V trenutkih odločitve

Številke so impozantne. Devetdeset tekem, več kot 95.000 prodanih promocijskih in spominskih artiklov, 330.000 gledalcev, 182.000 prodanih kart, povprečno 3700 gledalcev na tekmo, 55.000 obiskovalcev Slovenije, največ Hrvatov, pa Italijanov in nad cenami piva navdušenih Skandinavcev … Številke so lepe tudi z ekonomskega stališča. Po optimističnih ocenah podjetja Eurobasket 2013 naj bi bil skupni prihodek zaradi prvenstva visok okoli 40 milijonov evrov, kar je ravno dovolj, da naj bi država s pobranim DDV-jem dobila povrnjeno kotizacijo, ki jo je plačala Fibi Evropa.

Organizacija prvenstva naj bi stala okoli 10 milijonov evrov, projekt pa naj bi bil finančno pozitiven, če bodo seveda obveljali vsi dogovori, sklenjeni pred začetkom prvenstva. Gre za plačila kotizacij, ki naj bi jih prirediteljem nakazala mesta, kjer so bile tekme, pa še to ne vsa, saj Celju kotizacije ni treba poravnati, o nadomestilo zanj, 600.000 evrih, še ni pravega dogovora. Končnega finančnega poročila tudi ni, prav tako ni analize stroškov in koristi prvenstva, ki jo bo pripravila ekonomska fakulteta. A kot pravijo v podjetju Eurobasket 2013, se lahko zgodi, da bodo ustvarili dobiček. Samo sponzorji so recimo prispevali 2,5 milijona evra, veliko za čas krize. Prvenstvo in košarkarji naj bi v državo znova vrnili optimizem.

In ne sprenevedajmo se. Za nekaj tednov so ga res. Tisto sobotno noč, ko so reprezentante na Kongresnem trgu pričakali navijači, je bilo pozabljeno, da sta Ptuj in Novo mesto ostala brez dvoran, da hotelskih turistov ni bilo toliko, kolikor so jih pričakovali, pozabljeno je bilo, da so bili sedež na VIP-tribunah in tisti, ki si jih je vzela Fiba, velikokrat prazni, in da reprezentanca ni dobila medalje. Vse to je bilo nepomembno. Evforija je naredila svoje. »Naše zmage so tudi vaše,« je pred množico dejal Boštjan Nachbar. »Ta podpora, to, da smo združili Slovenijo, je pomembnejše od medalje. V sekundi bi to medaljo zamenjal za te občutke.«

Morda Slavoj Žižek res ne razume najbolje, kaj je fascinantno pri tem, da en butast moški bolje brca žogo od drugega. In morda ima tudi Noam Chomsky prav, ko opozarja, da fascinacija nad športnimi uspehi navijačem rada zamegli pogled, da je šport zgolj ideologija, ki preusmeri pozornost množice od racionalnih k neracionalnim stvarem. A ravno ta nerazumskost je bistvo vsega. Šport so neracionalnost in čustva. Stvari, za katere v vsakodnevnem življenju ni prostora. V areni vsakdana ni metov v zadnjih sekundah, vsakdan je dolgočasen in predvidljiv. Šport, predvsem košarka, je ravno nasprotna, hitra, dinamična, divja. V trenutkih odločitve vsi postanejo Goran Dragić, ki hiti proti nasprotnikovemu košu. Vsi se tolčejo po prsih kot njegov brat Zoran. Vsi iščejo izgubljeni zob kot Gašper Vidmar. Uspehi fantov na igrišču postanejo naši uspehi, njihovo veselje je naše veselje, njihova žalost je naša žalost. Zgodi se transformacija kolektivnih občutkov, v kolektivu so posamezniki izgubljeni, a močnejši. Slovenija postane združena kot reprezentanca. Košarka je državo pripeljala do kolektivnega orgazma, po porazu s Francijo tudi na rob kolektivnega samomora, a država je bila kot eno, tako tisti čisto na vrhu Stožic kot oni v udobnih VIP-ložah.

Kar je seveda bleščeča iluzija. Tam zunaj dvoran je svet še vedno enako siv, kot je bil prej. Še več, tudi košarka ni tisto, kar se zdi v trenutkih kolektivne hipnoze metov v zadnjih sekundah. Košarka je posel, v katerem velika večina posameznikov izgubi, z navijači vred, ki drvijo od porazov do zmag in spet nazaj. V NBA igra v sezoni manj kot 500 igralcev, tja pa si jih želi na milijone. Košarka je industrija, v kateri se vrtijo ogromne vsote denarja, igralci pa so predvsem v Ameriki, razen velikih zvezd seveda, v lasti klubov, ki si jih podajajo sem in tja. Tony Parker, najboljši igralec tega evropskega prvenstva, na leto samo od kluba dobi 9,3 milijona evrov, kar je skoraj toliko, kot je stalo celotno evropsko prvenstvo v Sloveniji. Tudi pogodba Gorana Dragića ni slaba, na leto dobi od kluba 5,5 milijona evrov. Vsi igralci seveda nimajo tolikšnih plač, tistim, ki igrajo po Sloveniji, marsikateri klub dolguje veliko denarja. Protislovij v košarki je seveda še ogromno. Evropska košarka se spogleduje z ameriško, a bi rada hkrati ostala odprta in romantična. Evropska Fiba od organizatorjev prvenstev zahteva denar (6 milijonov od Slovenije), v države članice pa tega denarja ne vrača. Po septembrskem evropskem prvenstvu so očetje začeli svoje otroke množično vpisovati v košarkarske klube, a slovenska moštva v evropskih tekmovanjih še nikoli doslej niso bila tako nizko kot to sezono.

Evforija vedno zakrije temne plati. Janševa vlada je nasprotovala organizaciji evropskega prvenstva. Tedanji direktor urada z komuniciranje Anže Logar najprej ni želel plačati obroka kotizacije Fibi Evropa, Janez Janša pa se ni želel srečati s predstavniki Košarkarske zveze Slovenije.

Evforija vedno zakrije temne plati. Janševa vlada je nasprotovala organizaciji evropskega prvenstva. Tedanji direktor urada z komuniciranje Anže Logar najprej ni želel plačati obroka kotizacije Fibi Evropa, Janez Janša pa se ni želel srečati s predstavniki Košarkarske zveze Slovenije. Tudi Borut Pahor je leta 2010 zaradi višine kotizacije, ta se je kasneje znižala, prvenstvu nasprotoval. Danes politika »iskreno« čestita košarkarjem. Tudi Goranu Dragiću, ki je po volitvah leta 2012 prosto po Tomažu Majerju tvitnil, da ima trenerko, telefon, številko na roki in da lahko gre na volišče.

A vse to, organizacija, politika, lobiji, posel, denar, sponzorji, interesi teh ali onih, vse to je bilo med prvenstvom nepomembno. Kar je povsem logično. Čas iger ni čas razuma. Ta prihaja sedaj, ko je prvenstva konec. In treba si bo odgovoriti na nekaj zoprnih vprašanj. Kako to, da je neki dokaj majhni športni zvezi uspelo v Sloveniji organizirati največjo evropsko športno prireditev letos, če pa drugje, tudi v vladi, pravijo, da čas krize ni čas za velike projekte? Kako to, da je košarkarska Evropa tri tedne spoštljivo kimala Sloveniji, če ima Bruselj danes Slovenijo za malopridno državo? In kako to, da neka tako banalna stvar, kot je igra z žogo, iz ljudi potegne več nacionalnega ponosa kot vse intelektualno zaklinjanje na pomen patriotizma in čaščenje kulta zastave? Odgovor je preprost. Ljudje so bili v teh tednih ponosni na košarkarje, ki so nosili slovenski dres, in so zato množično mahali s slovenskimi zastavami. Tistih, ki so na svojo državo ponosni zaradi njenih politikov ali pa zaradi države same, je bolj malo.

Prvenstva je konec. Luči so ugasnjene, mrežice odstranjene. V Stožicah bo ostalo tisto, kar je bilo tam poprej, bleščeča kupola Arene in nogometni stadion. Okoli njiju pa na pol sezidani športno-trgovinski kompleks z golimi stenami, betonskimi bloki in zarjavelim železjem, bela ruševina, ki jo počasi prerašča zelenje. Kar je dobra metafora za to, kar se dogaja s Slovenijo in kaj je bilo njeno evropsko prvenstvo. Sredi razpadajoče države je nekaj tednov živel neki drugi svet. Sedaj ga ni več. Junaki so se raztepli na vse konce.