Velika vojna

Ravno te dni, ko se je svet – z Ameriko vred – na vse pretege zgražal nad uporabo kemičnega orožja v predmestju Damaska, je ameriška revija Foreign Policy objavila članek Cijini dosjeji dokazujejo, da je Amerika pomagala Sadamu Huseinu pri zaplinjanju Irana. Ti dosjeji razkrivajo, da je Amerika vedela, da Irak v iraško-iranski vojni, ki se je začela leta 1980 in končala leta 1988, uporablja kemično orožje, med drugim tudi gorčični plin in živčni plin sarin, da ilegalne napade s kemičnim orožjem izvaja že vse od leta 1983 in da so ti napadi obsežni, strašni in v popolnem nasprotju z ženevskim protokolom, ki so ga sprejeli leta 1925 in ki ga je – resda šele leta 1975 – ratificirala tudi Amerika.

Četudi je Amerika leta 1988 vedela, da je Irak pred tem, da izpelje enega izmed najstrašnejših kemičnih napadov v zgodovini, mu je pomagala z logistiko in obveščevalnimi podatki, ali bolje rečeno: pomagala mu je, da je napad sploh izpeljal. Ameriške obveščevalne službe so malo prej, ob koncu leta 1987, iz satelitskih slik in drugih zaupnih virov ugotovile, da je v iraških obrambnih črtah luknja, skozi katero Iran načrtuje veliki frontalni preboj, zaradi katerega bi se lahko tehtnica prevesila na iransko stran. Ronald Reagan, tedanji ameriški predsednik, je Franku Carlucciju, tedanjemu obrambnemu ministru, pisal: »Iranska zmaga ni sprejemljiva.«

In res, Američani so naredili vse, da Iran ne bi dobil te vojne. Iraku so priskrbeli vse usodne strateške podatke (položaj iranskih čet ipd.), vedoč, kaj se bo zgodilo. In se tudi je. Sarin, s katerim so Iračani južno od Basre ustavili iransko ofenzivo, je pobil na tisoče Irancev in odločil vojno. Če Iračanom ne bi pomagali Američani, če torej Američani ne bi usmerjali njihovih napadov s kemičnim orožjem, bi Iranci prebili iraške obrambne črte – in Irak bi vojno izgubil.

Američani so ustvarili moralni kontekst, v katerem je bilo kemično orožje lahko uporabljeno. Toda Irak je kemično orožje uporabil tudi mesec prej, ko je zaplinil Kurde (Halabdža), ki so vstali in se Sadamu uprli, misleč, da jih bodo Američani zaščitili in osvobodili. Ne, Američani so hoteli le ene izigrati proti drugim – Kurde proti sunitom, sunite proti šiitom.

Ne pozabite na Nagasaki, Hirošimo, Dresden, I. zalivsko vojno, Faludžo, pa to umazano, dronsko, brezpilotno »vojno proti terorju« in slovito fotko tiste ožgane, iznakažene vietnamske deklice, ki jo je ujel ameriški napalm, če smo že ravno pri kemiji).

Američani so svoje sodelovanje pri napadih s kemičnim orožjem zanikali – tedaj in leta 2003, ko so pripravljali napad na Irak. Toda ironično: prav kemični napad na Kurde je postal leta 2003 eden izmed glavnih »moralnih« razlogov za napad na Irak. Tako kot je zdaj glavni »moralni« razlog za napad na Sirijo postal kemični napad v predmestju Damaska, napad s sarinom, ki ga je ameriški zunanji minister John Kerry razglasil za »moralno obscenost«.

Prihaja torej vojna. Nova vojna. Stara vojna. Prihaja vojna, ki smo jo že videli. Še enkrat nam hočejo prodati vojno, ki so nam jo enkrat že prodajali in ki ji je rok trajanja že davno potekel. Vojna, ki prihaja, zaudarja po zaležanosti, postanosti, porabljenosti – in to že na daleč. Kar pa ne preseneča: napad na Sirijo, ki ga napovedujejo, namreč izgleda kot rimejk napada na Irak. Kot njegova fotokopija. Kot njegov klon. Kot njegov holivudski sequel. Desetletnico napada na Irak je treba pač popraznovati – in zaliti z novo krvjo. Kot vsako ameriško drevo svobode. Logika je povsem holivudska: ker so napadli Irak, morajo zdaj napasti tudi Sirijo. Logika je holivudska, da bi jo publika lahko razumela. In da bi jo še lažje razumela, se je v Belo hišo vrnil Bush.

Rimejk iraške vojne

Washington je leta 2003 rohnel, grozil, grmel, blaznel. Razkazovanju odločnosti ni bilo ne konca ne kraja. Zdaj Washington spet rohni in grmi. In kar poka od odločnosti, samozavesti in samozaverovanosti – in od zaverovanosti v svoje halucinacije. Bushev vzklik »Saddam must go!« je zamenjal Obamov vzklik »Assad must go!«.

Napad na Irak je neizbežen, so vpili leta 2003. V en glas so trobili, agitirali in hujskali politiki, think tanki in korporativni mediji. Zdaj vpijejo, da je neizbežen napad na Sirijo. Politiki, think tanki in korporativni mediji spet trobijo, agitirajo in hujskajo v en glas. Bašarja je treba kaznovati! Bašarja je treba ubiti! Ne preostane nam drugega, kot da smo svetovni policaji! Nebo se ruši. Napada ni več mogoče ustaviti. Kot ga ni bilo mogoče ustaviti leta 2003.

Kaj pa diplomatska rešitev? Ne pride v poštev, je že prepozno, so rekli leta 2003 – vse diplomatske rešitve so že izčrpane. Kot da so diplomatske rešitve produkt iz supermarketa, ki ga kupiš in potem potrošiš. In ta retorika je v zraku tudi zdaj: za diplomacijo je prepozno! Vse diplomatske rešitve so izčrpane, potrošene! Edina rešitev je napad na Sirijo! Ni alternative! Nimamo izbire! Naša dolžnost je, da napademo! Iste besede. Ameriške vojne pač upoštevajo tudi želje publike – kot holivudski filmi. Publika hoče zadoščenje, happy end.

Happy end ni, če ubijejo negativca – kakšen happy end pa bi bil, če bi svinjo, ki je uporabila kemično orožje, nazadnje izročili Mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu? Happy end je, če skupaj z negativcem pobijejo tudi na tisoče civilistov in povzročijo neocenljivo gospodarsko škodo. Happy end ni, ko vsi preživijo. Happy end je, ko vsi umrejo. Titanik.

Spet – tako kot leta 2003 – sestavljajo koalicijo voljnih, v kateri so vsi običajni osumljenci. Od Amerike do Savdske Arabije. Ladje so že v Sredozemlju. In tomahawki, predatorji, bombniki B-1 in daisy cutterji tudi.

Humanitarni napad na Sirijo bo poskrbel za neizmerno trpljenje ljudi, ne pa za reševanje življenj. Tako kot je za to leta 2003 poskrbel napad na Irak.

Leta 2003 so rekli, da bo napad na Irak le »kirurška operacija«, le »sprehod«, tako rekoč strel z lokom. Nič hujšega. Nedolžnim se ne bo zgodilo nič. Merili bomo le v vojaške tarče in Sadamove palače. Tudi zdaj pravijo, da bo napad na Sirijo le kirurška operacija, le omejeni poseg, le strel z lokom brez stranskih učinkov. Nič hujšega. Zdaj celo pravijo, da na sirsko ozemlje sploh ne bodo stopili. Napad tokrat niti ne bo sprehod, ampak le prelet. Nedolžnost bo zaščitena. Merili bomo le v vojaške tarče in Bašarjeve palače. Toda leta 2003 – in naslednja leta – so pobili na tisoče in tisoče civilistov, na milijone se jih je razselilo, gospodarska škoda je bila neocenljiva, regija pa se je stresla in zagorela. In zdaj javnost spet prepričujejo, da lahko napadeš Sirijo, ne da bi se vojna razlila po regiji (in jo destabilizirala), in da lahko kirurško odstraniš Bašarja Al Asada, ne da bi se Iran, Rusija in Hezbolah zganili. Diktatorji nikoli ne odidejo brez velikega poka, brez hude kolateralne škode. Napad na Sirijo, ki bo izgledal kot apokaliptični shock & awe, in humanitarna, plemenita, pravična, moralna skrb za človeška življenja v tem primeru ne gresta ravno skupaj. Humanitarni napad na Sirijo bo poskrbel za neizmerno trpljenje ljudi, ne pa za reševanje življenj. Tako kot je za to leta 2003 poskrbel napad na Irak.

Leta 2003 so Američani rekli, da za napad na Irak ni potrebna resolucija Združenih narodov, ker da je stvar itak jasna: Sadam je pošast, zlikovec, morilec! Tudi zdaj pravijo, da za napad na Sirijo ni potrebna resolucija, ker da je stvar itak jasna: Bašar je pošast! »Brutalnež in morilec,« kot pravi John Kerry. Za obračun s pošastjo, ki zaplinja svoje ljudi, pa ne potrebuješ resolucije Združenih narodov. Želja po odstranitvi Bašarja je tako čista, pravična in moralna, da presega banalnost resolucij in mednarodnega prava. Vsekakor: ker Rusija, Bašarjeva največja zaveznica, nasprotuje napadu na Sirijo, do resolucije itak ne bodo nikoli prišli.

Leta 2003 so rekli, da lahko Amerika svojo »verodostojnost« ohrani le tako, da napade Irak. Zdaj se spet sklicujejo na ameriško »verodostojnost«. Amerika lahko svojo »verodostojnost« ohrani le tako, da napade Sirijo. Tako kot bo potrebnih veliko žrtev, da bo Amerika ohranila »verodostojnost«, je bilo potrebnih veliko vojn, napadov in posegov, da se Amerika zdaj lahko sklicuje na »verodostojnost«.

V postelji z Al Kaido

Sadamu Huseinu so očitali, da je nemoralni zlikovec, da brezvestno in na slepo pobija civiliste, da je leta 1988 zaplinil Kurde in da svoje zločine prikriva ter jih pripisuje drugim. Tudi Bašarju očitajo, da je zlikovec, da je svoje ljudstvo napadel s sarinom, kemičnim orožjem, da je s tem zagrešil »moralno obscenost« in »šokiral moralno vest sveta«, kot je famozno oznanil John Kerry, ter da svoje »neodpustljive« in »nespodbitne« zločine prikriva in jih pripisuje drugi strani, upornikom.

Sadamu Huseinu so očitali, da ima v lasti in kopiči orožje za množično uničevanje, predvsem kemično orožje – in da načrtuje strašni napad na Ameriko. V 45 minutah lahko lansira svoje rakete, so trdili. Dokaze imamo! Definitivne! Nespodbitne! »Zaupni podatki, ki jih je zbrala ta vlada, pa tudi druge vlade, ne puščajo nobenega dvoma, da Irak ima in skriva nekatera najsmrtonosnejša orožja vseh časov,« je zagotavljal Bush in dodal: »In orožje za množično uničevanje bomo našli!« Toda ko so Američani »osvobodili« Irak, vsega tistega orožja za množično uničevanje niso našli. O njem ni bilo ne duha ne sluha. Tako kot v času I. zalivske vojne ni bilo ne duha ne sluha o tistih kuvajtskih inkubatorjih, iz katerih so iraški vojaki metali dojenčke. Bašarju zdaj očitajo, da je orožje za množično uničevanje – kemično orožje, sarin – zares uporabil. Dokaze imamo! »Nespodbitne,« pravi John Kerry. »Ni dvoma,« pravi ameriški podpredsednik Joe Biden. In spet je problem v tem, da ti dokazi niso niti definitivni niti nespodbitni. Kemično orožje je bilo, kot kaže, res uporabljeno, toda ni povsem jasno, kdo ga je dejansko uporabil – Bašar ali uporniki? Tistim, ki se zadnje dni začudeno sprašujejo, zakaj bi Bašar uporabil kemično orožje na dan, ko so v Damask ravno pripotovali mednarodni inšpektorji (je tako nor? je tako kratke pameti?), zakaj bi ga uporabil le nekaj kilometrov od hotela, v katerem so stanovali mednarodni inšpektorji (je tako nor? je tako kratke pameti?), in zakaj bi ga uporabil v času, ko vojno z uporniki povsem očitno dobiva (je res tako nor? je res tako kratke pameti?), je odgovor dala Carla del Ponte, nekdanja glavna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, zdaj članica Neodvisne mednarodne komisije Združenih narodov za Sirijo, ki je sporočila, da so majski kemični napad v Siriji – tudi tedaj je šlo za sarin – zelo verjetno izpeljali uporniki, ne pa sirske oblasti, kar zveni tako, kot da bi rekla, da so zelo verjetno tudi tega, ki se je v predmestju Damaska zgodil 21. avgusta, zagrešili uporniki, ki vojno – bitke, mesta, predmestja, teritorije, jarde, momentum ipd. – izgubljajo, tako da kar kličejo po ameriški vojaški intervenciji, ki bi jih rešila. Toda John Kerry, vietnamski veteran, ki se je po vrnitvi iz Vietnama prelevil v srditega nasprotnika vietnamske vojne, trdi: Imamo dokaze! In kot je poročal nemški Focus, je te »dokaze« priskrbel izraelski Mosad, ki bi kakopak naredil vse, da bi Amerika stolkla Bašarja. Ja, Američani imajo dokaze. Preden jih morda spet ne bodo imeli.

Ker se muslimani pobijajo med sabo, ker jih rinejo v permanentno stanje »norosti«, nimajo moči, časa, energije in denarja, da bi se ukvarjali z Američani. To je stara ameriška politika: v naftni regiji ne smeš pustiti, da bi prevladala ena stran.

Leta 2003 so rekli, da gre za humanitarno vojno, katere cilji so pravični, vzvišeni, plemeniti, dobronamerni, humani, v imenu svobode, demokracije in temeljnih človekovih pravic, v imenu univerzalnih vrednot – in da ne gre za iraško nafto. Tudi zdaj napovedujejo humanitarno, pravično, vzvišeno, plemenito, dobronamerno, moralno vojno brez poslovnih ciljev – hej, Sirija nima nafte, je verjetno hotel reči John Kerry, ko je oznanil, da napad na Sirijo »ne bo podoben napadom na Afganistan, Irak in Libijo«. Ne gre za nafto! Toda britanski Guardian je nedavno objavil članek Načrt za vojaški poseg v Sirijo poganjajo naftni interesi, ne pa zaskrbljenost zaradi kemičnega orožja. Ja, tudi »osvobajanje« Sirije je le del dobro znanega, že pregovornega geopolitičnega prerivanja za nadzor nad bližnjevzhodno nafto in plinom. Bašar je namreč zavrnil sodelovanje pri gradnji plinovoda, ki naj bi ga financiral Katar in ki naj bi zaobšel Rusijo, strateško partnerko Sirije, ali bolje rečeno – Bašar je rekel ne, da bi zaščitil interese Rusije, največje evropske dobaviteljice plina, obenem pa sklenil, da bo plinovod potegnil sam, skupaj z Iranom, s čimer ni ogrozil le poslovnih interesov Katarja, ampak tudi Savdske Arabije in Amerike, ki sta zdaj glavni rušilki Bašarja. Cilji te vojne niso humani, plemeniti in pravični, ampak poslovni. Kot leta 2003. »Osvobajanje« Iraka je bilo le del geopolitičnega prerivanja za nadzor nad nafto in plinom. In seveda, dve leti prej, ko so Američani napadli Afganistan, je Bush rekel, da je cilj te pravične, moralne, plemenite vojne razbitje bin Ladnove Al Kaide in eliminacija talibanskega režima. Nafte ni omenjal, toda povsem jasno je bilo, da je treba Afganistan »osvoboditi«, da bi lahko ameriška naftna družba Unocal prek Afganistana potegnila naftovod, ki bi srednjeazijski naftni bazen končno povezal s teksaškimi rafinerijami. Ni važno, kako velika pošast je na oblasti, važno je, da je »naša«, da torej dovoli izgradnjo naftovoda ali plinovoda. V Rumsfeldovem Pentagonu je le nekaj tednov pred napadom na Svetovni trgovinski center nastal – danes razvpiti, tedaj tajni – memorandum, ki je predvideval sedem držav, v katerih naj bi Američani v petih letih zamenjali režim – najprej v Iraku in potem zaporedoma v Siriji, Libanonu, Libiji, Somaliji, Sudanu in Iranu. Drugo za drugo naj bi jih napadli, obglavili in razgradili, s čimer bi v petih letih prevzeli popoln nadzor nad največjo naftno-plinsko regijo na svetu.

Leta 2003 so pred napadom v Irak stalno pošiljali mednarodne inšpektorje, ti pa vedno znova orožja za množično uničevanje niso našli. Američani so rekli: Vseeno je, kaj pravijo mednarodni inšpektorji! Naši dokazi, da Sadam ima orožje za množično uničevanje, so boljši od dokazov, da ga nima! Zdaj imate podobno situacijo: mednarodni inšpektorji so šli v Sirijo, da bi raziskali napad s kemičnim orožjem (ali je napad res bil in kdo ga je izpeljal), toda Američani so hitro oznanili, da je vseeno, kaj bodo rekli mednarodni inšpektorji. Ko se je leta 2003 izkazalo, da Sadam ni imel orožja za množično uničevanje, so Američani rekli, da to zdaj ni pomembno, ker ima itak na grbi dovolj drugih zločinov. Zdaj to trdijo za Bašarja: Hej, itak je zlikovec! Genocidnež! Pobil je sto tisoč ljudi!

Amerika je leta 2003 delala vse, da bi zmanjšala veljavo in težo Združenih narodov. Še več, Združene narode so prikazovali kot nepomembno, nepotrebno, zastarelo organizacijo, ki jo je čas povozil. Hansa Blixa, vodjo inšpektorjev Združenih narodov, ki v Iraku pred vojno ni našel nobenih sledov orožja za množično uničevanje, so takoj diskreditirali kot pristranskega lunatika. To, da ni našel dokazov o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje, je le njegovo mnenje, so rekli. Ameriške halucinacije o iraškem orožju za množično uničevanje so kakopak veljale za ultimativni dokaz. Zdaj ni nič drugače – John Kerry je Ban Ki Muna, generalnega sekretarja Združenih narodov, celo pozval, naj mednarodni inšpektorji preiskavo napada s kemičnim orožjem kar lepo opustijo, češ da je itak že vse jasno, saj je Bašar itak že davno izgubil verodostojnost.

Leta 2003 so rekli tudi, da je treba Sadama odstraniti, ker je povezan z Al Kaido in ker gosti Al Kaido – v Iraku! Toda potem se je izkazalo, da Sadam ni bil povezan z Al Kaido – in da v Iraku o Al Kaidi ni ne duha ne sluha. Tudi zdaj nekateri jurišniki rohnijo, da je treba v Siriji ustaviti Al Kaido. In tokrat imajo prav: Al Kaida je res v Siriji, toda ironija je v tem, da se bori na strani upornikov, antibašarjevskih sil, ki jih že ves čas »skrivaj« podpirajo, financirajo, oborožujejo in iz Jordanije logistično upravljajo Američani (od majskega napada s kemičnim orožjem, ki so ga, kot kaže, itak zagrešili uporniki, upornike oborožujejo in opremljajo tudi uradno). Amerika je v Siriji v postelji z Al Kaido, ki je razstrelila Svetovni trgovinski center, kar je bil povod za napad na Irak, ki je model za napad na Sirijo. Krog je sklenjen, če ne pozabite, da je bila Al Kaida v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška zaveznica – Cia je v Afganistanu, ki je bil tedaj pod sovjetsko okupacijo, financirala, oboroževala in logistično oskrbovala bin Ladnovo džihadistično vojsko, Reaganove freedom fighters. In če ne pozabite, da je Amerika vedno trdila, da je Al Kaida zelo nevarna, ker ima kemično orožje.

Napad na Irak ni bil le napad na Irak, ampak tudi napad na Iran, ali bolje rečeno, napad na Irak je bil signal Iranu, ki je že vse od konca sedemdesetih let, od islamske revolucije, trn v peti ameriškim naftnim interesom: Glejte, kaj smo naredili z Irakom! Zmleli smo ga! Spremenili smo ga v sončni prah! To lahko naredimo tudi z vami! Tudi napad na Sirijo ne bo le napad na Sirijo, ampak hkrati napad na Iran, Bašarjevega zaveznika, »malopridneža«, ki je lastnik enega izmed največjih naftnih bazenov na svetu. Glejte, kaj smo naredili z Irakom! Zmleli smo ga! Spremenili smo ga v sončni prah! To lahko naredimo tudi z vami, če nas ne boste pustili v svoj naftni bazen! Pošlješ signal – pa toliko mrtvih.

V Iraku so Američani vladali tako, da so sunite sektaško izigravali proti šiitom – in obratno. V Siriji počnejo natanko to: sunite – upornike, alias »Svobodno sirsko vojsko« – sektaško izigravajo proti Bašarjevim alavitom, pripadnikom šiitske veje islama. Ko se šiiti in suniti pobijajo med sabo, Američani profitirajo. Ko Američani delijo, ko torej izigravajo šiite proti sunitom, sunitske vlade proti Iranu, džihadistične skupine drugo proti drugi ipd., vladajo. Ker se muslimani pobijajo med sabo, ker jih rinejo v permanentno stanje »norosti«, nimajo moči, časa, energije in denarja, da bi se ukvarjali z Američani. To je stara ameriška politika: v naftni regiji ne smeš pustiti, da bi prevladala ena stran – vse strani moraš stalno izigravati drugo proti drugi. Američani so stalno skrbeli, da se v Zalivu ne bi pojavila država, ki bi prevladala, zato so Irak in Iran vedno izigravali drugega proti drugemu. Prevladati ni smel niti Irak niti Iran. Zaliv ne sme imeti velesile. V osemdesetih letih, med iraško-iransko vojno, so Američani podpirali Irak, toda skrivaj so podpirali in oboroževali tudi Iran – da Irak ne bi prehitro zmagal, da bi vojna trajala čim dlje, da bi obe strani druga drugo čim bolj uničili in da bi obe vojno končali kot poraženki.

Vojna, ki bo končala krizo

Perverznosti tu kar mrgoli, tako da ne veš, kaj je huje: to, da je Amerika v postelji z Al Kaido, ali to, da muslimane – šiite in sunite – izigrava drugega proti drugemu? To, da podžiga in podaljšuje vojno (več Sircev ko umre, tem bolje), ali to, da svet spet zasuva s fabrikacijami in svojo božansko poklicanostjo? To, da nas Američani prepričujejo, da je Bašar prekoračil »rdečo črto«, ali to, da lahko s konvencionalnim orožjem – s tanki, letali in daisy cutterji – pobiješ sto tisoč ljudi, pa ne prekoračiš »rdeče črte« (uporabiti moraš le »pravo« orožje, pa si čist)? To, da skušajo Bašarja ustaviti s fabrikacijami, ali to, da so mu pustili, da je v pokolih, ki trajajo že dve leti, pobil sto tisoč ljudi in jih več milijonov pognal v beg? To, da hočejo Bašarja – magari z apokalipso – zrušiti, ali to, da širom po svetu – predvsem v naftnih regijah – še naprej mirno in brez slabe vesti podpirajo, financirajo – oh, in postavljajo – »svoje« diktatorje (Egipt, Savdska Arabija, Jemen, Bahrajn, Jordanija ipd.)? To, da brutalno poslovne vojne prodajajo kot humanitarne akcije, ali to, da med dvema stranema, ki sta vpleteni v sirsko državljansko vojno in ki sta enako strašni (Haag bo imel veliko dela z obema stranema), iščejo »manjše zlo«, ki mu bodo potem izročili oblast? To, da so v igro potegnili sarin, ki asociira na plinske celice in nacistični holokavst, kot da bi se zavedali moči te asociacije in silovitih možnosti manipuliranja z njo (še posebej v tej regiji, ali to, da Bašarju očitajo »moralno obscenost«, ker naj bi izpeljal napad s kemičnim orožjem, sami pa v vojnah redno uporabljajo najstrašnejša orožja, recimo zelo kemični osiromašeni uran, zelo kemične fosforne bombe, zelo kemične kasetne bombe, zelo kemični napalm in zelo kemične daisy cutterje (in ne pozabite na Nagasaki, Hirošimo, Dresden, I. zalivsko vojno, Faludžo, pa to umazano, dronsko, brezpilotno »vojno proti terorju« in slovito fotko tiste ožgane, iznakažene vietnamske deklice, ki jo je ujel ameriški napalm, če smo že ravno pri kemiji)?

John Kerry je Ban Ki Muna, generalnega sekretarja Združenih narodov, celo pozval, naj mednarodni inšpektorji preiskavo napada s kemičnim orožjem kar lepo opustijo, češ da je itak že vse jasno.

Še perverzneje pa je to: ker bo napad na Sirijo holivudski sequel napada na Irak, mora biti večji, hujši in bučnejši od napada na Irak. Holivudski sequeli so vedno večji, hujši in bučnejši od originala. In ta strašna želja po sequelu, ki bo zasenčil original, se utegne tokrat izpolniti.

Poglejte le na teren. Tu je razklana Sirija. Tu so Američani s svojimi interesi, Rusi s svojimi, Iranci s svojimi, Turki s svojimi, Izraelci s svojimi, Jordanci s svojimi, Savdijci s svojimi, Katarci s svojimi, Egipčani s svojimi (okej, in tu so tudi Evropejci z ameriškimi interesi). Putin je menda Savdijcem zagrozil, da bo v primeru napada na Sirijo izvedel »obsežen vojaški napad« na Savdsko Arabijo, Savdijci so zagrozili s povračilnimi ukrepi, Iranci se bojijo, da bo Izrael napad na Sirijo izkoristil tudi za napad na Iran, Iranci, Sirci in Hezbolah pa so zagrozili, da bodo v primeru napada na Sirijo napadli Izrael.

Če se bo zgodilo, kar naj bi se zgodilo, bo to res večja vojna od Iraške. In kot kaže, jo hočejo vsi. Vsi bobnajo in bobnijo. Vsi se rinejo zraven. Vsi jo kličejo. Vsi hlepijo po njej. Vsi molijo, da bi bila res velika, večja od prejšnjih, pri čemer, kot bi rekel Marx, »boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, si izposojajo njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine«. In nov prizor svetovne vojne.

In tu je ultimativna perverznost: nočejo le vojne, ki bo zasenčila in preglasila iraško vojno, ampak hočejo in potrebujejo vojno, ki bo zasenčila in preglasila krizo. Vladajoče elite hočejo in potrebujejo vojno, ki bo tako velika, da bo odpravila in odpihnila to hudo, globoko, strašno gospodarsko krizo, ki je same ne znajo rešiti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je izbruhnila huda, globoka, strašna gospodarska kriza, ki jo je preglasila in odpravila šele vojna, II. svetovna vojna. Spet potrebujejo vojno, ki bo rešila krizo – in kapitalizem.