Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Družba

V imenu kritične družbe

Radio Študent ni navaden radio, je medij, ki je v Sloveniji razširil kozmopolitanstvo in kritično misel. Zato je bistveno, da obstane, sicer se nam ne piše dobro.

Peticijo za ohranitev Radia Študent lahko podpišete na http://radiostudent.si/peticija, radio zbira donacije, v petek, 22. novembra, pa bo na Metelkovi tudi velika donacijska akcija za Radio Študent .

Peticijo za ohranitev Radia Študent lahko podpišete na http://radiostudent.si/peticija, radio zbira donacije, v petek, 22. novembra, pa bo na Metelkovi tudi velika donacijska akcija za Radio Študent .

Vse od svoje ustanovitve se Radio Študent otepa podobnih problemov. Težave ima s svojim ustanoviteljem, študentsko organizacijo, ki ji včasih ni všeč, kako poroča in kakšno glasbo vrti, še manj pa ji je všeč, da mora kot ustanoviteljica financirati dejavnost radia. Tako je tudi danes, kljub temu da naj bi se na Kersnikovi zavedali »družbenega in širšega pomena radia«, je denarja za njegovo delovanje vedno manj. Lani je tako ljubljanska ŠOU radiu namenila 230 tisoč evrov, letos samo še 180 tisoč, naslednje leto bo denarja zaradi upada študentskega dela še manj. Radio Študent in njegovi sodelavci, ki so mizerno plačani, na leto potrebujejo okoli pol milijona evrov, razliko do te vsote pa zberejo s pomočjo različnih programskih subvencij, nekaj tudi z lastno produkcijo. Radio Študent tako uspešno životari že 40 let.

Že nekaj časa se pojavljajo ideje, kako naj se radio pravno preoblikuje. Bi bilo smiselno, če bi sodelavci, poslušalci, zainteresirana javnost ustanovili medijsko kooperativo, zadrugo? Bi bilo bolje, če bi se najprej popolnoma reformirala študentska organizacija, ki bi bolje prepoznavala pomen radia in drugih neprofitnih dejavnosti? Je morda rešitev v tem, da v krog soustanoviteljev stopi ljubljanska univerza, ta naj bi namreč bolje kot študentska organizacija razumela družbeno vlogo urbanega medija?

Ideja o tem, da univerza pristopi k upravljanju (in financiranju) Radia Študent, ni nova, leta 2011 so se z njo strinjali v študentski organizaciji, malo kasneje tudi v upravnem odboru ljubljanske univerze. Od takrat se ni premaknilo veliko. Zato je letos septembra na univerzitetni rektorat prišlo pismo nekdanjih sodelavcev radia in sedanjih univerzitetnih profesorjev, med njimi Rastka Močnika, Milice Antić Gaber, Zdravka Kobeta in še mnogih, ki so rektorja pozvali, naj dokončno potrdi odločitev o vstopu univerze v soustanoviteljstvo. »S to podporo nadaljnjemu obstoju in razvoju Radia Študent bo Univerza v Ljubljani ponovno potrdila, da je zares skupnost študentov in učiteljev, da si zares prizadeva za gojenje in razvijanje kritične misli ter da ji je mar tudi za njeno neposredno javno artikulacijo in izražanje. Verjetno nam ni treba razlagati, kako drugačna bi bila Slovenija brez Radia Študent in kako drugačna bi bila Univerza v Ljubljani, če se v njem ne bi kalili mnogi njeni sodelavci in sodelavke, raziskovalci in raziskovalke ter učitelji in učiteljice,« so zapisali.

Najbolje bi bilo, da bi se na univerzi zagotovila redna letna sredstva za radio, deloval bi podobno, kot je država, ki je ustanovila svoj javni medijski servis. Ali kot pravi Aleš Debeljak, eden od podpisnikov pisma. »Če študentka organizacija operira skoraj kot kapitalistična agencija, pa Radio Študent in Tribune tega ne smeta početi. In tudi ne počneta. Na podoben način, kot se ohranjajo ’neperspektivni’ oddelki za latinščino, naj se ohrani tudi ta radio – morda nihče ne vidi njegove neposredne uporabe, razsvetljena publika pa seveda ve, da so študijski oddelek ali radio in Tribuna bistvenega pomena. Vsakemu humanistu je to jasno.«

Živimo v kapitalizmu. Neodvisen medij in radio s specializirano vsebino ne moreta preživeti zgolj na trgu, zato si pomagata s subvencijami in drugimi ugodnostmi. V zadnjih desetih letih je Radio Študent od ministrstva za izobraževanje in tistega za kulturo pridobil skoraj 580 tisoč evrov, prostore v Rožni dolini imajo v brezplačnem najemu, lani so pridobili status medija posebnega pomena. Vse to so pomembni del financiranja, ki pa še zdaleč ne pokrijejo vseh potreb. Rešitve so drugje. »V realnih družbenih razmerah daje mediju največjo avtonomijo, če ni finančno odvisen od samo enega vira, teh virov mora biti več, del sredstev si mora prislužiti sam. To bi morala biti perspektiva radia, ŠOU se obnaša kot tipičen proračunski porabnik, ki razdeljuje svoj denar naprej, koliko pač ga ima,« trdi Jože Vogrinc, nekdanji odgovorni urednik Radia Študent , podpisnik poziva rektorju in član sveta zavoda.

Vendar pismo na univerzitetni strani ni naletelo na dober odziv. Tam trdijo, da bo »univerza nadaljevala s postopki za morebitni pristop k soustanoviteljstvu, ko se bodo razmerja in napetosti znotraj ŠOU umirile in ustalile«. Kakšne so napetosti, niso pojasnili. Hkrati si morebitno soustanoviteljstvo predstavljajo drugače, ne nujno povezano s finančnimi obvezami. »Od prvih pogovorov dalje je Univerza v Ljubljani podala jasno stališče, da kot morebitna soustanoviteljica ne bo vlagala nikakršnih finančnih sredstev, saj jih nima dovolj niti za lastno delovanje. S tem sta se in se še vedno strinjata obe strani.« Univerza bi torej rada zastavila svoje ime, odprla možnost za kakšno skupno nastopanje, kaj več, kakšne neposredne denarne pomoči, ni pripravljena ponuditi. Tudi država, konkretneje ministrstvo za kulturo, pravi, da pri morebitnih bodočih statutarnih spremembah ne more in ne sme igrati aktivnejše vloge, ker je radio zasebni medij. Hkrati dodajajo, da so »mnenja, da študentski mediji najbolj naravno sodijo pod okrilje univerze, zato tudi podpiramo prizadevanja Radia Študent, da postanejo univerzitetni medij«.

»Na podoben način, kot se ohranjajo ’neperspektivni’ oddelki za latinščino, naj se ohrani tudi ta radio – morda nihče ne vidi njegove neposredne uporabe, razsvetljena publika pa seveda ve, kaj je bistvenega pomena.« – Dr. Aleš Debeljak

Radio Študent je seveda dober medij, predvaja urbano glasbo, širi urbano kulturo, kakršno živijo v Londonu in Berlinu, v svetovnih metropolah. Je radijska postaja, z nekaj odličnimi oddajami, ki so daleč od stereotipnega razumevanja Radia Študent zgolj kot medija »eksperimentalne razbijaške alternative«. Takšna (ne)tipična oddaja so bile recimo posnete otroške pravljice Za 2 groša fantazije, ki so danes eden od biserov slovenske otroške produkcije. Vse pa na radiu ni idealno. Morda bi bilo bolje, da bi se znotraj programa povečal delež mlajših ustvarjalcev, kontinuiteta starejših sodelavcev ni slaba, a ta ne more biti udarna ost programa. Ali kot pravi Vogrinc: »Ne mislim, da bi moral biti radio nekakšen stanovski radio tistih, ki so po statusu študenti, vse institucije, ki pristanejo na to vlogo, pristanejo na intelektualni propad. A verjetno bi bilo bolje, če bi se povečal študentski del programa, če bi pritegnili tudi mlajše intelektualce. Samo s kontinuiteto se radio ne more legitimirati.«

Godlja, v katero je radio padel zaradi nestalnega financiranja, pravno-statusnih vprašanj, tudi zaradi nespretnosti njegovih ustvarjalcev, je najlažje rešljiva z radikalnim rezom. Lahko bi se ustanovila nova pravna oseba, nov zavod, ki bi deloval po vzoru nacio-

nalnega medija. Sofinancirala bi ga univerza, svoj delež bi dali študentske organizacije, ministrstva, občina Ljubljana, lahko pa bi se ustanovil tudi poseben sklad, ki bi financiral delovanja programa. Možnosti je veliko. Na ministrstvu za kulturo recimo pravijo, da je v prihodnjih letih za razvoj slovenske medijske krajine predvidena »tudi finančna podpora ustanavljanju novih lastninsko-upravljavskih modelov medijev (socialna podjetja in kooperative oziroma zadruge). Ti modeli zahtevajo bistveno spremenjene lastniške in vrednostne temelje posameznih medijskih izdajateljev oziroma visoko stopnjo odgovornosti ter usmerjenosti k razvoju kakovostnih medijskih vsebin in človeških virov. Ministrstvo bo ustanavljanju takšnih lastninskih modelov namenilo začetno spodbudo«. Minister za kulturo Uroš Grilc se je doslej že dvakrat sestal s predstavniki radia.

Radio Študent oddaja od leta 1969, vse od tedaj se ubada z vprašanjem finančne in posledično tudi programske neodvisnosti.

Radio Študent oddaja od leta 1969, vse od tedaj se ubada z vprašanjem finančne in posledično tudi programske neodvisnosti.
© Borut Krajnc

Za začetek pa bi se moral razrešili bistven nesporazum. Kaj imata študentska organizacija in univerza z Radiem Študent in kaj naj ima ta z njimi? Je ta zgolj študentski radio ali radio ubranih in modernih kultur, ki presega gabarite študentovstva? A ta dilema je umetna, konflikt navidezen, gre za različni plati istega kovanca. »Študenti so precej antropomorfna kategorija, individualni študentje vedno zasledujejo individualne interese, vedno bo pa manjšina študentov tistih, ki nosi neko družbeno zavest,« pojasnjuje Vogrinc. In ravno ta družbena zavest, kritična misel in produkcija so inherentne Radiu Študent. Preživetje tega radia bi morala biti ena od temeljnih zahtev sedanjega političnega trenutka. Ker ravno za to gre. Za moderno družbo. Radio Študent je ena izmed tistih stvari, ki Ljubljano dela svetovljansko, to družbo pa potiska v korak s časom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.