Konec spanja

Zakaj hkrati s privatizacijo socialne države poteka tudi privatizacija spanja in zakaj bomo ob vitki državi dobili tudi vitko spanje

Kidričev spomenik v Ljubljani. Kip je bil postavljen leta 1960, izdelal ga je Zdenko Kalin.

Kidričev spomenik v Ljubljani. Kip je bil postavljen leta 1960, izdelal ga je Zdenko Kalin.
© Borut Krajnc

Ko je bilo II. svetovne vojne konec, je prvi predsednik slovenske vlade postal Boris Kidrič. Za sabo je imel vojno, pred sabo pa izgradnjo nove države, nove družbe, novega sveta, novega človeka. Tole je vedel: izgradnja nove družbe bo uspela le, če bomo ohranili momentum zgodovine, tempo revolucije, če bomo torej to osvobodilno evforijo podaljšali.

In Taras Kermauner v knjigi Navzkrižna srečavanja pravi, da je bilo Kidriču naloženo, da ta »najbolj opojni trenutek slovenske zgodovine«, ta »nabiti hip poenotenosti«, ta »neponovljivi vrh zgodovine«, to »orgiastično evforijo zgodovinsko-osebne ejakulacije«, ta »enotni trenutek« na vsak način podaljša, da ga torej »z organizacijo, z institucijo, s prepričevanjem, z ideologizacijo pa tudi s silo povleče v neskončnost«.

Kermauner ga opisuje kot človeka, ki se zanosno žene na rampo (vpijoč, razkoračen, suvajoč z rokami, stiskajoč pesti, preglašujoč se, napet kot struna, izstreljen), kot najbolj priljubljenega igralca, ki hoče, da bi vsa srca ure, dneve in leta pela isti ton, kot dirigenta, ki ne dopušča niti najmanjše disharmonije, kot val, ki je sposoben vse oblikovati, obdelati in predelati po svojem načrtu, kot vihar, ki lahko izruje gozd, kot sveder, ki doni s trikrat prepoudarjenim glasom, kot sekiro, ostrogo, vžigalico, detonator in uragan, kot pest, ki boža in bije, kot velikega organizatorja, ki ne dovoli krhanja enotnega bloka, upogibanja skupne volje, nihanja, pritajevanja in počitka, kot fronto, ki mora za vsako ceno vzdržati in nadaljevati svoj napredujoči boj, kot neskončno voljo do moči, kot zmagoslavje volje, kot utelešenje Nietschejevega nadčloveka, kot umetnika Zgodovine, kot čarovniško sugestivno, fantastično, grozljivo, zapeljivo, nevarno, razgoreno strast, ki veruje vase in v svoje jekleno poslanstvo.

»Zavedali smo se, da Kidrič ne bo trpel nič starega.« Na staro logiko sveta ni pristajal. »Bil je inovator, kakršen bi bil danes krvavo potreben; avantgardist. Načelno in praktično je čistil vse, kar je imel za postarano. Veroval je v absolutno preporoditev: v re-kreacijo kozmosa.« Bil je mitska figura. »Nobenega kompromisa s preživelim! je grozil. Nobenega popuščanja znanemu! Človek je vsegamogočen, svoboden, nadustvarjalen; udejanjil bo, kar hoče, če le dovolj močno hoče.« Prilagajanja banalnosti ni trpel. »Človeku je pot odprta v neskončnost, je zaupal. Zakaj bi bili še kdaj poraženi, če tega nočemo?«

Spanje je eno izmed zadnjih področij, ki še niso privatizirana – ki jih je še mogoče privatizirati – ki čakajo na privatizacijo – ki so pred privatizacijo.

Če malce bolje pomislite, ga Kermauner opisuje kot mašino, ki deluje non-stop, kot trgovino, ki je odprta non-stop, kot robota, ki nikoli ne spi. »Šoferji, ki so bdeli ob njem, so se sesedali od utrujenosti, izvajalci, ki jim ni dopuščal lagodnosti, so cepali v živčne zlome, on pa je gnal, gnal zbesnelo kolo zgodovine naprej. Kolo zgodovine je škripalo, treba ga je bilo mazati, vitel poganjati do blaznosti, kolesje se je kvarilo, človeški material se je preutrudil, snov se je sesuvala, Kidrič pa je plamenel, gorel, gorel in izgorel.«

Če hočeš ustvariti nov svet in novega človeka, potem ne smeš spati. Ne moreš spati. Ker goriš. In Kidrič ni spal. Dobesedno. »Njegova delovna vzdržljivost je bila neprimerljiva; dve uri spanja na noč na kanapeju v ministrstvu ali kjer koli.« Nekateri pravijo, da sploh ni spal. In da se je filal s tabletami, ki so odganjale spanec in ga ohranjale budnega. Non-stop.

Umrl je leta 1953 – pri vsega enainštiridesetih. »Človeško nasilje nad naturo je neizmerno.« Boris Kidrič je bil vojak, partizan, človek vojne in vojske. Vojske vedno – magari kot povsem stranski produkt – izumijo kaj prelomnega, daljnosežnega, priročnega, vsesplošno uporabnega. Kidrič je izumil nespečnost.

Nespeči kapitalizem

Ameriška vojska je izumila internet. Nekaj prelomnega potemtakem. Daljnosežnega, priročnega, vsesplošno uporabnega. Internet, stranski produkt vojske, je zdaj nekaj, kar uporabljajo vsi. Za internet pravijo, da je spremenil, revolucioniral in reorganiziral ljudi, toda v resnici je spremenil, revolucioniral in reorganiziral kapitalizem. Ali bolje rečeno, kapitalizmu je omogočil, da ima ljudi – delavce, potrošnike – stalno priklopljene, stalno pozorne, stalno budne. Da torej nikoli ne spijo.

Ameriška vojska zadnje čase pospešeno raziskuje ptice selivke – ptice, ki med letnimi selitvami preletijo ogromne razdalje. In preletijo jih brez spanja. Včasih brez spanja letijo tudi po sedem dni. Ameriška vojska je zapravila veliko časa in denarja, da bi dešifrirala možgane teh selivk in ugotovila, v čem je njihov magični trik. Kako to, da lahko toliko časa ostanejo budne? Kako to, da nimajo potrebe po spanju?

Zakaj hoče ameriška vojska ugotoviti, v čem je trik njihovega nespanja, njihove nespečnosti, njihove kontinuirane, permanentne budnosti, ni nobena skrivnost: obvladovati skuša človeško spanje. Izdelati skuša nespečnega in nespečega vojaka – vojaka, ki bo lahko daljše obdobje, recimo sedem dni, deloval brez spanja. Amfetamini in provigil, s katerimi vojakom zdaj stimulirajo in podaljšujejo budnost, so premalo – priti skušajo do magične »droge«, ki bo proizvajala nespečnost in nespanje. Ki bo torej odpravila potrebo po spanju.

»Kot kaže zgodovina, se inovacije, povezane z vojno, vedno neizogibno asimilirajo v širšo družbeno sfero, in nespeči vojak bo predhodnik nespečega delavca ali pa nespečega potrošnika,« pravi Jonathan Crary, avtor odlične knjige 24/7, podnaslovljene Pozni kapitalizem in konec spanja. Tista številka v naslovu knjige pomeni kakopak »24 ur na dan, 7 dni na teden«, nanaša pa se na sodobni globalni kapitalizem, sodobni globalni trg in sodobno globalno infrastrukturo, ki so odprti non-stop, ki delujejo 24 ur na dan, 7 dni na teden, in ki nikoli ne spijo. Kar pomeni, da so narejeni in pripravljeni za človeka, ki ne spi, ki je odprt non-stop in ki deluje 24 ur na dan, 7 dni na teden.

Sodobni kapitalizem nujno potrebuje budnega človeka, človeka, ki bo stalno odprt, človeka, ki ne spi, človeka, ki nima potrebe po spanju. Če hoče sodobni kapitalizem preživeti, mora odpraviti spanje. Še več: sodobni »nespečni kapitalizem« terja konec spanja. Kapitalizem potrebe po spanju nima več – zdaj mora ustvariti le še delavca in potrošnika, ki ne bosta imela te potrebe, delavca in potrošnika z možgani ptice selivke, delavca in potrošnika z možgani ameriškega komandosa. Spanje je le še anahronizem, motnja, stvar preteklosti.

Zato ne preseneča, pravi Crary, da je rusko-evropski vesoljski konzorcij že ob koncu devetdesetih let načrtoval lansiranje verige satelitov, ki bi sončno svetlobo preusmerjali in odbijali nazaj na Zemljo, s čimer bi razsvetljevali industrijske in rudarske predele Sibirije in zahodne Rusije, ki so potopljeni v polarno noč. S to »večno lučjo« bi kakopak omogočili, da bi delo potekalo stalno in nemoteno, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden, brez spanja. Ta »večna luč« bi bila idealna dopolnitev non-stop delovanja nespečnega kapitalizma – produkcije in distribucije produktov, vsebin, storitev, komunikacij in informacij, ki ne spijo.

Konzorcij je projekt oglaševal s sloganom: »Dnevna svetloba vso noč!« In iskreno rečeno: z istim sloganom bi lahko ameriška vojska oglaševala tudi svoje mučilne in zasliševalne tehnike – svoj razvpiti tip torture. Na čem temelji »umetnost« ameriške torture, vemo: na nespanju. Zapornika ohranjajo budnega in nespečega. Ne pustijo mu, da bi spal. Dneve in dneve.

Delo španskega slikarja in grafika Francisca de Goya, Ko razum spi, se porajajo pošasti. (El sueño de la razón produce monstruos)

Delo španskega slikarja in grafika Francisca de Goya, Ko razum spi, se porajajo pošasti. (El sueño de la razón produce monstruos)

Nespeči zapornik, izpostavljen torturi, je potemtakem še ena ptica selivka, še ena vojaška »inovacija«, ki se bo – tako kot internet – neizogibno asimilirala v širšo družbeno sfero. Nespeči zapornik je tako kot nespeča ptica selivka in nespeči vojak predhodnik nespečega delavca in nespečega potrošnika, »novega človeka« nespečnega in nespečega kapitalizma, »našega« kapitalizma, neoliberalnega kapitalizma 21. stoletja, non-stop kapitalizma, kapitalizma večne luči, stalno razsvetljenega kapitalizma, ki odpravlja spanje in ki s tem briše razliko med spanjem in budnostjo, delom in regeneracijo, svetlobo in temo, dnevom in nočjo, zasebnim in javnim, pravičnostjo in terorjem.

Nespeči kapitalizem, ki temelji na stalni in absolutni dostopnosti vsega, hoče delovati nemoteno, kontinuirano in konstantno, brez prekinitev, brez počitka, brez motenj, brez ovir, brez meja, brez spanja, 24 ur na dan in 7 dni na teden. In če hoče izpolniti to svojo postzgodovinsko fantazijo, če hoče torej uresničiti svoj veliki neoliberalni sen, potem mora nujno in neizogibno odpraviti spanje. Ali natančneje: odpraviti mora samo »nujnost in neizogibnost spanja«, kot pravi Crary.

Nespeči kapitalizem potrebuje »novega človeka«, ki se bo lahko brez težav in brez potrebe po spanju asimiliral v non-stop življenje produktov, vsebin, storitev, komunikacij in informacij, »novega človeka«, ki bo onstran naravnih ciklusov (naravni ciklusi, sicer nujni za življenje, so z nespečim kapitalizmom nezdružljivi), »novega človeka«, ki ne bo ločil med spanjem in budnostjo ter med nočjo in dnevom.

Do sedaj je spanje veljalo za nekaj osebnega, zasebnega in intimnega, »našega«, neodtujljivega in neprofitnega, za nekaj, česar ni mogoče kolonizirati in komodificirati, potemtakem za nekaj, česar ni mogoče spremeniti v produkt, blago, profitno mesto. Toda nespeči kapitalizem, ki je svet spremenil v »globalni sedanjik«, skuša zdaj storiti natanko to: spanje skuša potegniti na trg, ga kolonizirati in financializirati, olastniniti in olistniniti. Nespeči kapitalizem v spanju vidi le nepotrebno anomalijo – spanje nima nobene tržne vrednosti. Ko spiš, si nekonkurenčen, neuporaben, brez menjalne vrednosti, neprofiten. Nepodjeten, iracionalen, neznosen. Spanje ogroža kapitalizem. Ta, ki spi, je v očeh neoliberalcev le primitivni parazit, le regresivna lenoba, ki živi na tuj račun in ki kapitalizmu krade čas.

Privatizacija spanja

Z eno besedo: spanje je eno izmed zadnjih področij, ki še niso privatizirana – ki jih je še mogoče privatizirati – ki čakajo na privatizacijo – ki so pred privatizacijo. Da privatizacija spanja že poteka, ugotavlja Crary, kaže recimo to, da odrasli Američan spi v povprečju šest ur in pol na noč – prejšnja generacija je spala po osem ur. Na začetku 20. stoletja – v času »divjega«, »umazanega«, »grobega«, »izkoriščevalskega«, »asocialnega« kapitalizma – je odrasli Američan spal deset ur. Vidite.

A to ni še nič: za pravi zločin proti človeštvu in delavskemu razredu je veljal kapitalizem 19. stoletja, ta odvratni, brutalni, brezčutni, brezdušni in nečloveški kapitalizem industrijske revolucije. Če ste kdaj brali Položaj delavskega razreda v Angliji, ki ga je Friedrich Engels objavil leta 1845, potem dobro veste, kako je živel industrijski proletariat v prvi polovici 19. stoletja: bedne mezde, onečaščujoč položaj, revščina, kričeče slabe razmere, eksistenčna negotovost, lakota, bolezni, zadušljivo ozračje, razpadajoča enosobna stanovanja in vlažne kleti, degradiranost, razčlovečenost. »Delavec ve, da danes nekaj ima in da ni od njega odvisno, ali bo jutri tudi še kaj imel.« Ob tem seveda umira »na tih in miren način, ki ne bo žalil buržoazije«.

Če hočeš ustvariti nov svet in novega človeka, potem ne smeš spati. Ne moreš spati. Ker goriš. In Kidrič ni spal.

Toda Engels je lahko leta 1892, v predgovoru k nemški izdaji svoje knjige, že zapisal, da »opisano stanje spada danes večidel v zgodovino«, ker sta odiranje in sleparjenje z razvojem kapitalizma izgubila svojo moč, tako da so se gospodarske razmere vsaj za silo izravnale. Še več, tisti stari kapitalisti – te povampirjene »pošasti« kapitalizma industrijske dobe – so ugotovili, da delavec potrebuje spanje in počitek. Če hoče dobro in bolje delati, potem mora tudi spati. Vidite: še celo kapitalizem, ki velja za najbolj nečloveškega in ponižujočega, je temeljil prav na tem, da je ljudem omogočal vedno več spanja. Spanje je ločil od dela. Zasebnost od profesionalnosti.

Ko pa poslušate sodobne neoliberalce, ki prisegajo le še na nespeči kapitalizem, na kapitalizem brez spanja, na konkurenčnega in fleksibilnega človeka brez želje in potrebe po spanju, na vitko spanje, na kafkovsko odsotnost časa za počitek, regeneracijo in brezdelje, na postzgodovinski in postpolitični »čas brez časa«, imate občutek, da so zgrešili stoletje. A po drugi strani: ko pomislite, da so ljudje, ki jim skušajo vsiliti nespeči kapitalizem, nespeči trg in koncept nespečega življenja, noč in dan bombardirani z revščino, veliko brezposelnostjo, neskončno gospodarsko krizo in stagnacijo, ubijanjem delovnih mest, vse hujšo socialno razslojenostjo in deklasiranostjo, vse hujšo prikrajšanostjo in getoizacijo, vse hujšim prepadom med bogatimi in revnimi, vse ekstremnejšo družbeno neenakostjo, vse manjšo socialno mobilnostjo, vsiljenim osebnim zadolževanjem, odmiranjem socialne države, napol apokaliptičnim sekanjem socialnih programov, stalnim prepričevanjem, da so manjvredni in ničvredni, soseskami, ki niso tako velike, da ne bi smele propasti, odnosi, ki ne varujejo pred nasiljem, strahom in grozo, izginjanjem priložnosti in prihodnosti ter zgodovino, ki se kaže le kot neskončno napredovanje proti vse večji družbeni neenakosti, imate občutek, da je Engels s tem, ko je napisal Položaj delavskega razreda v Angliji, dejansko napisal Položaj delavskega razreda v nespečem stoletju.

Slovita krilatica, da »tretjino življenja prespimo«, ne velja več. Ko je Boris Kidrič gradil socializem, »novi svet«, je spal le po dve uri. Nič, nekaj komunističnega, stahanovskega, jeklenega, kidričevskega je v neoliberalnem snu.

Crary obenem opozarja, da internet, ta magični cyberspace, ki sam po sebi ni spremenil ljudi, ampak je nespečemu kapitalizmu – in njegovim IT-tehnologijam – omogočil, da je spremenil ljudi, skrbi, da so ljudje stalno in non-stop priklopljeni na nespeči kapitalizem, na njegovo nespeče, stalno odprto omrežje produktov, vsebin, storitev in informacij, da so stalno v igri, da so stalno na trgu, da se stalno odzivajo, da niso nikoli off, da stalno – tudi ponoči, tako rekoč med spanjem – preverjajo pošto, sporočila, feedbacke, ponudbe, možnosti in izbire (ki jih itak niso izbrali). Tudi ko spijo, to ni spanje, ampak »sleep mode«, pač delo z zmanjšano prisebnostjo in učinkovitostjo.

V očeh neoliberalcev ni več nič onstran trga, zunaj trga. Vse je mogoče ovrednotiti. Tudi spanje. In celo smrt. Ta, ki umre, je ultimativni parazit, ultimativna lenoba, ultimativna zguba. Kaj šele ta, ki spi: ja, parazit, ja, lenoba, ja, zguba. Totalna. Spanje je v očeh neoliberalcev za zgube, za luzerje, pravi Crary.

Nespeči kapitalizem, ki hoče kolonizirati, privatizirati in odpraviti spanje, sanja o magični »drogi«, ki bi človeku omogočila, da bi delal 100 ur brez spanja, kontinuirano in brez pavz. Tak človek bi bil popolno utelešenje konkurenčnega, fleksibilnega delavca. In neoliberalci ob tem, pravi Crary, retorično sprašujejo: Mar ne bi fleksibilno in reducirano spanje človeku omogočilo več osebne svobode? Mar ne bi to povečalo gospodarske rasti? Mar ne bi to povečalo profitabilnosti? Mar ne bi to povečalo blaginje? Mar ne bi zaradi tega vsi bolje živeli? Mar ne bi to izboljšalo sveta? Mar ne bi ljudje brez spanja lažje uresničili svojih sanj?

Kidričevo

Spanje pomeni prevelik izpad dobička. Spanje je predrago. Sodobni nespeči kapitalizem si ga ne more več privoščiti. Ali bolje rečeno: spanje je nezdružljivo z nespečim kapitalizmom. Če se hoče človek prilagoditi nespečemu kapitalizmu, mora postati brezmejen in dereguliran, kot so brezmejni in deregulirani trgi. Postati mora odziven, intenziven, angažiran, interaktiven, hiperaktiven, komunikativen in nespeč, stalno pripravljen na delo, kot so odzivni, intenzivni, angažirani, interaktivni, hiperaktivni, komunikativni in nespeči ter stalno pripravljeni na delo trgi. Poravnati se mora s trgi. Sinhronizirati.

In to, da so ljudje vse bolj nespečni, da jih vse bolj muči nespečnost in da nespečnost postaja nova velika bolezen 21. stoletja, potrjuje, da spanje, zadnja trdnjava socialne varnosti (in zadnji okop družbe), neizogibno pada. Toda privatizacija spanja, ki poteka hkrati s privatizacijo socialne države (in vode, vojn ipd.), ne bo le privatizacija, ampak razlastitev spanja: svoje spanje boste najprej prodajali, potem pa ga boste lahko le še kupovali. Na prostem trgu. Če boste hoteli spati, boste morali plačati. Spanje postaja privilegij elite.

Neoliberalci bi lahko nespeči kapitalizem oglaševali s sloganom: »Namesto spanja vam ponujamo polno življenje!« Le kdo ne bi hotel polnega življenja? Pa bi kdo hotel polno življenje, ki ga ni sam izbral? Nič, kapitalizem, ki brutalno izčrpava naravne vire, hoče zdaj izčrpati še življenje. Nespeči kapitalizem ne odpravlja le zgodovine, družbe in demokracije, ampak tudi samo življenje.

Nespeči kapitalizem si družbo in življenje predstavlja kot non-stop delovišče. Kot Boris Kidrič. Nespeči kapitalizem si družbo in življenje predstavlja kot kidričevo, da ne rečem Kidričevo. Kidrič še vedno stoji v Ljubljani – ves bronast in petrificiran, razkoračen, z divjim in osornim pogledom, ki vpije na mimoidoče. Slovenska levica nima jajc, da bi ga posnemala, neoliberalna desnica pa bi ga lahko posvojila – četudi iz napačnih razlogov. Spanje je morda res predrago, a je obenem tudi nevarno, ker je nevarno samo prebujenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.