Denis Vičič

7. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Družba

Za tri tisočinke evra

Bodo servisi »pretočne glasbe« res krvniki glasbe in glasbenikov?

Spotify, prava glasba za vsak trenutek in za velike založbe

Spotify, prava glasba za vsak trenutek in za velike založbe
© Borut Krajnc

Spletno glasbeno piratstvo je mimo, se je lani ob odprtju največjega svetovnega glasbenega sejma Midema nadejala Frances Moore, vodja Mednarodnega združenja fonografske industrije (IFPI), ki zastopa okrog 1400 založnikov v 66 državah. Zaradi vse več distribucijskih poti, ki so glasbo pocenile in potrošnikom tudi drugače približale, bi se moralo po njenem mnenju število brezplačnih prenosov zmanjšati. Moorova je predvidevala pravilno – leta 2012 je glasbena industrija prvič po letu 1999 spet dosegla rast. Vrednost prodaje se je v primerjavi z letom 2011 sicer zvišala le za 0,2 odstotka, na 16,5 milijarde ameriških dolarjev. A rezerve so še, saj po IFPI-jevih domnevah za glasbo ne plačuje tretjina uporabnikov.

Rešilna bilka, ki naj bi glasbenike in njihove založnike dokončno potegnila iz rdečih številk, naj bi bili servisi, ki ponujajo skoraj vso kadarkoli posneto glasbo, vedno in povsod, brezplačno ali za naročnino. Poslušalci poleg pesmi od časa do časa slišijo le oglas. Tak je poslovni model servisa Spotify, ki ga pri nas še ne moremo uporabljati. Podobno delujeta tudi Deezer in internetni radio Pandora. Najbolj primerljiv z njimi je pri nas Simobilov Muziq, kjer za dostop do glasbe plačujemo mesečno naročnino.

Spotify je vse od začetka delovanja konec leta 2008 prva izbira glasbenikov in drugih v glasbeni industriji, k čemur je pripomoglo predvsem to, da so med lastniki podjetja tudi največje svetovne založbe. S ponujanjem legalnega prenosa glasbe in plačevanja za vsako predvajanje naj bi švedsko podjetje spremenilo do sedaj veljavne konvencije in končno pravično nagradilo avtorje. A resničnost je drugačna. V povprečju lastniki pravic dobijo le nekaj več kot tri tisočinke evra na predvajanje. Če je predvajanj milijon, kar se zgodi le redkim ali le najbolj znanim glasbenikom, torej prejmejo le okrog 3500 evrov. Primerjava sicer ni ravno ustrezna, a enak znesek bi prejeli že, če bi glasbeno delo na iTunesu prodali 5000 poslušalcem. Apple namreč od vsake prodaje odtegne 30 odstotkov provizije.

Izkoriščevalskemu modelu Spotifyja sta se uprla pevec Thom Yorke in producent Nigel Godrich, oba znana ustvarjalca britanske skupine Radiohead. Če tantieme ne bodo višje, bo to pokopalo glasbo, sta poudarila. Poslovni model »pretočne glasbe« najbolj ogroža nove ustvarjalce, ki najbolj potrebujejo sredstva, saj morajo graditi kariero. Primeren je le za pobiranje tantiem za glasbo, ki je bila posneta že davno in za katero so ustvarjalci že bili poplačani, je dejal producent. Pomenljivo pri tem je, da sta se oglasila prav onadva, saj je Radiohead leta 2007 album In Rainbows prek spleta ponudil tako, da so poslušalci sami določili ceno, ki so jo bili zanj pripravljeni plačati. Album so si lahko prenesli tudi zastonj. Glasbenika pa sta spregledala še to, da je danes cilj začetnikov v glasbi predvsem pritegniti pozornost. S Spotifyjem in z drugimi podobnimi servisi je to laže, čeprav so pri tem izkoriščani. Poleg tega sta zamolčala, da glasbeniki večine dohodkov ne ustvarijo več s prodajo glasbe, ampak z nastopi. Skupina Radiohead naj bi za vsak koncert prejela milijon dolarjev.

Pa vendar imata glasbenika deloma tudi prav. Čeprav naj bi se z rastjo števila uporabnikov – teh je zdaj okrog 24 milijonov – znesek avtorskega nadomestila Spotifya za predvajanje glasbe zviševal, glasbeniki pa bi zaradi plačila ob vsakokratnem predvajanju lahko z eno pesmijo dolgoročno gledano zaslužili več kot z enkratno prodajo iste pesmi, je Spotify zdaj še nedvomno izkoriščevalski. Tega so se zaradi besed dveh glasbenih eminenc zavedeli tudi posamezni uporabniki, ki so se na servis priključili zaradi njegove domnevne pravičnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.