Staš Zgonik

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Politika

Plinska diplomacija

Plinskega terminala v Žavljah skoraj zagotovo ne bo, a kako to, da Slovenija nasprotuje terminalu za zemeljski plin, doma pa gradi novo termoelektrarno na premog

Demonstracije v Trstu proti plinskim terminalom (leta 2012)

Demonstracije v Trstu proti plinskim terminalom (leta 2012)
© www.lavoceditrieste.net

Evropska komisija je ta teden objavila dokončen seznam energetskih »projektov skupnega pomena« v Evropski uniji. Gre za infrastrukturne projekte, ki naj bi zagotovili zanesljivejšo energetsko preskrbo držav članic in izboljšali povezljivost med posameznimi državami, zaradi tega pa bodo deležni možnosti evropskega sofinanciranja in skrajšanja regulatornih postopkov. Na seznamu 250 projektov je tudi kopenski plinski terminal v Severnem Jadranu. Tisti, zaradi katerega je Slovenija julija letos glasovala proti celotnemu predlogu seznama. A na seznam je uvrščen z opombo: lokacijo terminala lahko Italija potrdi le ob soglasju Slovenije.

Čeprav je novica sprožila precej kritik, češ da je Slovenija spet pokleknila pred EU in Italijo, gre dejansko za skoraj idealen razplet. Italiji daje maksimalno možno spodbudo, da opusti načrtovano lokacijo v Žavljah tik ob meji s Slovenijo in za iskanje druge lokacije za kopenski terminal. Treba je namreč vedeti, da tudi če evropska komisija terminala v Severnem Jadranu ne bi uvrstila na seznam prednostnih projektov, to ne bi pomenilo, da tega terminala zagotovo ne bi bilo. Samo do evropskega sofinanciranja ne bi bil upravičen.

Z uvrstitvijo na seznam, pogojeno s soglasjem Slovenije, pa ima Italija izbiro: ali še naprej vztraja pri lokaciji, ki ji nasprotujeta skoraj celotna lokalna skupnost in sosednja država, ali pa poišče drugo možnost in si zagotovi evropsko sofinanciranje. Še dodaten korenček je možnosti evropskega sofinanciranja študije, ki bi določila najprimernejšo lokacijo. Slovenija terminalu v Severnem Jadranu ne nasprotuje. Zaradi možnosti diverzifikacije dobavnih poti plina je postavitev celo v njenem interesu. Nasprotuje pa neprimerni lokaciji v Žavljah.

Usoda Žavelj bo sicer v teh dneh verjetno dokončno zapečatena. Prejšnji italijanski okoljski minister Corrado Clini je zaradi neskladja z razvojnimi načrti tržaškega pristanišča marca za pol leta zamrznil okoljevarstveno dovoljenje za projekt. Rok za pridobitev soglasja tržaškega pristanišča k spremembi razvojnih načrtov se tako izteče prav te dni. Ker tega soglasja ni pričakovati, bo moral investitor, španska družba Gas Natural, najverjetneje začeti iskati drugo lokacijo.

Slovenija je dosegla pomembno diplomatsko zmago. Izborila si je tisto, za kar si je prizadevala, hkrati pa ji ni bilo treba poseči po tožbi pred evropskim sodiščem, ki bi lahko poslabšala odnose med državama in zapletla čezmejno dogovarjanje o prihodnjih slovenskih projektih, kot je na primer širitev Luke Koper ali drugi blok jedrske elektrarne. Se je pa res treba vprašati, kako lahko Slovenija tako odločno nasprotuje terminalu za zemeljski plin v sosednji državi, doma pa gradi novo termoelektrarno na premog. Kot je avgusta v Sobotni prilogi Dela opozoril evropski komisar za okolje Janez Potočnik (ki je imel pri dogovarjanju o Žavljah veliko večjo vlogo, kot jo bo kadarkoli pripravljen priznati): »Pogrešam enako mero odločnosti in sklicevanja na zaščito okolja pri projektih, tudi energetskih, ki se ne gradijo v sosednjih državah, ampak pri nas doma. Tu bi morale biti odločitve lažje. A so očitno težje.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.