Jure Trampuš

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Politika

Po dolgih letih

Začela se je gradnja ljubljanske džamije

Bilo je nekoč : zbiranje podpisov proti izgradnji ljubljanske džamij

Bilo je nekoč : zbiranje podpisov proti izgradnji ljubljanske džamij
© Denis Sarkić

V soboto bodo položili temeljni kamen za Islamski kulturni center, za prvo pravo džamijo v Sloveniji. Islamska verska skupnost do sedaj zaradi različnih, predvsem političnih razlogov ni imela svojega verskega objekta in je bila zato diskriminirana. Problematika gradnje slovenske džamije se je nekajkrat znašla celo v mednarodnih poročilih o spoštovanju človekovih pravic v naši državi. Sedaj je tega konec. Muslimani svojih verskih praznikov ne bodo več praznovali po lokalnih telovadnicah.

Slovenija pri vprašanju spoštovanja različnosti počasi postaja evropska država. Džamije namreč stojijo v skoraj vseh evropskih metropolah, celo v »svetem« Rimu, pri nas pa so še pred leti zbirali podpise zoper gradnjo, zoper minaret in zoper muezine, ki naj bi s klicanjem k molitvi motili mir v podalpski državi.

Leta 2013 je torej drugače. Položitve temeljnega kamna naj bi se udeležil slovenski politični vrh, pa tudi predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan. Katoliška cerkev, ne samo velik del politike, je torej od leta 2003, ko je tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode demoniziral gradnjo džamije, prehodila pot do večje strpnosti. Precejšen del denarja za gradnjo džamije je islamska skupnost sicer dobila iz Katarja, ki pogosto financira gradnjo džamij po Evropi. Tako je bilo tudi pri džamiji na bližnji Reki.

Ali sedaj, ko islamska skupnost postaja »navadna« verska skupnost s svojim objektom, to pomeni, da ni več diskriminirana? Ponekod še vedno je, saj je manjšinska verska skupnost, a za diskriminiranje si je kriva tudi sama. Muslimani recimo še zdaj nimajo svojega kurata, kot ga imajo katoliki. Razlog je nemara zelo preprost, zaposleni v vojski so lahko samo slovenski državljani, nekaj duhovnikov islamske verske skupnosti pa nima slovenskega državljanstva. Zakon sicer predvideva izredno naturalizacijo iz verskih razlogov. Tudi džamija bi lahko stala prej, če bi verska skupnost v vseh teh desetletjih znala bolje izpeljati projekt gradnje tako velikega objekta. Zanj ne potrebuješ samo politične podpore, pač pa tudi denar, odvetnike, arhitekte, gradbenike … Bolj od cerkve so diskriminirani njeni verniki. Zaradi socialnih in zgodovinskih razlogov izhajajo predvsem iz nižjega sloja prebivalstva, so priseljeni delavci, bolj izobražena je v povprečju šele mlajša generacija vernikov. Islamska skupnost v Sloveniji opravlja funkcijo tipične imigrantske cerkve, njeni pripadniki, četudi so povečini sekularizirani, jo obiskujejo tudi iz kulturnih razlogov.

A ni se mogoče sprenevedati. Islamska verska skupnost, ki je do postavitve džamije upravičeno trdila, da je diskriminirana in da nekatere politične stranke širijo islamofobijo, je vseeno konservativna verska organizacija, ki ima težave s sprejemanjem modernosti in različnosti. Lanskega marca so se mufti, nadškof in paroh, trije predstavniki največjih verskih skupnosti v Sloveniji, poenotili v nasprotovanju družinskemu zakoniku. Tisti, ki jim je politika nekoč odrekala pravico do verskega objekta, so pravico do izbire partnerja odrekali istospolno usmerjeni manjšini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.