18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Politika

Sporazum ali prijateljski klepet

Kako sestanek pri Ćosiću danes razumejo njegovi udeleženci in nekateri tedanji politiki

Dimitrij Rupel, zunanji minister in Milan Kučan leta 1991

Dimitrij Rupel, zunanji minister in Milan Kučan leta 1991
© Diego A. Gomez

Milan Kučan, tedanji predsednik predsedstva Republike Slovenije

»O Ruplovem in Bučarjevem zasebnem obisku pri Ćosiću avgusta 1991 nisem vedel nič. V Srbijo sta šla neposredno po agresiji na Slovenijo, v času najhujših konfliktov z Beogradom, Miloševićem in armado, pa tudi po sporazumu na Brionih, kjer se je po našem dogovoru dr. Drnovšek s predsednikom predsedstva SFRJ Jovićem začel dogovarjati o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije. V tistem času bi se mi ta obisk zdel povsem nelogičen in nesmiseln in tak se mi zdi še danes. Kot center odločanja o državnih zadevah je takrat skušal delovati tudi Demos, ki je marsikaj, zlasti kar zadeva obrambno in notranje ministrstvo, prikrival predsedstvu in tudi meni. Ne verjamem pa, da bi Rupel in Bučar v Beogradu takrat kar koli podpisala.

Žal je ta takratni obisk spodbudil špekulacijo Slavena Letice v uvodu k hrvaškemu prevodu knjige V imenu države, v katerem tisto srečanje pretvori in potvori v nekakšen tajni sporazum Kučan-Milošević. Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj. To so počeli drugi, o čemer Letica kot nekdanji svetovalec predsednika Tuđmana morda tudi kaj ve. Lahkotnost, s katero zamenja subjekte zgodovinskega dogajanja, da bi zgodbo o ilegalni trgovini z orožjem in vojnem dobičkarstvu posameznikov iz Slovenije povezal z domnevo o slovenski državi in njeni politiki prikritega delovanja na račun drugih narodov, posebej hrvaškega, je vredna vsega obžalovanja. Slovenija ni delovala tako. Kot država je opredelila svoja načela in vrednote, tudi glede pomoči drugim republikam. Te so bile vodilo tudi mojega ravnanja. Med njimi je vsekakor bilo zavračanje vsakršnega delovanja na račun drugih narodov ali proti njim.

Sicer pa so dejstva preverljiva, akterji takratnih dogodkov so večinoma še živi.«

Milan Kučan, predsednik RS  in France Bučar, predsednik skupščine RS leta 1990

Milan Kučan, predsednik RS in France Bučar, predsednik skupščine RS leta 1990
© Tone Stojko

France Bučar, tedanji predsednik slovenske skupščine

»Takrat je bila Slovenija pravzaprav še del Jugoslavije in iskali smo način, kako naj iz nje izstopimo. Iskali smo dogovor z vodilnimi ljudmi, predstavniki tedanjih oblasti, njihovimi sodelavci, tudi s tedanjo opozicijo. Z Dobrico Ćosićem sva se poznala že od prej, prek Pena, nekajkrat je celo prespal pri meni doma. Ko sva z Ruplom prišla v Beograd, naju je pričakalo policijsko spremstvo in odpravila sva se k njemu. Tam smo se usedli za mizo, čas je hitro tekel, ura ali dve, pogovarjali smo se čisto neuradno, zasebno, brez zapisnika, kot partnerji. Kdor tega ne razume, ne razume ničesar. S Srbi smo se načeloma vedno ujeli, razen v eni stvari, pri vprašanju, ali ima večina prav proti manjšini in ali naj velja načelo, da en človek pomeni en glas. Tega nismo sprejeli. Če rečem kar neposredno, vozili smo slalom med enimi in drugimi, tako in drugače, kako priti iz Jugoslavije. Res pa je, da se je Ćosić kasneje pokazal kot popoln srbski centralist, ki enostavno ni razumel, kaj je bilo narobe z Jugoslavijo.«

Dimitrij Rupel, tedanji minister za zunanje zadeve

»V resnici ni nihče podpisal nobenega dokumenta, „pakta“ ali česa podobnega. Bil je – ne glede na špekulacije – samo pogovor.«

Lojze Peterle, tedanji predsednik vlade

»Ne spominjam se natančno, a mislim, da sem bil o tem pogovoru obveščen kasneje. Ne spominjam se namreč, da bi se prej o tem pogovarjali in pooblaščali kogar koli. Pri obisku je šlo za izmenjavo mnenj, ne pa za oblikovanje kakšnega zavezujočega dokumenta, za to tudi nista imela nobenih pooblastil. Ti ljudje pa so se poznali že od prej, po pisateljskih linijah, in se imajo seveda pravico pogovarjati.«

Spomenka Hribar, tedanja poslanka in članica Demosa

»O tem sestanku in dogovarjanju nisem vedela nič. Ne spominjam se, da bi o tem razpravljali na skupščini ali v kakšnem njenem odboru (za zunanjo politiko ali kaj takega).«

Pisatelj in akademik Dobrica Ćosić, ki je leta 1992 postal prvi predsednik Zvezne republike Jugoslavije (pogovor z njim je opravila njegova hčerka Ana Ćosić)

»Pogovor mojega očeta, Rupla in Bučarja 14. avgusta 1991 je bil parafiran kot zapisnik. Samo kot zapisnik. Vsebina je znana Ruplu in Bučarju, obema pa je znana tudi vsebina pogovora, ki je potekal v naši zasebni hiši v Beogradu. Ta zapisnik pogovora je danes v zasebnem arhivu v hiši Dobrice Ćosića, torej v naši hiši. Oče dodaja, da ta pogovor oziroma dokument tega pogovora nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem. Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.

O sestanku je Ćosić pisal v svojih dnevnikih – če je kateri izmed udeležencev sestanka pozabil, o čem so se pogovarjali, lahko prebere tudi tam. Ćosić se prav tako spominja, da sta Rupel in Bučar k njemu prišla z velikim policijskim varovanjem.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.