Slovensko-srbski pakt

Kako sta se Dimitrij Rupel in France Bučar takoj po vojni v Sloveniji tajno sestala s srbskim pisateljem Dobrico Ćosićem, zagovornikom ideje o veliki Srbiji

Slobodan Milošević, predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije in Milan Kučan, predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije v Beogradu konec osemdesetih.

Slobodan Milošević, predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije in Milan Kučan, predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije v Beogradu konec osemdesetih.
© Vican Vicanović

Se spomnite dr. Slavena Letice, kontroverznega hrvaškega politika, med drugim tudi Tuđmanovega svetovalca, ki je leta 2003 in 2004 v opravi bana Jelačića dvakrat obiskal po njegovem okupirani Trdinov vrh? Drugič se je pripeljal kar z bagrom in obljubil, da bo, če bo izvoljen za predsednika, do junija istega leta Trdinov vrh vrnil Hrvaški. Mnenja Slavena Letice o Sloveniji so se hrvaškemu založniku očitno zdela dovolj tehtna, zato mu je zaupal, da napiše uvod k hrvaški izdaji prve knjige iz trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage o prodaji orožja. Letica je delo opravil v svojem slogu. Zapisal je, da je v času razpadanja Jugoslavije obstajal tajni sporazum o nenapadanju med Kučanom in Miloševićem. Podpisan naj bi bil 14. avgusta 1991. Letica je iz tega izpeljal, da je bilo to storjeno, da bi slovensko vodstvo lahko sprejelo sklep o množični prodaji zaplenjenega orožja Hrvaški brez bojazni pred napadom Srbije ali JLA. Sklicujoč se na avtorja knjige, čeprav tega nista nikjer zapisala, tudi trdi, da je predsedstvo Republike Slovenije v razširjeni sestavi 26. avgusta 1991 sprejelo sklep o prodaji orožja Hrvaški (ne pa o tem, da je Hrvaški treba pomagati v takem obsegu, da ne bodo ogrožene obrambne sposobnosti Slovenije). Za prodajo orožja naj bi bil torej neposredno odgovoren slovenski državni vrh s Kučanom na čelu in ne tisti, ki so odločitev o pomoči Hrvaški zlorabili, orožje prodajali in z njim služili krvavi denar. Že prej naj bi bila po Letičevem mnenju desetdnevna vojna v Sloveniji »dogovorjena« med Srbijo in JLA na eni strani ter slovenskim vodstvom na drugi strani. (Podobno tezo o »operetni vojni« je zagovarjal tudi Tuđman.)

Pakta Kučan-Milošević naj sicer ne bi bil podpisal Kučan sam, pač pa v njegovem imenu tedanji predsednik skupščine dr. France Bučar in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Kučanu je Letica (in izdajatelji knjige?) tako pripisal še eno od stvari, ki jih ni nikoli storil. Ravno nasprotno: vsa leta jugoslovanske krize se je dosledno izogibal osebnim stikom z Miloševićem in stikom prek posrednikov (v nasprotju s Tuđmanom, ki se je z Miloševićem skrivaj sestal več kot štiridesetkrat, med drugim pa sta si delila tudi Bosno in Hercegovino). Razen skupnega obiska beograjske podružnice Studia marketing konec leta 1988, na katerega pa sta se pripeljala ločeno, bila v družbi drugih in ločeno tudi odšla (iz česar je nastala medijska zgodba, da sta skupaj praznovala novo leto in se dogovarjala o odhodu Slovenije iz Jugoslavije) in kratkega sprehoda na Brdu v času predsedniških srečanj leta 1991 (na katerem je Milošević Kučanu rekel, da drugi nimajo pojma in naj se dogovorita onadva, Kučan pa je to zavrnil), se nista osebno nikoli pogovarjala. Vsi njuni ostri spopadi so potekali na sejah.

Za obisk, ki ga opisujeta Rupel in Ćosić, Kučan ni vedel. Dokumentov, da bi šlo za v državnem vrhu dogovorjeno politiko in torej za obisk na tej podlagi, ni. Razen če niso skrbno skriti.

Kaj pa Rupel in Bučar? Je obstajal »pakt Kučan-Milošević« brez Kučana in njegove vednosti? Pri domnevnem »paktu Kučan-Milošević« se Letica sklicuje na objavljene dnevnike dr. Dobrice Ćosića (Lična istorija jednog doba, Piščevi zapisi, 1981–1991). Ćosić v tretji knjigi dnevnikov Lična istorija jednog doba: Vreme raspada, 1981–1991 (str. 308–309), piše, da sta ga 14. avgusta 1991 v Beogradu obiskala tedanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in predsednik skupščine dr. France Bučar, ki mu je telefoniral dan prej in ga vprašal, ali bi se bil pripravljen sestati z njim in z Ruplom. Namen srečanja naj bi bil »ponovna vzpostavitev sodelovanja in prijateljstva«. Ćosić je najprej dejal, da ni prava instanca za ta pogovor, na Bučarjevo vztrajanje, da zagotovo je, pa je vanj privolil. K njemu sta prišla s policijskim spremstvom. Na sestanku naj bi bila ponudila vzpostavitev neposrednih odnosov med Slovenijo in Srbijo in nevtralnost v srbsko-hrvaškem sporu. Ćosić jima je očital, da je bila Slovenija v povojni zgodovini »udarna pest protisrbske koalicije«, da je Srbijo s svojim nacionalizmom in šovinizmom razočarala, da bodo potrebna desetletja, da se slovenska odcepitvena vojna in uboji štiridesetih nedolžnih mladeničev pozabijo. Ćosić tudi piše, da sta mu rekla, da sta prišla s Kučanovim in Drnovškovim soglasjem, in če se strinja z njunimi stališči, bi šla z njegovim (Ćosićevim) posredovanjem k Miloševiću. Rupel naj bi bil tudi povedal, da so bili v spremembo politike do Srbije prisiljeni, ker je bila Evropa Sloveniji pripravljena priznati samostojnosti samo skupaj s Hrvaško, to pa bremenijo Srbi na njenem ozemlju in vojna. Bučar je dodal, da novo politiko do Srbije zahteva tudi javnost. Ćosić je v komentarju zapisal, da so Slovence v novo politiko verjetno prisilili gospodarski interesi. Bučar in Rupel sta nato narekovala predloge, Ćosić jih je zapisal v srbščini, Rupel pa v slovenščini. Ćosić je dejal, da bo z njimi seznanil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje. Zadovoljna sta odšla po treh urah pogovora, njega pa, kot je zapisal, obremenila s skrbjo in z vpletanjem v politiko. Potem je poiskal Miloševića. Ta mu je po telefonu dejal, da v načelu sprejema dogovor, ampak jim bo (Slovencem) dobro zaračunal vse, kar so delali proti Srbiji. Ćosić je nato sporočil Bučarju, naj v ponedeljek pokliče Miloševića. Platforma za novo politiko, ki so jo po Ćosiću podpisali vsi trije, ga je spominjala na dogovore Jugoslovanskega odbora v času prve svetovne vojne (Jugoslovanski odbor so sestavljali slovenski in hrvaški emigrantski politiki in intelektualci iz Avstro-Ogrske, s srbsko vlado pa se je dogovarjal o združitvi v skupno jugoslovansko državo in z njo leta 1917 podpisal t. i. Krfsko deklaracijo, op. p.). Ćosić je v dnevniku objavil tudi besedilo platforme v šestih točkah: Slovenija se ne bo vmešavala v notranje odnose drugih narodov in v vprašanja notranjih meja, ne bo se postavila na nobeno stran v reševanju jugoslovanske agonije in ne bo dovolila, da jo instrumentalizirajo v jugoslovanskih mednacionalnih sporih. S Srbijo se bo na podlagi nacionalnih interesov, brez predsodkov in čustev, dogovarjala o medsebojnih odnosih. Pri tem spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov. Slovenija meni, da je rešitev srbsko-hrvaških odnosov mogoča samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere naj bi izšle tudi različne oblike avtonomije. Slovenija ima za realno in razumno, da nastane federativna povezava Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala do teh državnih subjektov in je pripravljena dejavno sodelovati pri njihovem konstituiranju, če to želijo. V smislu predhodnih načel Slovenija in Srbija želita reševati medsebojne jugoslovanske odnose brez posredovanja tujih dejavnikov, še posebej federacije.

Razčistimo z bizarnostmi, ki so jih počeli nekateri vase zaverovani osamosvojitelji, ki so bili takrat (in so še vedno) prepričani, da so leta 1990 dobili mandat, da lahko v imenu države počnejo vse, kar jim pride na misel.

Ćosićev »postskriptum« k predlogu je bil, da Slovenci tudi s to pobudo dokazujejo, da so zelo sposobni in zviti politiki. Temu malemu narodu je treba priznati politični talent, spretnost in zvijačnost, da premaga Srbijo in razruši Jugoslavijo. Korošec, Kardelj, Kavčič, Dolanc, Kučan so ustvarili samostojno slovensko državo znotraj Jugoslavije in ob zaslepljenosti Srbov z jugoslovanstvom. Slovenski politiki so bili, poleg Mačka, Tita in Bakarića, najbolj ponosni in najuspešnejši jugoslovanski politiki po prvi svetovni vojni.

Si je Ćosić obisk izmislil? Ne. Se je pa obisk nekako izmuznil pozornosti slovenske javnosti in tudi zgodovinarjev. Čeprav so o njem že pisali. Slavoljub Djukić (ki krivdo za vojno v Jugoslaviji v vseh svojih tekstih pripisuje Sloveniji) je v biografiji Slobodana Miloševića Između slave i anateme (str. 184–185) leta 1994 sestanek in dogovor povzel po Ćosiću. Ugotavlja, da so z njim Slovenci »privolili v tisto, kar naj bi bilo najspornejše v jugoslovanski krizi, v pravico Srbov na Hrvaškem do samoodločbe«. Vzrok za menjavo prejšnjega tesnega zavezništva s Hrvaško za zavezništvo s Srbijo in Miloševićem vidi v tem, da je Slovenija sicer dosegla samostojnost, ni pa še bila mednarodno priznana, Hrvaška in Tuđman, ki sta bila v veliko težjem položaju, pa sta ji pri tem doseganju priznanja »prekrižala račune«. Milošević naj bi bil Ćosiću obljubil, da bo poklical Kučana, a pri tem dodal: njim, torej Slovencem, »ni treba nič verjeti«. Kučana potem Milošević ni poklical. Djukić srečanje podobno omenja tudi v knjigi Milošević and Marković. A lust for power na str. 43, a ni preveč natančen, med drugim navaja tudi napačen datum, 12. avgust. O srečanju je poleg tega pisal dopisnik BBC-ja in publicist Misha Glenny, najprej marca 1995 v članku The Great Fall, objavljenem v časniku The New York Review of Books. A prvi ga je javno priznal kar Dimitrij Rupel sam v knjigi Skrivnost države, kjer piše: »14. avgusta 1991 sva z Bučarjem odletela v Beograd, formalno na obisk k japonskemu ambasadorju, ki ga je bilo treba potolažiti zaradi nekaterih protokolarnih napak, ki so se bile zgodile ob njegovem zadnjem obisku v Ljubljani, neformalno pa na pogovor z nekdanjim prijateljem Dobrico Ćosićem. To je bilo moje zadnje potovanje v bivšo prestolnico. Ćosića sva prepričala, da je sodelovanje med Srbi in Slovenci mogoče, vendar brez posredovanja federacije. Mnogi naši stiki iz let 1987–1988 (vključno s PEN-ovima razgovoroma ’Srbi in Slovenci’ v Ljubljani in v Beogradu: takrat so bili v naši postavi še Bor, Jančar in Mikeln) so bili posvečeni prav temu problemu, vendar niso obrodili sadu. Slovence, naju z Bučarjem pa še prav posebej, je vedno skrbela identifikacija med srbstvom in jugoslovanstvom. Ta identifikacija je sprožila vojno v Sloveniji. Žal so nadaljnji dogodki preprečili kakršnokoli sporazumevanje. Želela sva sebi in Ćosiću dopovedati, da se lahko Srbi in Slovenci navsezadnje sporazumemo in da Milošević oz. trenutno aktualna oblast še nista Srbija v celoti.« (Skrivnost države, str. 183–184)

Sestanek predsednikov predsedstva jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju, kjer so se pogovarjali o predlogu dveh možnih oblik prihodnje ureditve države: ali zveza suverenih držav (konfederacija) ali enotna zvezna država (federacija).  Sestanek je bil aprila 1991. Na fotografij: Momir Bulatović, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Kiro Gligorov, Franjo Tuđman in Milan Kučan.

Sestanek predsednikov predsedstva jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju, kjer so se pogovarjali o predlogu dveh možnih oblik prihodnje ureditve države: ali zveza suverenih držav (konfederacija) ali enotna zvezna država (federacija). Sestanek je bil aprila 1991. Na fotografij: Momir Bulatović, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Kiro Gligorov, Franjo Tuđman in Milan Kučan.
© Tone Stojko

Za obisk, ki ga opisujeta Rupel in Ćosić, Kučan ni vedel. Dokumentov o tem, da bi šlo za v državnem vrhu dogovorjeno politiko in torej za obisk na tej podlagi, ni. Vsaj ne v arhivu predsedstva in v arhivu državnega zbora tudi ne. Razen če niso skrbno skriti. Kdo je torej predsedniku slovenske skupščine in zunanjemu ministru dal pooblastilo za »zasebni« obisk, ki naj bi nazadnje prinesel uradni sporazum med Slovenijo in Srbijo? Ob obisku, na katerega nas je spomnil Letica, se postavlja vrsta vprašanj. V podobno solistično avanturo sta dobrega pol leta prej, takrat s Hrvaško, šla Janša in Bavčar, ki sta 20. januarja 1991 s hrvaškim notranjim in obrambnim ministrom podpisala sporazum o skupni obrambi, če bi se začela oborožena intervencija proti obema republikama. Po tem sporazumu naj bi razglasili popolno samostojnost, odpoklicali svoje predstavnike iz federacije in prekinili financiranje, zahtevali posredovanje mirovnih sil OZN, zasegli vse imetje federacije na svojem ozemlju in uskladili obrambo. Tudi tedaj je sporazum ušel pozornosti javnosti, čeprav ga je nekoliko kasneje, 13. februarja 1991, objavilo Delo. Dogovor je po vsebini močno presegel pristojnosti štirih ministrov, v resnici je šlo za ustanovitev neke vrste konfederacije. Za uresničitev bi ga morali potrditi obe vladi, predsednik Hrvaške in slovensko predsedstvo, oba parlamenta, glede na daljnosežnost posledic bi verjetno moral biti potrjen tudi na plebiscitu. Slovensko predsedstvo se je zaradi sporazuma znašlo v zadregi. Sporazum štirih ministrov je zavrnilo. Namesto tega je bila diplomatsko sprejeta samo splošna izjava o razmerah in o tem, da bosta vodstvi obeh držav ob morebitnem posredovanju ukrepali usklajeno v okviru svojih pooblastil.

Je šlo pri Bučarjevem in Ruplovem sporazumu s Ćosićem za nekakšno »jugonostalgijo« (»srbonostalgijo«), ki jo Rupel tako rad in pogosto očita drugim? Ali zgolj za pomanjkanje samozavesti in servilen donos do Ćosićeve avtoritete?

Je šlo pri Bučarjevem in Ruplovem sporazumu s Ćosićem za nekakšno »jugonostalgijo« (»srbonostalgijo«), ki jo Rupel tako rad in pogosto očita drugim? Ali zgolj za pomanjkanje samozavesti in servilen donos do Ćosićeve avtoritete? Pri čemer, mimogrede, Ćosić Slovencev ni maral, lahko bi celo mirno zapisal, da jih je sovražil. Kdor ne verjame, naj prebere analizo njegovega odnosa do Slovencev, ki jo je naredila ena najbolj znanih srbskih zgodovinark dr. Latinka Perović (Srpski književnik, nacionalni ideolog i političar Dobrica Ćosić o Sloveniji i Slovencima, objavljeno v zborniku Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, Ljubljana 2012). Ćosić je bil »obseden s Slovenci in Slovenijo« in je v njih videl največjo nevarnost za Jugoslavijo.

Slovenski in srbski intelektualci so se »dokončno« razšli leta 1984, po tajnem sestanku 14. novembra v gostilni Mrak v Ljubljani (srečanje je sicer SDV snemala in magnetogram je ohranjen). Tam so se – ob skupni ugotovitvi, »da je z Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo le slabo, konec« – sprli ob vprašanju pravice do samoodločbe in s tem osamosvojitve (ki je bila tedaj mišljena kot konfederativni status Slovenije v Jugoslaviji). Dve leti kasneje so srbski razumniki začeli pisati Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, slovenski pa zatem prispevke za 57. številko Nove revije.

Slovenska delegacija v času petnajsturnih pogajanj na Brionih julija 1991, ki so prinesla deklaracijo, s katero se je končala vojna v Sloveniji, za tri mesece pa so se zamrznile osamosvojitvene aktivnosti. Na fotografiji: Dimitrij Rupel, France Bučar, Lojze Peterle, Milan Kučan in  Janez Drnovšek.

Slovenska delegacija v času petnajsturnih pogajanj na Brionih julija 1991, ki so prinesla deklaracijo, s katero se je končala vojna v Sloveniji, za tri mesece pa so se zamrznile osamosvojitvene aktivnosti. Na fotografiji: Dimitrij Rupel, France Bučar, Lojze Peterle, Milan Kučan in Janez Drnovšek.
© Joco Žnidaršič

Razhod le ni bil tako dokončen. S srbskimi razumniki in Ćosićem so se pred razpadom države srečali še enkrat; 24. oktobra 1990 je delegacija Demosa (dr. Jože Pučnik, dr. France Bučar, dr. Dimitrij Rupel in dr. Tine Hribar) odšla na pogovor s srbsko opozicijo. Želela je ugotoviti, kako bi se v zvezi z bodočo ureditvijo Jugoslavije razvijale stvari, če bi na bližajočih se volitvah v Srbiji zmagala opozicija. Stališča opozicije niso bila bistveno drugačna od Miloševićevih. Tudi zanjo so bili primarni Srbi na Hrvaškem in v BiH, načelno tudi ni imela nič proti odcepitvi Slovenije. Po pogovorih je Pučnik za Delo dejal: »Naša ponudba za konfederalno ureditev je bolj načelna, vendar se nam zdi, da je ne bo mogoče uresničiti. Zato je naše zavzemanje za konfederalno ureditev bolj taktične narave. Skušamo pač dokazati, da smo pripravljeni tudi na konfederacijo in na pogovore o ureditvi razmer. Mislim pa, da drugi niso pripravljeni na kaj takega. Po pogovorih s srbsko opozicijo pa menim, da moramo čim prej ven iz Jugoslavije.« Pogovor je zbudil pozornost tudi v tujini, saj bi sestanek ob drugačnem razvoju dogodkov v Srbiji po mnenju opazovalcev morda celo lahko spremenil prihodnost Jugoslavije. Na sestanku je – po Ruplovi trditvi – Ćosić Sloveniji priznal pravico do državnega interesa, glavno oviro za njegovo (in tudi srbsko) uresničitev pa je videl v Markovićevi vladi (ki so jo Srbi tedaj že začeli rušiti, op. p.). Po Ruplovem mnenju je bilo dogovorjeno izhodišče (o njem so podpisali tudi zapisnik), da se prizna obojestranski nacionalni interes, kar bi bila podlaga za morebitne nadaljnje pogovore.

Ćosić tudi piše, da sta mu rekla, da sta prišla s Kučanovim in Drnovškovim soglasjem, in če se Ćosić strinja z njunimi stališči, bi šla z njegovim posredovanjem k Miloševiću.

Sta Rupel in Bučar avgusta 1991 hotela sama nadaljevati ta pogovor? Ampak zakaj? Predstavljajmo si tedanje razmere. Jugoslavija ni več obstajala. Spopadi v Sloveniji, ki sta jih zakrivila Milošević in JLA (Marković pa je zagotovil le formalno kritje z ukazom ZIS-a), so se končali, vojna se je nadaljevala na Hrvaškem. Slovenija je imela podpisan Brionski sporazum. Do izteka moratorija 7. oktobra, torej do dokončne osamosvojitve, sta jo ločila manj kot dva meseca. Jugoslovanska armada se je umikala iz Slovenije, o čemer je bil prav tako podpisan sporazum. Kaj sta torej počela Bučar in Rupel na skrivnem sestanku s Ćosićem (in prek njega iskala stik z Miloševićem)? Kakšne koristi naj bi imela Slovenija od tega? Rupel se v svoji pravkar izdani knjigi Negotovo življenje 176. članice OZN (Slovenije) nekako opravičuje, da še niso opustili nezaupanja do Markovića. Kdo je tisti, ki ga ni opustil (očitno ni šlo le za Bučarjevo in Ruplovo presojo), kje in kako v državnem vrhu (vrhu Demosa?) je bilo to formulirano? Rupel tudi pravi, da se jim je zato dogovor z Miloševićem zdel koristen, ker je Marković vztrajal pri celotni Jugoslaviji, Milošević pa se je na Brionih sprijaznil z Jugoslavijo brez Slovenije (povzeto po odgovoru dr. Dimitrija Rupla Mladini, knjiga v času, ko to pišem, še ni v prodaji). Komu se je zdel dogovor z Miloševićem koristen (še posebej po vseh grenkih izkušnjah z njim)? Pri tem, ko Rupel hkrati sam priznava, da je bila ločitev Slovenije od Jugoslavije tedaj že dokončna!

Slaven Letica ni bil prav posrečeno izbran za uvodničarja knjig o prodaji orožja. Upati je, da je v resnici šlo zgolj za slabo izbiro in ne za to, da so ljudje, ki stojijo za hrvaško izdajo, želeli skozi njegova usta sporočiti nekaj, česar v slovenski izdaji niso upali. A to nas ne odvezuje tega, da razčistimo z bizarnostmi, ki so jih počeli nekateri vase zaverovani osamosvojitelji, ki so bili takrat (in so še vedno) prepričani, da so leta 1990 dobili mandat, da lahko v imenu države počnejo vse, kar jim pride na misel. Ne nazadnje se posledice tega vlečejo v današnji čas. Do Slovenije sta, če uporabim blag izraz, nezaupljivi obe, Hrvaška in Srbija, ki se kljub krvavi vojni laže sporazumeta med sabo kot s Slovenijo. (Zaradi svoje nenačelnosti, nestanovitnosti in servilnosti v zunanji politiki pa vse od osamosvojitve tako ali tako v Evropi in svetu nimamo nobenih pravih zaveznikov, kaj šele prijateljev.) Enkrat dva ministra za svoj račun sklepata konfederacijo s Hrvaško (ki bi Slovenijo potegnila globoko v krvave vojne), drugič, le malo kasneje, bi se zunanji minister in predsednik skupščine skrivaj prek Ćosića bratila z Miloševićem. Hkrati pa prav protagonisti takšne politike do onemoglosti in zunaj konteksta tedanjega dogajanja secirajo in tudi potvarjajo vsak stavek in vsako odločitev tedanjega predsednika predsedstva, ga obtožujejo »izdaje« in »veleizdaje«. Bolj ko se osamosvojitev odmika, bolj se kaže ravno nasprotno: da je bil Kučan v pisani skupini tedanjih politikov edini državnik in eden redkih, ki se niso zbegano in po trenutni intuiciji zaletavali sem ter tja, pač pa je deloval dolgoročno, kolektivno in javno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev