Urša Marn

12. 8. 2013  |  Mladina 32  |  Politika

Iz manevra v manever do končne zmage

Marko Jaklič ni žrtev, ki bi ji po osmih letih boja uspelo dokazati, da ima prav. Je simptom, da je v Sloveniji mogoče doseči vse, če si le dovolj premeten in potrpežljiv.

Jakličeva obnovljena gorska kmetija

Jakličeva obnovljena gorska kmetija
© Luka Cjuha / Dnevnik

»Do zdaj se je še vedno izkazalo, da sem imel na dolgi rok prav,« je decembra 2011 samozavestno izjavil Marko Jaklič. Na zadoščenje je čakal osem let. Svojo na črno zgrajeno počitniško rezidenco na Selu nad Polhovim Gradcem bo zdaj lahko legaliziral. To mu omogoča novi prostorski načrt občine Dobrova - Polhov Gradec, s katerim se je namenska raba Jakličevih parcel spremenila tako, da je gradnja na njih dovoljena. To pa Jakliču omogoča pridobitev gradbenega dovoljenja za naknadno legalizacijo.

Jaklič se rad predstavlja kot žrtev. Enkrat je žrtev države, ki ga preganja kot črnograditelja, namesto da bi bila navdušena, da je pred propadom rešil staro gorsko kmetijo. Ko računsko sodišče ugotovi za sto milijonov nepravilnosti pri poslovanju javnega zavoda Lekarne Ljubljana v času, ko je zavod vodil Jaklič, trdi, da je žrtev lobijev, ki obvladujejo zdravstvo. Ko mu ekonomska fakulteta odvzame magisterij, ker da je plagiat, Jaklič v tem prepozna skonstruirano afero mednarodnih razsežnosti.

Jaklič ni žrtev zarote. Je simptom, da je v Slovenijo mogoče doseči vse, če si le dovolj zvit in potrpežljiv. Gradbeni inšpektor je že pred osmimi leti ugotovil, da so objekti na Selu nelegalna gradnja, in zato Jakliču naložil, da gradnjo ustavi. Pa je ni. Kar osem let je spretno krmaril med čermi pravne države, da mu na črno zgrajenih objektov ni bilo treba porušiti. Premeteno je izkoristil vsako zakonsko luknjo. Tako je denimo svojemu odvetniku preklical pooblastilo za zastopanje, gradbeni inšpektorici pa poslal dopis, da zavrača prevzem sklepa o dovolitvi rušitve. Ko mu je šlo za nohte, je zahteval izločitev gradbene inšpektorice iz postopka, s čimer je spet odložil odstranitev objektov. V pritožbah se je obešal dobesedno na vejice.

Morda je tam nekoč res stala gorska kmetija, toda to, kar je Jaklič zgradil, krepko presega njene gabarite. Predvsem pa gorska kmetija ni imela bazena, zato je bila odločitev inšpekcije o rušitvi objektov utemeljena. Ko Jaklič trdi, da v Avstriji ne bi trajalo kar osem let, da bi prišel do gradbenega dovoljenja, spet zavaja. V Avstriji se ne more zgoditi, da bi kdo leta in leta z vsemi mogočimi manevri odlagal rušitev črne gradnje, medtem ko je pri nas to postalo že skoraj folklora. Še hujše. Neurejenost v prostoru po tihem podpira kar sama država. »Če je treba v inšpekcijskih postopkih izdati ne vem koliko odločb in se ti lahko do onemoglosti zavlačujejo z raznimi pritožbami, če inšpektorji nimajo denarja za izpeljavo izvršb, če se morajo že tako maloštevilni inšpektorji ukvarjati z najrazličnejšimi poročili in dopisi, potem učinkovitosti od njih res ne moremo pričakovati,« pravi Boris Kočevar iz piranske občinske uprave.

V Avstriji in Nemčiji je zakonodaja zelo enostavna: čim je ugotovljeno, da objekta ni mogoče legalizirati, se lastniku postavi rok za njegovo odstranitev, in če tega ne stori sam, delo na njegove stroške opravi država. Pri nas pa se država odziva tako počasi, da na tisoče črnih gradenj že skoraj dvajset let onesnažuje prostor. Lastniki na črno zgrajenih hiš so celo pridobili hišne številke ter se priklopili na električno, telefonsko, vodovodno in vsa druga komunalna omrežja. Tak primer je Rajko Janša, brat Janeza Janše. Njegova hiša na Plešivici pri Žalni je bila 17 let črna gradnja, do letos, ko jo je legaliziral, kar mu je omogočil novi prostorski načrt občine Grosuplje.

Zgodba Marka Jakliča torej ni izjema. Prav lahko se zgodi, da bomo enako zgodbo z zavlačevanjem doživeli tudi v primeru na črno zgrajene rezidence nekdanjega direktorja Elesa Vitoslava Türka v Parecagu nad Sečovljami in še v mnogih drugih primerih. Dokler ne bo država rekla, da ima dovolj izigravanja, in začela sistematično sankcionirati črnograditelje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.