Peter Petrovčič

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Politika

Grozljivo varčevanje

Kdo bo plačal finančne posledice nezakonitih ali protiustavnih varčevalnih ukrepov in kdo bi jih moral

Donedavna politična sopotnika v Državljanski listi, Gregor Virant in Janez Šušteršič. Eden je zakuhal zaplet z odpravo plačnih nesorazmerij, drugi pa neustavni zakon za uravnoteženje javnih financ.

Donedavna politična sopotnika v Državljanski listi, Gregor Virant in Janez Šušteršič. Eden je zakuhal zaplet z odpravo plačnih nesorazmerij, drugi pa neustavni zakon za uravnoteženje javnih financ.
© Borut Krajnc

»Odločitev vrhovnega sodišča ima grozljive finančne posledice. V kriznih časih tako ponovno razrešujemo pravne napake iz preteklosti…« se je na dokončno odločitev sodišča, da mora država javnim uslužbencem izplačati v nasprotju z zakonom neizplačano tretjo četrtino odprave plačnih nesorazmerij, odzval minister za notranje zadeve Gregor Virant. Ima prav, podatki o več sto milijonih evrov finančnih posledic (od tega samo v tem primeru okoli sedem milijonov zamudnih obresti) protizakonitih ali protiustavnih varčevalnih posegov preteklih nekaj vlad, so grozljivi. Ampak zakaj je do njih sploh prišlo, kdo je zanje odgovoren in kako bo odgovarjal?

Sodba glede odprave plačnih nesorazmerij za nazaj je zgolj eden v vrsti varčevalnih ukrepov, ki so se naknadno na sodišču izkazali za nezakonite ali neustavne. Vsem je skupno to, da gre za zmanjševanje pravic oziroma plač javnih uslužbencev ali drugih prejemnikov proračunskih sredstev. Vsem je skupno tudi to, da so ob sprejemanju ukrepov državne zakonodajno-pravne službe in tudi zunanja pravna stroka opozarjale na neskladnosti z veljavno zakonodajo, pristojni sindikati pa napovedovali tožbe. Neuspešno. Prva tovrstna sodna odločitev je bila v primeru Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki ga je sprejela Janševa vlada in tedanja večina v državnem zboru, in sicer zaradi neplačila regresa javnim uslužbencem. Sledila je še odločitev ustavnega sodišča, da je bilo neustavno tudi arbitrarno znižanje pokojnin. Zdaj je vrhovno sodišče dokončno odločilo, da je bilo nezakonito tudi neizplačilo tretje četrtine odprave plačnih nesorazmerij v času Pahorjeve vlade. S tem pa še ne bo konca težav z nezakonitimi varčevalnimi ukrepi. Na sodišču so odprte še nekatere druge skupinske tožbe zoper državo. Prav glede odprave plačnih nesorazmerij bodo odločitve sodišča gotovo enake tudi v tožbi Sindikata vojakov Slovenije in nekaj sto individualnih tožbah.

Katera so ravnanja politikov, za katera bi poleg politične v poštev prišla tudi odškodninska in kazenska odgovornost? Nezakonite ali protiustavne oblike varčevanja že spadajo mednje.

V tem primeru je sicer vprašanje političnega prestiža, ali gre za greh Pahorjeve vlade, ki je odrekla izplačilo obljubljenega, ali pa izvirni greh sega v čas vlade pred njo, torej v čas Janševe vlade in plačne reforme v javnem sektorju, s katero je izplačila obljubil prav minister Virant. Šlo je za predvolilni čas in za čas, ko bi bilo smiselno razmišljati o omejevanju, ne pa ekspanziji javne porabe. Reforma pa je, nasprotno, uredila način in tempo odprave plačnih nesorazmerij v prihajajočih letih krize. Gre za denar, ki so se mu javni uslužbenci v dogovoru z državo odpovedovali v letih pred tem. Virant je tedaj dejal, da posebej poglobljenih izračunov, kaj bo plačna reforma pomenila, niso izvedli, ker gre za projekt, katerega vodilo je predvsem pravičnost. Ko pa je po odločitvi sodišča vendarle prišel čas za izplačila, je Virant strokovnim službam najprej naročil izdelavo »natančnejših izračunov« posledic odločitve sodišča in sporočil, da bo država svoje obveznosti do javnih uslužbencev poravnala z denarjem, ki ga bo »privarčevala« z znižanjem plač, seveda v javnem sektorju. Ali kot je dejala premierka Alenka Bratušek, rešitev bo seveda treba najti, a v okviru predvidenega primanjkljaja v proračunih za leti 2014 in 2015. Kar pač ni pravično. Nikoli ni bilo dvoma, da bo tudi Slovenija po zgledu vzornikov iz Evrope v krizi varčevala v javnem sektorju, a vendar bi to varčevanje moralo potekati na najhitrejši in najbolj učinkovit pravno še dopusten način. Delovnopravna zakonodaja pozna omejitve pred arbitrarnimi in samovoljnimi odločitvami delodajalcev prav za čase, kot je ta. V časih, ko je (bilo) denarja dovolj, recimo nedavno, v letih pred krizo, delodajalci običajno nimajo prevelikih potreb po krčenju ali (in) kratenju delavskih pravic. In v tem primeru je delodajalec država.

Brezbrižnost

Poleg ustavno ali zakonsko spornih ukrepov pa je sporno tudi nadaljnje ravnanje delodajalca oziroma države. Nazoren je aktualen primer. Vlada (vlade različnih političnih predznakov) ni ravnala na način, da bi omejila nastalo škodo, pač pa je vztrajala pri sodnem sporu do zadnjega, tudi po tem, ko je bilo jasno, da ga ne more več dobiti. In to kljub temu, da se je to državi v preteklosti že maščevalo. Vzemimo neki drug, te dni aktualen primer, primer izbrisanih. Najprej je država z izbrisom prekršila zakon, potem odločitvi ustavnega sodišča navkljub leta zavračala s popravo krivic, ko ta ne bi stala praktično nič. Izkoristila ni niti možnosti za eleganten in poceni izhod iz zagate, ko je bilo nekaj izbrisanih uspešnih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Prvostopenjska odločitev tega sodišča je namreč ugotovila kršitev človekovih pravic, in še to zgolj za šest pritožnikov. A vlada se je pritožila in vrnila zadevo evropskemu sodišču v ponovno odločanje, kjer so sodniki stopnjevali zahteve in odločili, da mora država popraviti krivice vsem izbrisanim, ki izpolnjujejo določene pogoje, in jim izplačati tudi odškodnine. V primeru odprave plačnih nesorazmerij v javnem sektorju je vlada najprej izgubila spor na prvi stopnji, se pritožila in ga izgubila tudi na drugi stopnji, vložila zahtevo za revizijo na vrhovno sodišče in na koncu spor izgubila po dolgotrajni pravdi – tri leta po implementaciji varčevalnega ukrepa. In to je vlada storila navkljub zavezi iz časa Pahorjeve vlade, na katero smo (oziroma so) že skoraj pozabili, da se bo država v vseh sodnih postopkih, v katerih je stranka, skušala najprej poravnati in šele potem uporabila sodne poti za rešitev spora.

S tem je vlada namnožila zamudne obresti (teh naj bi bilo po izračunu zdravniškega sindikata Fides okoli sedem milijonov evrov) in sodne stroške, izplačilo obveznosti pa prestavila v še bolj kritično obdobje. Da o času in energiji, ki so ga v ta namen porabljali (in ga še vedno) zaposleni na ministrstvih, vladnih službah, državnem zboru in na pravobranilstvu, sploh ne govorimo. Potem pa je ugotovila, da so finančne posledice tega početja grozljive.

Nikoli ni bilo dvoma, da bo tudi Slovenija po zgledu vzornikov iz Evrope v krizi varčevala v javnem sektorju, a bi to varčevanje moralo potekati na najhitrejši in najbolj učinkovit pravno še dopusten način.

Odgovornost

Temeljna odgovornost za politične odločitve je politična. Vendar pa se počasi krepijo tudi ideje o uporabi nekaterih drugih oblik odgovornosti, vsaj za tista ravnanja, ki povzročajo dokaj enostavno merljivo škodo. Nezakonite ali protiustavne oblike varčevanja že spadajo mednje.

Ena izmed oblik odgovornosti, ki bi lahko še prišla v poštev, je odškodninska. Ustava namreč daje pravico do povračila škode vsakomur, ki mu jo je s protipravnim ravnanjem povzročil državni organ. Poleg tega se povračilo škode lahko zahteva tudi »neposredno od tistega, ki je škodo povzročil«. V našem primeru torej od politika oziroma politikov. Druga možnost pa je, da država sama od neposrednih povzročiteljev škode zahtevala odškodnino, ker je bil oškodovan državni proračun, čeprav se zdi malo verjetno, da bi vsakokratna vlada na sodišču terjala odškodnino od ministrov in drugih funkcionarjev svoje predhodnice.

Skrajna možnost, kot vedno, je kazenska odgovornost. Kazenski zakonik pozna kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, pa tudi mlajšo, pred slabima dvema letoma uvedeno kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Prav ti dve kaznivi dejanji so tedanjemu finančnemu ministru Janezu Šušteršiču in drugim, ki so sodelovali pri pripravi ZUJF-a, očitali v Zvezi društev upokojencev Slovenije. V njihovem imenu je kazensko ovadbo zoper neznane in znane storilce na ljubljansko okrožno tožilstvo v začetku julija vložila odvetniška pisarna Kirm Perpar.V njej očitajo odgovornim storitev kaznivega dejanja zaradi 143. člena zakona, ki je uredil usklajevanje pokojnin in drugih nadomestil ter prejemkov. Člen je za neustavnega pred tem že razglasilo ustavno sodišče in ga razveljavilo. V kazenski ovadbi med drugim piše: »Pripravljavci in predlagatelji neustavnih določb ZUJF so zavestno, in sicer ob polnem zavedanju, da je 143. člen ZUJF diskriminatoren in da krši pravico do enakosti, vztrajali pri vsebini predloga zakona in predlog zakona z neustavnimi določbami predlagali v sprejem državnemu zboru, ki ga je nato tudi potrdil.« Odvetnik Matej Perpar pojasnjuje, da glede na že zbrane dokaze o protiustavnem ravnanju in škodi, ki je zaradi njega nastala, ni verjetno, da bi tožilstvo ovadbo zavrglo. Na tožilstvu pa pojasnjujejo, da v zadevi še zbirajo dokaze, tožilska odločitev v zadevi pa še ni bila sprejeta.

Politična odgovornost in z njo povezana izguba funkcije (čeprav iz drugih razlogov) sta vsaj najbolj odgovorne za sprejem neustavnega varčevalnega ukrepa že doleteli. Kazenska jih morda še bo. Če se to zgodi, se bodo povečale tudi možnosti za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, primer pa bi lahko služil kot zgled za v prihodnje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.