To so šele svete krave!

Zakaj se slovenska cerkev boji, da je bila le špekulativni balon, ki je počil, in zakaj od Slovenije pričakuje, da bo njena Grčija

Nekdanji ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres: »Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma«.

Nekdanji ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres: »Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma«.
© Borut Krajnc

V nekaterih državah je II. svetovna vojna trajala šest let, pri nas, v Sloveniji, pa le štiri leta, toda to so bila dolga, mučna, težka, grozna, strašna štiri leta. Dobro veste, kaj vse se je zgodilo v tistih štirih letih. Še vedno nas stiska, zvija in mrazi. Toliko, da smo si na jasnem, kaj vse se lahko zgodi v štirih letih. In zdaj se vprašajte: česa ni bilo tista dolga, tako rekoč neskončna štiri leta? Rekli boste: hrane! Že res, toda precej usodneje in pogubneje je bilo to, da tista štiri leta ni bilo volitev. In demokracije. Rekli boste: ha, pa saj jih tudi po štirih letih – po vojni – ni bilo! Ravno v tem pa je moja poanta.

Ponavlja se nam II. svetovna vojna. Ali natančneje: vsakič znova v Sloveniji po štiri leta ni volitev. In to so dolga štiri leta, nič krajša od tistih štirih let II. svetovne vojne. Volitve so le vsaka štiri leta. Je to dobro? Pomislite samo, kaj vse se zgodi v štirih letih! Ja, zgodi se ogromno. In ja, dogajajo se hude, strašne, pogubne reči. Volitev pa ni. In seveda, ko po štirih letih vendarle pridejo volitve, imajo ljudje itak občutek, da jih sploh ni bilo. Vse stranke počnejo iste reči, tako da se ljudem zdi, da živijo v enopartijskem sistemu. Razlika je le v tem, da so nekatere bolj permisivne, druge pa bolj avtoritarne. A po drugi strani: tudi v času Jugoslavije je šla partija skozi toliko različnih faz, da so imeli ljudje občutek, da živijo v večpartijskem sistemu. Nekatere so bile bolj permisivne, druge pa bolj avtoritarne.

Rešitev je na dlani: volitev na štiri leta si ne moremo več privoščiti. Kar pomeni: volitve potrebujemo vsako leto. Politiki bi se potem obnašali povsem drugače: morali bi početi umne, smiselne, dobre, tako rekoč brezhibne reči, morali bi služiti ljudstvu, morali bi paziti, kaj počnejo, saj bi jih ljudstvo sicer že na naslednjih volitvah – ja, že naslednje leto – odneslo in odpihnilo s političnega prizorišča. Če bi zamočili, bi takoj odleteli. Tako kot prst v Tarantinovi epizodi Štirih sob.

Če bi bile volitve vsako leto, bi bila manjša verjetnost, da nas politiki pofukajo. Vsekakor: ker bi bile volitve vsako leto, bi morali biti politiki tudi konkurenčni. Precej konkurenčnejši kot zdaj. Če že nas silijo v večjo konkurenčnost (to je njihova mantra, njihov razvojni načrt), je prav, da konkurenčnost – in stalno tekmovanje, stalno gladiatorstvo – omogočimo tudi njim.

Sploh pa: ker so slovenski politiki že ravno Fausti, ki svoje duše vedno prodajo Mefistu, je prav, da se kot Mefisto obnašamo tudi mi. Ste hoteli gladiatorstvo? Evo, tu ga imate: volitve vsako leto! Če so že ravno Fausti, je pač prav, da jim ponudimo pravo faustovsko kupčijo – in to takšno, kakršno je v Čapovi Vesni sklenil Samo, tedaj najkonkurenčnejši Slovenec. Mefisto mu je očitno rekel: hočeš Vesno, najboljšo bejbo na svetu? Okej, tu imaš najboljšo bejbo na svetu – samo nikoli je ne boš mogel niti smel pofukati! In res, Vesna ne ostane devica le v Vesni, ampak tudi v nadaljevanju, Ne čakaj na maj.

Slovenska katoliška cerkev ni imela nič proti temu neoliberalnemu evangeliju, nič ni imela proti hujšanju države, nič ni imela proti varčevanju, stiskanju in zategovanju – do zdaj!

Slovenskim politikom moramo ponuditi natanko tako faustovsko kupčijo. Hočete Slovenijo? Okej, lahko jo boste imeli, toda nikoli je ne boste mogli niti smeli pofukati! V nasprotnem primeru bo vašega filma takoj konec. V nasprotnem primeru bo vaš mandat brez nadaljevanja.

Nad slovenske Fauste je treba s Faustom. Nad politično vsiljevanje konkurenčnosti je treba z vsiljevanjem konkurenčnosti samim politikom. Zakaj so se naši politiki – od prvega do zadnjega – tako obesili na konkurenčnost in zakaj se jim zdi tako odrešujoča, veste. Če bomo konkurenčni, bomo imeli višjo gospodarsko rast in višji BDP. Jasno, vsem se kolca po nekdanji gospodarski rasti, po nekdanjem BDP-ju. Toda to kolcanje je bolj simptom kot pa razvojna strategija.

Samo poglejte, kaj se zdajle dogaja. Igor Bavčar in Boško Šrot sta bila obsojena na relativno visoki zaporni kazni. Malce prej so bili obsojeni Hilda Tovšak, Ivan Zidar, Dušan Črnigoj, Bine Kordež in tako dalje. Nekateri so že v ječi, drugi so na poti vanjo. To so tajkuni. Vemo. Toda: mar niso vsi ti tajkuni in tajkunka prav junaki obdobja visoke gospodarske rasti in visokega BDP-ja? Mar niso vsi ti tajkuni in tajkunka junaki prav obdobja najvišje gospodarske rasti?

Zato se lahko vprašate: ali to pomeni, da sta naša visoka gospodarska rast in visok BDP temeljila na gospodarskem kriminalu, korupciji, pranju denarja in poneverjanju? Če sta naša visoka gospodarska rast in visok BDP temeljila na gospodarskem kriminalu, korupciji, pranju denarja in poneverjanju, pomeni, da visoke gospodarske rasti in visokega BDP-ja ne bomo več imeli. Razen če se ne bomo spet vrnili h gospodarskemu kriminalu, korupciji, pranju denarja in poneverjanju.

Tako kot ima kapitalizem »slabe« plati, jih ima tudi visoka gospodarska rast. Tako kot kapitalizem ženejo in poganjajo prav njegove »slabe« plati, tudi visoko gospodarsko rast ženejo in poganjajo prav njene »slabe« plati. In tako kot je kapitalizem neločljiv od svojih »slabih« plati, je tudi visoka gospodarska rast neločljiva od svojih »slabih« plati. Ko boste v Sloveniji zagledali visoko gospodarsko rast, pokličite policijo.

Cerkev kot avtentični neoliberalec od slovenske države pričakuje in terja, naj proda svoje premoženje, da bo lahko poplačala izgube slovenske cerkve.

Zelo »slabo« plat visoke gospodarske rasti ste lahko zaznali med nedavno razpravo o porodniškem dopustu. Saj veste: politiki so polemizirali o tem, kako naj si moški in ženska razdelita porodniški dopust, ali naj o tem odloča država, čigava pravica je sploh porodniški dopust in tako dalje. Ali bolje rečeno, krajšanje porodniške so zavijali v celofan kulturnega boja, da bi prikrili kruto in povsem očitno resnico: v Sloveniji se ustvarjajo razmere, v katerih porodniškega dopusta sploh ne bo hotel izkoriščati nihče več! Niti moški niti ženska. Niti mati niti oče. Iz strahu, da se po tako dolgi odsotnosti ne bo več mogel vrniti na delovno mesto, na trg dela. V razmerah, ki nastajajo, bo porodniški dopust trajal kvečjemu kak teden. In to bo vse. Daljše odsotnosti ali pa sploh odsotnosti si v teh novih razmerah gospodarjenja, združevanja dela in konkuriranja ne bo mogel privoščiti nihče več.

Poglejte le Zorana Jankovića: šel je na porodniško – in zdaj ne more več nazaj. Toda to, da mu je delovno mesto speljala ženska, je vsaj poetično.

Svetopisemski neoliberalizem

Da je skušala slovenska politika krajšanje porodniškega dopusta zaviti v retoriko kulturnega boja, ne preseneča, saj je pričakovati, da bo skušala v retoriko kulturnega boja zaviti tudi klestenje drugih socialnih standardov in pravic. Toda kulturni boj je vse, kar ji je ostalo, kajti Bruselj zahteva še več varčevanja, klestenja in zategovanja.

Saj res: kulturni boj! Točno, vse stranke zdajle zagotavljajo, da jih kulturni boj – ideologija in take reči – ne zanima (še Matej Tonin je pred časom mirno prikorakal na državno proslavo, parado rdeče zvezde in rdečih praporov), češ da so pomembnejše druge reči, ki so precej usodnejše za Slovenijo (reševanje krize, ekonomija, gospodarsko okrevanje, BDP ipd.), pa čeprav je tudi najotrplejšim amebam povsem jasno, da je trenutno prav ekonomija ideološko vprašanje št. 1, popek kulturnega boja: varčevanje vs. trošenje, Friedman vs. Keynes. Celo Janez Janša je spričo sodbe in dejstva, da mu je Alenka Bratušek ukradla šov in finančno-ekonomsko agendo (fiskalno pravilo, finančni holding, slaba banka, varčevanje po okusu trojke ipd.), še vedno tako ob sapo, da ne grozi s kulturnim bojem, ampak z ekonomijo, z lahovnikovsko alegorijo »prometne nesreče«, ki bo Slovenijo vrgla s finančnih trgov.

Po drugi strani pa to le potrjuje, da se je ideološki, kulturni boj preselil v ekonomijo. In to v tistem skrajnem smislu: povsem očitno prehajamo v obdobje, v katerem bo količina – ali pa stopnja, kakor hočete – demokracije, svoboščin in pravic odvisna le še od ekonomije. Prehajamo torej v obdobje, v katerem bodo demokracija, svoboščine in pravice tehtale le toliko, kolikor bo tehtala ekonomija. In če vprašate neoliberalce: tu ne more biti dobre vage. Le še ekonomija bo odločala, koliko demokracije, svoboščin in pravic si lahko še privoščimo. Vitkejša ko bo država, vitkejše bodo demokracija, svoboščine in pravice. To je dictum neoliberalnega evangelija.

Slovenska katoliška cerkev ni imela nič proti temu neoliberalnemu evangeliju, nič ni imela proti hujšanju države, nič ni imela proti varčevanju, stiskanju in zategovanju – do zdaj! Po dokončnem finančnem zlomu mariborske škofije – po »obglavljenju« cerkvenega menedžmenta (Stres, Turnšek) ter po »priznanju«, da sta oba cerkvena holdinga, Zvon ena in Zvon dve, za sabo pustila strašno, brezdanjo, tako rekoč neizrekljivo luknjo, da cerkev svojih dolgov ne more odplačati in da je sama mariborska škofija na beraški palici – je namreč tudi slovenska cerkev nenadoma ugotovila, da ji ta neoliberalni evangelij pravzaprav ne ustreza. Še več, logika neoliberalne »vitkosti« je lahko njen grobar.

Cerkveni tajkuni se bodo zdaj mirno prepustili ukvarjanju s svojo prvo ljubeznijo, filozofijo. Kar je približno tako, kot če bi Bineta Kordeža namesto na Dob poslali na Harvard, kjer bi se lahko ukvarjal z makroekonomijo.

Spomnite se le cerkvene retorike zadnjih dni. Cerkveni dostojanstveniki so govorili izključno o ekonomiji – o dolgu, ki je strašanski, o tem, kdo je kriv za finančni kolaps, o papeževem »povabilu« k odstopu obeh nadškofov (kar je približno tako, kot če bi rekli, da slovenski tajkuni dobivajo »povabila« k prestajanju zapornih kazni), o silni žalosti, ki jo čutijo, o škodi, ki je cerkev ne bo povrnila, in o premoženju, ki ga ne bo prodajala. Toda – ja, tu pride mali, veliki, velikanski toda: Slovenska škofovska konferenca je v isti sapi, ko je predla o ekonomiji, sporočila, da odločno nasprotuje kakršnemukoli spreminjanju zakona o verski svobodi, ker je »sedanji zakon primeren«, ker »ga večina verskih skupnosti podpira« in ker »ni nikakršne potrebe po njegovi odpravi«.

Ha, vidite! In to ni le signal, da bi lahko cerkev vsako zahtevo po vrnitvi dolgov in poplačilu upnikov prelevila v novo fronto kulturnega boja, ampak prav ultimativni dokaz, da se je cerkev ustrašila, da bi lahko nenadno zmanjšanje njene ekonomske moči pomenilo tudi zmanjšanje njenih pravic in svoboščin, da bi lahko torej znižanje njene gospodarske rasti pomenilo tudi zmanjšanje njenih pravic in svoboščin. Ustrašila se je neoliberalnega dictuma, na katerega je še malo prej prisegala in ki se v novem ekumenskem prevodu glasi: vitkejša ko bo cerkev, vitkejše bodo njene svoboščine in pravice.

Z eno besedo: slovenska katoliška cerkev se boji, da je bila le špekulativni balon, ki je počil. S tem pa se boji le tega, česar se boji vsak neoliberalec: trenutka, ko se bo izkazalo, da je bil njegov bum – njegova rast, njegova ekspanzija, njegova moč – le balon. Cerkev se torej boji, da je bila tako velika in tako močna le zato, ker se je hranila z neoliberalno mistiko – z deregulirano financializacijo, špekuliranjem, privatiziranjem, veriženjem in čezmernim zadolževanjem.

Mislite, da je neoliberalizem nasprotnik čezmernega zadolževanja? Ne, au contraire: neoliberalizem je ideologija čezmernega zadolževanja. Ideologija življenja na kredit. Ideologija življenja na zaupanje. Neoliberalizem temelji na veri – kot cerkev. Le da Boga zamenja nevidna roka trga.

Novomeški škof in začasni administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan je prepričan, da je dogajanje z mariborsko nadškofijo »sad nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo.«

Novomeški škof in začasni administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan je prepričan, da je dogajanje z mariborsko nadškofijo »sad nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo.«
© Uroš Abram

Zato ni nič čudnega, da je Andrej Glavan, novi apostolski administrator ljubljanske nadškofije, rekel, da lahko to, kar se je zgodilo cerkvi, »zamaje vero in upanje«. Vsekakor: zmanjša se zaupanje trgov, znižajo se bonitetne ocene – znižajo se bonitetne ocene, cerkev postane Grčija. In zato ni nič čudnega, da je rekel, da je finančni zlom cerkve »sad nerazumljivega delovanja skrivnostnih zlih sil«. No, tu malce pretirava – to »delovanje zlih sil« že kar nekaj časa ni več nerazumljivo in še manj skrivnostno. Reče se mu neoliberalizem.

Prevelika, da bi smela propasti

Še manj pa se je mogoče čuditi, da se cerkev zdajle obnaša kot velike finančne institucije, ki so »prevelike, da bi smele propasti«. Kar je le drugo ime za privatiziranje dobičkov in podružbljanje izgub. Velike finančne institucije – prevelike, da bi smele propasti – so v času krize izgube podružbljale. To hoče tudi slovenska cerkev, saj je oznanila, da dolgov ne bo poplačala, ampak jih hoče podružbiti. Tadej Strehovec, tajnik Slovenske škofovske konference, je rekel, da cerkev »ne bo prodajala premoženja, iz katerega pravzaprav financira svojo versko dejavnost«.

Ironično, sama cerkev po drugi strani vsakogar, ki vlado poziva, naj ne proda državnega premoženja, iz katerega financira svojo socialno, kulturno, zdravstveno in izobraževalno dejavnost, razglaša za komunista. Cerkev kot avtentični neoliberalec od slovenske države pričakuje in terja, naj proda svoje premoženje, da bo lahko poplačala izgube slovenske cerkve. Cerkev se ima za preveliko, da bi smela propasti, od Slovenije pa pričakuje, da bo Grčija. Ironično? Ne, perverzno. Obsceno.

In ker smo že ravno pri perverznosti in obscenosti: medtem ko obsojajo in zapirajo tajkune, ki so zavozili podjetja in za sabo pustili neizrekljive finančne luknje, in medtem ko ljudstvo poziva k novim in novim sodnim epilogom, hkrati slišimo, da se bodo cerkveni tajkuni, ki so zavozili še večje podjetje in za sabo pustili finančno totalko, zdaj mirno prepustili ukvarjanju s svojo prvo ljubeznijo, filozofijo, in sicer v enem izmed večjih evropskih univerzitetnih središč. Kar je približno tako, kot če bi Bineta Kordeža namesto na Dob poslali na Harvard, kjer bi se lahko mirno ukvarjal s svojo prvo ljubeznijo, makroekonomijo.

Tu se vam kakopak neizogibno postavi tudi vprašanje, kako to, da je papež Frančišek pred časom tako hitro in tako nepričakovano sprejel Alenko Bratušek. Upajmo le, da ji ni sveti oče rekel: jaz te bom sprejel in s tem poskrbel, da ti bodo ratingi v Sloveniji poskočili – ti pa poskrbi, da bo dolgove slovenske cerkve plačala država! Da to ni res, lahko Alenka Bratušek dokaže zgolj na en način. V nasprotnem primeru ji lahko na predčasnih volitvah zaželimo le veliko sreče pri boju za glasove krščanske desnice, kjer pa zmago napoveduje NSi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.