Borut Mekina  |  foto: Marko Pigac

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Politika

Vrnitev samoupravljanja

Ta mesec bo pokazal, ali lahko delavski prevzemi podjetij uspejo tudi v Sloveniji

Novinar Večera Bojan Bauman, soustanovitelj ta teden uradno registrirane zadruge, s pomočjo katere nameravajo zaposleni prevzeti Večer.

Novinar Večera Bojan Bauman, soustanovitelj ta teden uradno registrirane zadruge, s pomočjo katere nameravajo zaposleni prevzeti Večer.

»Na začetku je strah,« pravi Miran Vogrinec, »in ta strah je bilo treba premagati.« Ta strah se pojavi vedno, preden vzameš stvari v svoje roke, in ne veš, ali boš s tem sebi in svoji okolici naredil več škode kot koristi. Vogrinec, bivši zaposleni v tovarni akumulatorjev Vesna iz Maribora, ki je šla letos v stečaj, je predstavnik odbora delavcev, tako imenovane »iniciative za ustanovitev delavske zadruge Nova Vesna«. Po stečaju je vsak ostal sam in osamljen, se spominja. »Vsak je gledal le svojo usodo, kako bi se sam rešil iz te mizerne situacije.« Nekateri so celo našli rešitev, delo v Avstriji, ampak to je bil vendarle položaj »hlapcev«, pravi. Zato so se celo ti danes za nižjo plačo pripravljeni vrniti v Maribor, zagnati stroje in prevzeti staro-novo podjetje. »Vemo, kje še moremo zabetonirati, vemo, kateri stroj kupiti,« razlaga Vogrinec. Izračunali so, da potrebujejo zgolj 200 tisoč evrov za zagon proizvodnje. In če bi šlo vse po načrtu, če bodo pomočjo še ohranjenih poslovnih povezav izdelali prvih 20 tisoč akumulatorjev, »potem bi prišel noter milijon, s katerim bi pokrili začetne stroške in plače«. Ko delavci prevzamejo tovarno, direktorja ne potrebujejo več. Prvega pol leta bi vsi delali za minimalno plačo, vsak vse, samo da se jim posreči.

V Mariboru se danes rojeva novo delavsko samoupravljanje. Vogrinec, ki razmišlja o zaposlitvi 50 svojih nekdanjih kolegov, je zgolj eden izmed zadnjih primerov te nove razredne zavesti. Drug je recimo novinar Večera Bojan Bauman, soustanovitelj ta teden uradno registrirane zadruge, s pomočjo katere nameravajo zaposleni prevzeti Večer. Bauman bi Vogrincu verjetno dejal, da je šele v prvem, »romantičnem obdobju«. Naravni cikel novega delavskega samoupravljanja, v primerjavi s sponzoriranim, socialističnim, namreč vključuje še osebno odgovornost vpletenih, to je konkretno podpisovanje dokumentov in prevzemanje osebnega tveganja. »Sam sicer menim, da je za Večer to še edina prava pot,« pravi Bauman, hkrati pa priznava, da ni lahko. V času »zgodnje romantike« je bilo o pravilnosti te poti na Večeru prepričanih 107 zaposlenih od skupaj 160, na drugem delavskem zboru pa jih je z načrtom soglašalo le še 65. »Vsi sicer vedo, da tako ne gre naprej. A vseeno upajo, da se bo od nekod pojavil investitor, ki bo rešil prav njih,« opisuje Bauman probleme, ki jih povzročajo preostanki preživele, lažne kapitalistične zavesti.

Danes, po 20 letih, je Slovenija na področju delavskega samoupravljanja spet na začetku. Še celo v kapitalistični meki, v ZDA, je delavsko samoupravljanje razvitejše.

Njegove besede spominjajo na obdobje prvih stečajev, v katerem so bili na primer pred nekaj leti Vegradovi delavci ali delavci Primorja pripravljeni delati zastonj, tudi po pol leta, v upanju, da bo vodstvo sestavilo načrt sanacije s pomočjo skrivnostnega poslovneža iz Amerike in njegovimi dokapitalizacijskimi milijoni dolarjev. Američana v resnici nikoli ni bilo in danes vemo, da je bil njegov prihod aranžiran zgolj zato, da je staro vodstvo pobasalo še zadnje premoženje, preden je lupino podjetja prepustilo stečajnemu upravitelju. Da skrivnostni poslovnež iz Amerike dejansko nikoli ne pride, se k sreči zaveda vedno več zaposlenih. Miran Vogrinec je idejo za ustanovitev delavske zadruge dobil od svojih sosedov, iz vrst nekdanjih delavcev Mariborske livarne (MLM), ki želijo oživiti enoto za izdelovanje kopalniških armatur Armal: »Najprej je bil obup zaradi stečaja. In potem zavedanje, da so naši izdelki svetovno znani. Tako je začela v ljudeh rasti zavest, da bi jih lahko izdelovali še naprej,« pravi Aleš Rozman, ustanovitelj zadruge Novi Armal, ki upa, da bo lahko v kratkem s pomočjo 50–70 ljudi zagnal proizvodnjo na podlagi nove, družbene pogodbe.

Seznam tako imenovanih delavskih kooperativ, po slovensko »zadrug«, je za zdaj v Sloveniji še vedno razmeroma kratek in v fazi eksperimentiranja. Še vedno ne obstaja niti en primer, ki bi lahko drugim služil za vzor. Morda bo odločilen prav ta mesec: »V nekaj tednih bo vse jasno. Jasno bo, ali bomo sploh lahko zbrali sredstva za zagon proizvodnje. Pogovori še trajajo, stike s kupci imamo, je pa žal tako, da kupci svoje letne plane za 2014 zaključujejo prav zdaj, oktobra in novembra. Če ne bo nas, bodo iskali alternative drugod, recimo na Kitajskem,« pravi Rozman iz Novega Armala. V zaključni fazi so tudi v dolenjskem Novolesu, kjer so delavci julija kot prvi v Sloveniji ustanovili svojo zadrugo. »Imamo investicijski projekt in prodajni program, imamo tržišče, bilance so narejene«, pravi Dušan Jovanović, direktor zadruge »Novi Novoles«. V tej zadrugi je na začetek pripravljenih okrog 130 delavcev, sedaj so v »fazi odkupa tovarne«, v kateri stečajna upraviteljica zbira nezavezujoče ponudbe in ena izmed teh je tudi njihova.

Toda njihova največja ovira niti ni denar. Konec koncev ima država prek ministrstev, skladov in agencij pripravljenih kar 2,3 milijarde evrov pomoči v obliki povratnih sredstev, kot so krediti, jamstva, sredstva za dokapitalizacijo v obliki tveganega kapitala in nepovratnih sredstev, v obliki subvencij in donacij. Glavni problem je še vedno prevladujoča zavest, ideologija: »Nekateri na te zadruge gledajo kot na nekaj socialističnega. Nekateri lastniki in direktorji gledajo na to – kot na sindikalizem,« pravi Rozman. Ali kot dodaja Bauman: »Če rečeš zadruga, si že socialist.« Ne samo, da so banke v Sloveniji doslej raje zaupale »kapitalistom« kot »socialistom«, če se spomnimo samo na rekordno število menedžerskih prevzemov, za katere je bilo v Sloveniji zastavljenih več kot pet milijard evrov bančnih jamstev. Tudi država, kot pravi svetovalka in strokovnjakinja za zadružništvo Jadranka Vesel, je v zadnjih 20 letih tranzicije v smeri proti tržni ekonomiji zadružništvo sistematično zapostavljala. Zadruge so bile izpuščene iz vseh podjetniških razpisov, leta 2007, tik pred gospodarsko konjunkturo, pa tudi iz pomembnejših zakonov. Šele ta mesec začenja veljati zakon o podpornem okolju za podjetništvo, ki v definicijo »podjetja« vključuje še »zadrugo« in tako omogoča, da imajo tudi te pravico do omenjenih 2,3 milijarde evrov posrednih ali neposrednih spodbud.

Zahodna Evropa drvi proti »socializmu,« v Sloveniji pa lahko še zmeraj poslušamo »resetirane« izjave npr. Viranta, da je tukaj »kvečjemu preveč socializma«.

A slovensko delavsko samoupravljanje, kot je nedavno opozoril sociolog Srečo Dragoš v pismih bralcev, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, ni »socialistični« izum. Ni ga uvedel ali predlagal nekdanji Titov tesni sodelavec Milovan Djilas, ne slovenska komunistična voditelja Boris Kidrič ali Edvard Kardelj, ne general Franc Pirc, ampak že kmalu po prvi svetovni vojni krščanski socialist Andrej Gosar. Gosar je v knjigi z naslovom Za nov družbeni red iz leta 1935 celovito, veliko bolj od poznejših socialističnih teoretikov, utemeljil delavsko samoupravljanje, pravi Dragoš. Delavsko samoupravljanje je v Sloveniji dejansko nastalo v konfrontaciji s porajajočima se klerofašizmom in komunizmom. Ne »desnica« in ne »levica« delavskega samoupravljanja nista ponudila v trenutku svoje največje moči – ko sta bila na oblasti, opozarja Dragoš. Komunisti so recimo samoupravljanje ponudili šele po zlomu stalinizma, v trenutku šibkosti in iskanja nove legitimnosti.

Ta nekoč znani jugoslovanski model samoupravljanja je imel velik vpliv na svet. Ne samo na nekdanje socialistične države, ampak tudi na države nekdanje zahodne Evrope. V eni največjih in najuspešnejših delavskih zadrug, v kooperativi Mondragon, kot pravi Tadej Slapnik iz Slovenskega foruma socialnega podjetništva , »so se samoupravljanja učili iz jugoslovanskih izkušenj«. V španskem mestu Mondragon so v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovili zadrugo zaradi visoke brezposelnosti, Mondragon pa je zrasel v imperij z več kot 63.000 zaposlenimi in 260 zadrugami in tudi v času krize se je izkazal za zelo robusten in uspešen sistem. V Mondragonu so si s slovenskimi samoupravnimi izkušnjami pomagali na začetku, recimo pri določanju plačnih razmerij, a tudi pri koncu, ko je bila zaradi rasti potrebna reorganizacija oziroma uvedba novih načinov obvladovanja velike družbe, dodaja Slapnik.

Miran Vogrinec, bivši delavec v tovarni akumulatorjev Vesna iz Maribora, ki je šla letos v stečaj. Danes predstavnik odbora delavcev, t.i. »iniciative za ustanovitev delavske zadruge Nova Vesna«.

Miran Vogrinec, bivši delavec v tovarni akumulatorjev Vesna iz Maribora, ki je šla letos v stečaj. Danes predstavnik odbora delavcev, t.i. »iniciative za ustanovitev delavske zadruge Nova Vesna«.

Danes, po 20 letih, pa je Slovenija na področju delavskega samoupravljanja spet na začetku. Ne samo v Španiji, Italiji, celo v kapitalistični meki, v ZDA, je delavsko samoupravljanje prek tako imenovane zakonodaje ESOP razvitejše kot v Sloveniji. Julija letos je EU objavila podatke, po katerih sodeč obstaja v Evropi že več kot 160 tisoč podjetij, ki so v lastništvu 123 milijonov ljudi in v katerih dela 5,4 milijona zaposlenih. Na področju industrije ali storitev obstaja v EU 50 tisoč takšnih podjetij. V evropskem parlamentu so v resoluciji o prispevku zadrug k izhodu iz krize zapisali, da je v zadnjih nekaj letih »zaradi prestrukturiranja podjetij v krizi ali brez naslednikov ustanovljenih več sto industrijskih in storitvenih zadružnih podjetij, kar je prispevalo k ohranitvi in ponovnemu razvoju lokalnih gospodarskih dejavnosti«. In v vsem tem času se v Sloveniji, še bolj kot v Evropi, množijo priložnosti. Zadnji primer je Mladinska knjiga, to je podjetje, ki se je znašlo v težkem položaju zaradi malverzacij bivšega lastnika in ne zaradi poslovanja. V njeni skupini je 10 tisoč zaposlenih, banke pa iščejo kupca, ki bi plačal zanjo zgolj 11 milijonov evrov. In kljub temu v Sloveniji v zadnjih letih nimamo niti enega uspešnega primera delavskega prevzema.

Ravno nasprotno, medtem ko celo zahodna Evropa drvi proti »socializmu«, lahko v Sloveniji že zmeraj poslušamo nepoučene, če ne že kar manipulativne izjave, kot jo je dal konec septembra notranji minister in vodja Državljanske liste Gregor Virant. Pravi, da bi morali biti v Sloveniji »zaskrbljeni zaradi zdrsa Slovenije na nekaterih mednarodnih lestvicah, med drugim na lestvici ekonomske svobode«, kar naj bi bil po njegovem mnenju dokaz, »da imamo premalo liberalizma« in »kvečjemu preveč socializma«. Omenjeno lestvico ekonomske svobode financira Fraserjev inštitut. To je nevladna organizacija, ki ne razkriva svojih donatorjev. Novinarji v Kanadi, kjer ima inštitut sedež, so kljub temu razkrili, da so njihov pomembni vir velike multinacionalke, recimo tobačna industrija (Rothmans, British American Tobacco in Philip Morris), naftna industrija (ExxonMobil), farmacevtske multinacionalke (Pfizer) in podobno. Temu primerni so tudi njihovi nauki.

Komunizem je res naredil veliko škodo. A predvsem zato, ker je diskreditiral pojem socialne države, vrednote sodelovanja, soupravljanja in delovanja za skupnost.

Glavno načelo omenjenega inštituta oziroma indeksa »ekonomske svobode« je, da večja državna potrošnja omejuje posameznikovo potrošnjo in s tem njegovo »svobodo«. Več kot troši država – četudi v resnici predvsem porazdeljuje presežke –, manj lahko trošijo racionalni posamezniki. Na tem indeksu, ki ga je minister Virant nedavno postavil za vzgled, sta na vrhu »svobodnih« držav že leta Singapur in Hongkong, v Evropi pa blesti Švica. V primerjavi s Švico je Slovenija »nesvobodna« predvsem na podlagi pod-indeksa, ki upošteva obdavčitve najbogatejših. Toda: V Sloveniji je ta indeks zgolj teoretično visok, saj izredno bogatih prebivalcev po dohodkih nimamo, Švica pa je seveda znana po tem, da v nekaterih kantonih izredno bogatim posameznikom in njihovim multinacionalkam podarjajo velike davčne odpustke. Multinacionalke, ki financirajo Fraserjev inštitut in omenjeni indeks, imajo svoje sedeže prav v Švici. Švica je seveda davčna oaza in je kot taka kvečjemu »parazit« svetovnega finančnega sistema ter eden izmed vzrokov za krizo in omejevanje svobode po svetu, ne pa rešitev in oblika osvoboditve.

Komunizem je res naredil veliko škodo. A predvsem zato, ker je diskreditiral pojem socialne države, vrednote sodelovanja, soupravljanja, samoupravljanja in delovanja za skupnost. Posledica tega je, da danes Slovenijo v »socializmu« prehiteva še »kapitalistična« Evropa, vladajoči politiki pa lahko še naprej razpravljajo o nedokončani tranziciji ali pa o tem, kar so govorili Virantovi predhodniki, »resetiranci« in mladoekonomisti: da je največji problem Slovenije v tem, ker ni odkrito prevzela kapitalističnega sistema. Morda je resnica ravno nasprotna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.