Jure Trampuš

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Politika

Kako umirajo stranke

Odločitev Zorana Jankovića, da poda soglasje h kandidaturi za predsednika Pozitivne Slovenije, je pričakovana. Pomembnejše je vprašanje, kako se bo odločil kongres Pozitivne Slovenije

Zoran Janković

Zoran Janković
© Borut Krajnc

Konec septembra je zaradi 528 evrov dolga Telekomu na vrata LDS potrkal rubežnik in zaplenil nekaj predmetov, med drugim umetniške slike in računalniško opremo. Stranka, ki je pred dobrimi ducati let na volitvah zbrala neprekosljivih 390 tisoč glasov, je danes pred tem, da dokončno umre in bankrotira. Bankam je dolžna dobrih 700 tisoč evrov, donacij in prihodkov ni od nikoder. LDS ni edini stranka, ki ugaša, ki je izgubila podporo, smisel, članstvo, ki je zabredla v dolgove. Podobno se lahko zgodi z Državljansko listo, ki je veliko obljubljala, a za zdaj izgubila velik del podpore, pa tudi s Pozitivno Slovenijo, stranko Zorana Jankovića. Ljubljanski župan je namreč tisti, ki je to stranko naredil, oblikoval, ki je vanjo pripeljal svoje ljudi, a hkrati tudi tisti, ki jo lahko pokoplje.

Ta teden je na tiskovni konferenci Zoran Janković naredil točno tisto, kar dela vedno. Malo se je posmejal, skomignil z rameni in povedal, da soglaša s kandidaturo za predsednika Pozitivne Slovenije. Kar je bilo pričakovano, Janković se ne bo umaknil kar tako, še nikoli se ni. Poraz v času Mercatorja je unovčil in obrnil v zmago. In danes, ko se zaradi njega trese vladna koalicija, ni nič drugače. S tem ko se je Janković odločil, da se (za zdaj) strinja s kandidaturo za predsednika stranke, je dvignil ceno svojega morebitnega odhoda. Ljubljanski župan lahko na kongresu še vedno umakne kandidaturo, lahko delegate pozove, naj volijo Alenko Bratušek, lahko kandidira in je izvoljen ali poražen, lahko pa se celo kongres prestavi. Volitve predsednika ali predsednice stranke so na kongresu sicer tajne. Scenarijev, kaj se bo dogajalo prihodnje tedne, je veliko, prav tako špekulacij. Na eni strani je Alenka Bratušek, ki naj bi predstavljala »stabilno Slovenijo«, na drugi s sumi o koruptivnosti obremenjeni ljubljanski župan, ki je iz Ljubljane naredil lepše in bolj urbano mesto, z vodenjem vlade in s svojo (začasno) naslednico pa ni zadovoljen.

Sedanja Jankovićeva pritrditev h kandidaturi še ne pomeni veliko. Politika je umetnost možnega. Tudi v Italiji je Silvio Berlusconi v imenu lastnega političnega preživetja (pa četudi začasnega) nepričakovano napovedal podporo vladi Enrica Lette, ki jo je še nedavno rušil. Razlog za obrat naj bi bila nujna izpeljava institucionalnih in strukturni reformi v državi, kar je besednjak, ki zveni domače. Zoran Janković se seveda lahko igra, kolikor se želi, člani njegove stranke pa si morajo odgovoriti na vprašanje, zakaj je že padla vlada Janeza Janše in kaj je o njem in Jankoviću zapisala protikorupcijska komisija. Pragmatizem, užaljenost, lojalnost do ustanovitelja, morebitno izsiljevanje drugih pa pri tem razmisleku ne smejo igrati vloge.

Vprašanje je zelo preprosto, ali lahko politično stranko, katere poslanstvo je »svobodna, demokratična, pravna, socialna, solidarna in gospodarsko uspešna Slovenija«, vodi posameznik, ki ga zaradi sumov koruptivnih dejanj že nekaj časa intenzivno preiskujejo različni preiskovalni organi.

Odgovor nanj ne bi smel biti težak.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.