDP znižal, toda na Tajskem, v Indoneziji in Južni Koreji se je drastično povečala revščina. V Maleziji ne. Na Tajskem, v Indoneziji in Južni Koreji se je drastično povečalo število samomorov. V Maleziji ne. Na Tajskem in v Indoneziji so se drastično povečale lakota, podhranjenost ljudi in smrtnost dojenčkov. V Maleziji ne. Na Tajskem, kjer so zdravstvo najbolj porezali (s kontracepcijo vred), je izbruhnila silovita epidemija aidsa. V Maleziji ne. In seveda: Malezija, ki je investirala v socialno varnost svojih državljanov (in ki je državljane s tem zaščitila pred krizo!), je bila prva, ki je ekonomsko okrevala. In prva, ki je ustvarila proračunski presežek. Ironično: Malezija je dosegla cilj Mednarodnega denarnega sklada, ne da bi sledila njegovim receptom! Cilj Mednarodnega denarnega sklada je dosegla, pa četudi je bila edina, ki socialne države in zdravstva ni klestila.

Joseph Stiglitz je tedaj rekel, da je Mednarodni denarni sklad »vzhodnoazijske recesije le poglobil, podaljšal in otežil«, člani Mednarodnega denarnega sklada pa so v zaupnem poročilu, ki ga je prestregel New York Times, ugotavljali, da reforme niso povečale zaupanja v bančni sistem, da so na finančnih trgih povzročile le paniko, da je kapital zbežal, da so banke zaradi tega propadle in da so proračunski rezi upočasnili ekonomijo. Lani je Mednarodni denarni sklad celo priznal, da je bila ekonomska škoda, ki jo je povzročil s svojimi varčevalnimi ukrepi v vzhodnoazijskih državah, trikrat večja, kot je prvotno mislil. Recimo: v Indoneziji so pričakovali, da bo gospodarska rast poskočila za tri odstotke, a se je skrčila za 13 odstotkov. Te dežele zlepa ne bodo več šle k Mednarodnemu denarnemu skladu. Niti zgrda.

Varčevanje ubija

Ta zgodba se je ponovila leta 2008, ko je kriza zadela Evropo in ko je bilo od ekonomskih odločitev odvisno, kdo bo živel in kdo umrl. Islandija je preživela, Grčija je umrla. Islandija in Grčija sta državi, ki ju je kriza zadela hkrati. Islandijo – nekdanji čudež – je vrglo s tečajev: največje banke so propadle, borza se je zlomila, investicije so naglo zbežale, BDP je padel, brezposelnost se je povečala, krona je potonila, javni dolg se je strmo povečal – in sistem socialne varnosti, eden izmed najboljših na svetu, je bil pred bankrotom.

Islandija se je obrnila na Mednarodni denarni sklad, ki je rekel: pomoč dobite, toda oklestiti morate javno trošenje in socialno državo, sistem socialne varnosti ter odplačati dolg, ki so ga pridelale banke. Varčujte, sekajte, klestite! Joseph Stiglitz je Islandcem rekel: »Če vam bo Mednarodni denarni sklad rekel, da varčujte, ga brcnite ven!« In res, Islandci so vstali, vlada pa je potem dala demokraciji prednost pred diktatom Mednarodnega denarnega sklada. Priredili so referendum, na katerem so odločili, da bank ne bodo reševali.

Socialni varnosti so dali prednost pred bankami. Namesto v banke, naglo odplačevanje javnega dolga in politiko strogega varčevanja so investirali v sistem socialne varnosti, ki je poskrbel, da se na Islandiji kljub krizi ni povečala stopnja samomorov, srčnih infarktov, mentalnih bolezni, stresa, tesnobe in depresije. Namesto da bi proračun uravnoteževali z masivnimi rezi v sistem socialne varnosti (zdravstvo, socialne službe ipd.), so sprejeli New Deal, ki je sistem socialne varnosti še dodatno okrepil, obenem pa je zmanjšal tveganje revščine in ljudem omogočil, da so obdržali delovna mesta in stanovanja, da so se lažje in hitreje vračali na trg dela in da so tudi v času brezposelnosti ostali aktivni.

Brezposelnost se je zmanjšala. BDP je zrasel. Povečal pa se je tudi bruto sreče. Tudi sam Mednarodni denarni sklad je bil presenečen nad tem »čudežnim« okrevanjem Islandije. Še več, priznal je celo, da je za ekonomsko okrevanje in blaginjo odločilno prav investiranje v sistem socialne varnosti. Islandija se je uprla neoliberalni politiki strogega varčevanja – in ostala demokracija. Demokracija pa je ostala prav zato, ker se je uprla neoliberalni politiki strogega varčevanja. Ker je dala socialni varnosti prednost pred bankami.

Grčija – prav tako nekdanji čudež – je šla po drugi poti. »Sprejela« je politiko finančnih elit – politiko brutalnega varčevanja, privatizacije, naglega odplačevanja bančnih dolgov, proračunskega uravnoteževanja z masivnimi rezi v socialno državo (zdravstvo ipd.) in strmega opuščanja sistema socialne varnosti. Rezultat poznate: drastično se je povečala stopnja revščine, samomorov, umorov, aidsa, nalezljivih bolezni (malarija, virus zahodnega Nila), brezdomnosti, depresije, narkomanije, otroške smrtnosti in tako dalje. Dolg je le naraščal, pa četudi so dali odplačevanju dolga prednost pred socialno varnostjo.

Grki tega, kar so izkusili Islandci (da je javni denar, ki je investiran v socialno varnost, dobro investiran, da je investiranje v zdravje ljudi v dobrih časih pametna odločitev, v slabih časih pa nujnost, da investiranje v zdravstvo omogoča nova delovna mesta, tehnološki razvoj, blaginjo, da države, ki investirajo v sistem socialne varnosti in javni sektor, ekonomsko prej okrevajo ipd.), niso izkusili. In zakaj ne? Iz preprostega razloga: ker je o tem, kdo bo živel in kdo umrl, odločila trojka, ne pa demokracija. V Grčiji je bila demokracija začasno ukinjena. Ljudje so sicer zahtevali referendum, na katerem bi sami odločali o svoji prihodnosti (varčevanje vs. socialna varnost), a ga niso dobili.

O slovenskih financah – o tem, kdo bo v Sloveniji živel in kdo umrl – zdaj odloča Bruselj; ta je pozabil, da stroj za gospodarsko rast niso varčevalni ukrepi, ampak ljudje, in strogo varčevanje predpisuje na podlagi ideologije, ne pa dejstev.

Okupirajte Bruselj!

Stranski učinki strogega varčevanja so strašni. »Varčevanje je opcija. Toda ni nam je treba izbrati,« pravita David Struckler in Sanjay Basu. »Obstaja pa alternativa – demokratična opcija.«

Tudi v Sloveniji, ki ji Bruselj predpisuje varčevanje, rezanje in klestenje (oh, in masivno privatizacijo, da se ne bi slučajno vrnila v komunizem!), referenduma ni bilo. O prihodnosti Slovenije ni odločila demokracija. Referendumsko zakonodajo so vmes celo spremenili, tako da ljudstvo ne more več odločati o finančnih zadevah. O slovenskih financah – o tem, kdo bo v Sloveniji živel in kdo umrl – zdaj odloča Bruselj; ta je pozabil, da stroj za gospodarsko rast niso varčevalni ukrepi, ampak ljudje, in strogo varčevanje predpisuje na podlagi ideologije, ne pa dejstev.

Kar seveda pomeni, da bi se morali vstajniki množično in odločno premakniti v Bruselj, pred Evropsko komisijo. Si predstavljate, da bi se v Bruslju zbralo pol milijona ali pa milijon besnih vstajnikov? Evropska unija bi se naglo prelevila v Islandijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.