Postdemokracija

Zakaj je čas, da se gospodarstvo umakne iz politike, in zakaj je to najboljši način, da se znebimo lobijev, pa tudi vseh tistih, ki ljudstvo spreminjajo v velikega poraženca zgodovine

»Primerna« lokacija za javno kuhinjo v Celju, potem, ko »elitna« soseska ni prenesla pogleda nanjo. Tudi iz te lokacije bodo sedaj javno kuhinjo pregnali še dlje od oči.

»Primerna« lokacija za javno kuhinjo v Celju, potem, ko »elitna« soseska ni prenesla pogleda nanjo. Tudi iz te lokacije bodo sedaj javno kuhinjo pregnali še dlje od oči.
© Sherpa

Vlada je sklenila, da pravih davčnih blagajn še ne bo vpeljala. In zakaj ne? Ker še ni politične volje. Zdravstvene reforme ni in ni. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Projekta TEŠ6 ne preiščejo in ne preiščejo. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Črevesja bančne luknje ne vržejo na plot. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Javnim naročilom v zdravstvu ne stopijo na prste. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Mr. Muscolo – oh, kar pozabite, ni politične volje.

Politične volje torej ni. Kar je hecno, že kar komično, če ne groteskno: ljudska volja namreč obstaja. In ljudska volja je, da se vpeljejo prave davčne blagajne, da se zdravstvo reformira, da se TEŠ6 preišče, da se črevesje bančne luknje vrže na plot in da se javnim naročilom v zdravstvu – in drugod – stopi na prste. In ja, ljudska volja je, da se vpelje protikorupcijska zakonodaja, ki bo skorumpirane politike in nosilce javnih funkcij izključila iz javnega in političnega življenja. Politik, ki se je pregrešil zoper javni denar, tega ne more več upravljati. Nikoli. Pika.

Politične volje ni – ljudska volja je. In zakaj ni politične volje? Ker je taka volja lobijev. O moči lobijev so zadnje čase govorili mnogi, tudi politiki, na delu pa smo jih povsem jasno in razločno videli pri sprejemanju zakona o davku na nepremičnine. Med politiko in ljudstvo so prišli lobiji. In volja lobijev je, da ni politične volje.

Kar vas pripelje do vprašanja: kako to, da so med politiko in ljudstvo prišli lobiji? Kako to, da politike ne oblikuje ljudska volja, ampak volja lobijev? Kako to, da imajo politične elite raje lobije kot ljudstvo, svoje volivce? Kako to, da se tako malo menijo za ljudstvo? Kaj se je zgodilo? Tole: Karl Binding in Alfred Hoche, nemška doktorja (pravnik in psihiater), sta na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja objavila knjigo Dovoljenje za uničenje življenj, ki življenja niso vredna (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwerten Lebens), v kateri sta dokazovala, da je življenje nekaterih ljudi manj vredno od življenj drugih in da je treba te, katerih življenja niso vredna življenja (mentalnih bolnikov, ljudi, ki niso sposobni sami skrbeti zase ipd.), preprosto odstraniti, saj za ostale – za te, katerih življenja so vredna življenja – pomenijo le motnjo in breme, tudi finančno. Če hoče družba prosperirati, potem se mora znebiti nekoristnih, neproduktivnih in odvečnih ljudi, ki jo le ovirajo, kazijo in po nepotrebnem bremenijo.

Politične volje ni – ljudska volja je. In zakaj ni politične volje? Ker je taka volja lobijev. Med politiko in ljudstvo so prišli lobiji. In volja lobijev je, da ni politične volje.

Točno, te ideje je kmalu zatem pograbil nacizem. Ali natančneje, nacisti so v tej knjigi videli argumentacijo za evtanazijo in evgeniko, pa tudi – če že ravno hočete – za holokavstni genocid, s katerim so odstranjevali nekoristno, neproduktivno in odvečno prebivalstvo, ki je le motilo in oviralo gospodarski razvoj nemške nacije, njen BDP.

II. svetovna vojna je odpihnila in odpravila nacizem – in ustvarila socialno državo. Toda socialna država, ki je po II. svetovni vojni zacvetela na obeh straneh železne zavese, v »svobodi« in v »socializmu«, ni ohranjala le socialnega miru, ampak je tudi – in to še posebej – preprečevala razmah nacizmov in fašizmov. Tudi političnim elitam, ki so najbolj slavile kapitalizem in prosti trg, je bilo očitno nagonsko jasno, da fašizem in nacizem nista bila kak antikapitalizem, ampak eksces in skrajna oblika samega kapitalizma.

Kar pa ne pomeni, da ideje in »argumentacije«, ki sta jih žgala Binding in Hoche (in prakticirali nacisti), niso preživele. Le preoblekle so se. In nadišavile. Preživele so v frazah o »lenobah in parazitih«, o »ljudeh, ki živijo na tuj račun«, o »ljudeh, ki trošijo več, kot ustvarijo«, o »ljudeh, ki niso sposobni sami poskrbeti zase«, o »ljudeh, ki nič ne delajo in ki se le šlepajo na socialno državo«, o »socialni državi, ki je prehudo breme in ki le moti gospodarski razvoj Slovenije«. Preživele so v retoriki elit, ki od države pričakujejo in terjajo, da rešuje njih, ne pa tistih, ki so jih same pohodile, pavperizirale in razslojile do golega. Preživele so v retoriki, ki ljudi, utopljene v revščini, brezposelnosti in brezdomnosti, prikazuje kot odvečno, nekoristno, neproduktivno prebivalstvo. In preživele so v predsodkih tistih, ki pogleda na reveže – in brezposelne in brezdomne – ne prenesejo več, ki revežev – in javnih kuhinj – v svoji soseski nočejo gledati in ki hočejo, da se ti odstranijo, češ revni sodijo skupaj, v geto ali slum, proč od oči.

Kako to, da se je izgubil občutek za razlikovanje med javnim in zasebnim interesom? Kako to, da se ljudje – tudi z vse množičnejšo volilno abstinenco – odrekajo demokraciji?

Preživele pa so tudi v politiki, ki tej vse hujši in vse očitnejši segregaciji – aparthajdski delitvi na koristne in nekoristne, produktivne in neproduktivne, nujne in odvečne – prikimava, ki v ljudstvu – in njegovi volji, njegovih potrebah, njegovih pravicah – vidi le motnjo gospodarskega razvoja, ki se je zavoljo lobijev vedno voljna odreči delu »odvečnega« in »pogrešljivega« prebivalstva in ki, kot vse kaže, tudi sama – tako kot ona celjska soseska – ne prenese več pogleda nanj, na svojo »javno kuhinjo«.

Soseska, ki ni prenesla pogleda na »javno« kuhinjo v Celju.

Soseska, ki ni prenesla pogleda na »javno« kuhinjo v Celju.
© Sherpa

Preveliki, da bi smeli propasti

Kako se lahko izogneš pogledu na 400 tisoč ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ni jasno, toda prepad med političnimi elitami in ljudstvom je očitno tako hud in krut, da je to povsem mogoče. Kaj se je zgodilo? Zgodila se nam je postdemokracija, pravi Colin Crouch, avtor knjige Postdemokracija, ki je – v prevodu Boruta Cajnka – izšla tudi pri nas. Gotovo poznate frazo: podjetja so delovna mesta avtsorsala v tujino, tretji svet. No, politiki pa so samo politiko – politično odločanje – avtsorsali lobijem. Kar seveda pojasni, zakaj se zdijo politikom potrebe lobijev – poslovnih elit, korporativnih interesov – pomembnejše od potreb ljudstva, zakaj torej politiki varujejo interese lobijev, ne pa tistih, ki bi jih morali varovati.

V tem smislu je treba tudi razumeti naše politike, ki pravijo, da bi bile predčasne volitve – kljub nezadovoljstvu ljudstva, kljub nizki podpori, kljub nezaupanju v politiko, kljub vse dvomljivejši legitimnosti političnih elit – nesmiselne, ker itak ne bi ničesar spremenile. Politične elite so očitno sprejele »večnost« in »zabetoniranost« lobijev in njihove volje – in tega ne more nič spremeniti, niti volitve. Zato politiki politične odločitve prepuščajo lobijem. In zato lobiji odločajo namesto politikov. Politiki lahko odstopijo – lobiji ne bodo. Lobiji so kot banke: postali so preveliki, da bi smeli propasti. In taka je tudi korupcija, ki jo prinašajo s sabo: prevelika, da bi smela propasti.

Odtod je le korak do sofizma: če volitve ne bi ničesar spremenile, zakaj bi jih potem sploh še imeli? Demokracija ljudstvo le še dolgočasi, frustrira in jezi. Naloga ljudstva je le še, da odgovarja na anketna vprašanja – da torej igra »pasivno, nedejavno, celo apatično vlogo«, sama politika pa nastaja v zasebnosti političnih elit in lobijev. Ljudstvo vpliva na politiko nima več, ali bolje rečeno: vpliv ima le še na rezultate anket, ki so edini znak, da je ljudstvo še živo.

Ironično: ljudstvo te politične elite vse bolj prezira in zasramuje, obenem pa sprejema novo postdemokratično logiko, po kateri je politika stvar elit, pri čemer kupuje tudi neoliberalno ideologijo teh elit, češ »da sodobni državljani države ne potrebujejo več tako zelo, kot so jo njihovi predhodniki, da so bolj samozadostni ter bolj sposobni in pripravljeni doseči svoje cilje s pomočjo tržnega gospodarstva in da je torej razumljivo, da se manj zanimajo za politične zadeve«.

Prav v tem pa je trik! In da je trik prav v tem, vidimo tudi pri nas: ja, ljudem so politiko tako priskutili, da jih politične zadeve ne zanimajo več, toda poslovne lobije politične zadeve še kako zanimajo – bolj kot kadarkoli. Ja, ljudje so – z vsiljeno »fleksibilnostjo«, prožnostjo, začasnostjo, samozaposlenostjo ipd. – bolj samozadostni ter bolj sposobni in pripravljeni doseči svoje cilje ob pomoči tržnega gospodarstva, toda poslovni lobiji svojih ciljev niso sposobni niti pripravljeni doseči ob pomoči tržnega gospodarstva – trg slavijo, a mu ne verjamejo. Trg je le še šifra za politične privilegije poslovnih lobijev in korporacij. In ja, ljudje države ne potrebujejo več tako zelo, toda poslovni lobiji jo potrebujejo bolj kot kadarkoli – brez nje ne morejo. Brez vse številnejših subvencij, deregulacij, reform, podizvajalskih in svetovalskih pogodb, privatizacij in masivnih davčnih olajšav, ki jim jih zagotavlja država, preprosto ne morejo. Politični vpliv jim prinaša višje dobičke kot prosti trg, zato tudi toliko vlagajo v »ohranjanje političnega sistema, ki omogoča uveljavljanje takega vpliva«.

Kako to, da so interesi elitnih manjšin dejavnejši od interesov večine? Kako to, da se interesi poslovnih elit tako gladko prevajajo v javno politiko?

Na joških države ne visijo navadni ljudje, ampak poslovni lobiji, družbene elite, celo globalne korporacije, pa četudi v Sloveniji sploh ne plačujejo davkov ali pa imajo dobiček obdavčen po smešno nizki stopnji. Njihove davke potem plačujemo mi. Tisti, ki bentijo proti novim davkom (recimo nepremičninskemu), imajo prav, toda iz povsem napačnih razlogov: plačevanje davkov je problem, če jih plačuješ namesto nekoga drugega, recimo namesto poslovnih lobijev, ki najbolj bentijo proti davkom.

Manj ko ljudi zanimajo politične zadeve, bolj izgubljajo stik z državo – bolj ko izgubljajo stik s politiko in z državo, več je mleka za poslovne lobije, korporativne elite. Ali kot pravi Crouch: »Bolj ko se država odmika od zagotavljanja življenjskih potreb navadnih ljudi, zaradi česar postajajo ti apatični do politike, lažje jo korporacijski interesi uporabljajo bolj ali manj neopazno kot svojo zasebno molzno kravo.«

Ko poslovni lobiji govorijo, da bi se gospodarstvo s privatizacijo depolitiziralo, lažejo in blefirajo. Ni torej politika ta, ki bi se morala umakniti iz gospodarstva, ampak je gospodarstvo tisto, ki bi se moralo umakniti iz politike. Gospodarstvo naj se neha vmešavati v politiko. Dokler je gospodarstvo v politiki, so v politiki tudi lobiji. Ko gospodarstvo umakneš iz politike, iz politike umakneš tudi lobije. Logiko bi bilo treba obrniti. Zdaj stoji na glavi – postaviti jo je treba na noge. Sicer tvegamo, da bodo naše stranke izgledale kakor Berlusconijeva stranka Forza Italia, ki je delovala kot podjetje, kot korporacija – politiki so postali kar ljudje, ki so bili zaposleni v Berlusconijevih podjetjih.

Razred prihodnosti

Kako to, da so interesi elitnih manjšin dejavnejši od interesov večine? Kako to, da se interesi poslovnih elit tako gladko prevajajo v javno politiko? Kako to, da se je izgubil občutek za razlikovanje med javnim in zasebnim interesom? Kako to, da se ljudje – tudi z vse množičnejšo volilno abstinenco – odrekajo demokraciji? Kako to, da se ljudstvo prostovoljno vrača v čas preddemokratičnih družb, ko ni imelo ne politične moči ne volilne pravice in ko so »družbene elite, ki so obvladovale ekonomsko in družbeno življenje, monopolizirale tudi politični vpliv in položaje v javnem življenju«? Zakaj tako zlahka naseda predvolilnim kampanjam, ki temeljijo na promoviranju »karizmatičnih« strankarskih vodij, značilnih za diktature? Zakaj pušča, da poslovni lobiji nastopajo kot gospodujoči razred? In zakaj tako zlahka naseda lobistični, neoliberalni iluziji, da družbeni razredi ne obstajajo več, da torej tu ni več nihče privilegiran niti nihče podrejen?

To, da politika in vlade vse bolj drsijo pod nadzor privilegiranih elit, kar je bila vedno značilnost preddemokratičnih družb, in da ljudstvo to tako apatično sprejema, je presenetljivo, še toliko bolj, če pomislite, da je kapitalizem množične proizvodnje, kot pravi Crouch, dejansko zacvetel šele po II. svetovni vojni, »ko so se gospodarstva preoblikovala tako, da so omogočila blaginjo delavskega razreda«, ko je »model državljanske države obstajal skupaj z živahnim tržnim sektorjem« in ko je bil »med egalitarnimi zahtevami demokracije in neenakostmi, ki so posledica kapitalizma«, dosežen kompromis.

Ali bolje rečeno: »V tistih industrijskih družbah, ki niso postale komunistične, je bil dosežen nekakšen kompromis med kapitalističnimi poslovnimi interesi in delovnimi ljudmi. V zameno za preživetje kapitalističnega sistema in splošno utišanje protestov proti neenakostim, ki jih je proizvajal, so se poslovni interesi naučili sprejemati določene omejitve svojih možnosti za uporabo moči.«

Geslo dneva je bilo socialna blaginja, sindikati so bili v ospredju, razlike med bogatimi in revnimi so bile znosne, država – s socialno državo vred – je bila ločena od trga, modernizacija je družbene neenakosti manjšala. Zdaj je ravno obratno: od socialne blaginje so ostali le okruški, sindikati so potisnjeni v ozadje, razlike med bogatimi in revnimi spominjajo na razlike v državah tretjega sveta, javne storitve se privatizirajo, modernizacija pa družbene neenakosti le povečuje in poglablja. Trg ni več sredstvo za doseganje ciljev (recimo socialne blaginje in izboljšanja kakovosti življenja), ampak le »cilj sam po sebi«.

Kaj se je zgodilo, vemo: obseg manualne delovne sile se je začel krčiti, povečana produktivnost in avtomatizacija sta znižali število proizvodnih delavcev, propad precejšnjega dela proizvodnje je ustavil industrijsko zaposlovanje. Rezultat: »Propad poklicev, ki so generirali delavske organizacije, te pa so napajale rast ljudskih političnih zahtev, je zapustil razdrobljeno, politično pasivno prebivalstvo, ki ni generiralo organizacij za artikuliranje svojih zahtev.«

Manualni delavci, ki so do blaginje in velikega socialnega kompromisa prišli z dolgim, ostrim, odločnim političnim bojem, niso bili več »rastoči razred prihodnosti«, propad množične proizvodnje – zaton delavskega razreda – pa je usodno zmanjšal njihov pomen, »pomen množičnega prebivalstva«.

So se pa na drugi strani razmahnile nove poklicne skupine (strokovnjakov, administratorjev, uradnikov, prodajalcev, uslužbencev ipd.), toda kakega »znatnejšega avtonomnega političnega profila« jim ni uspelo razviti. Bile so šibke, pasivne in mavrične, volilno razpršene po širokem političnem spektru, brez »politične avtonomnosti«, brez »jasnega seznama zahtev« in brez »jasnih nagnjenj«, ki jih je nekoč kazal manualni razred in ki jih zdaj, kot vidimo, kaže »znova rastoči kapitalistični razred«.

Nemanualni delavci, ki so številčno narasli prav v postdemokratičnem obdobju, pač niso »doživeli obdobja političnega izključevanja, saj jih je bilo v preddemokratičnem obdobju le malo; v času vrhunca demokracije so bili pasivni, medtem ko so se pridne sile velikega biznisa in organiziranega (večinoma manualnega) delavstva borile za družbeni kompromis«. Ker njihove identitete ni oblikoval politični boj, imajo občutek, da se v postdemokraciji zanje ni nič spremenilo. Da je torej vse po starem. In da je bilo vedno tako.

Zakaj recimo SD nasprotuje prodaji državnega premoženja, obenem pa povsem mirno sedi v vladi, ki razprodaja državno premoženje.

Zakaj recimo SD nasprotuje prodaji državnega premoženja, obenem pa povsem mirno sedi v vladi, ki razprodaja državno premoženje.
© Borut Krajnc

Veliki poraženci zgodovine

Toda to, da so te nove poklicne skupine – ta hitro rastoči sektor nemanualnih skupin – tako pasivne, da so torej brez razredne zavesti, je vendarle tragično, saj so podvržene tako rekoč istemu brutalnemu podrejanju in poniževanju, tako rekoč istemu stresu in mezdnemu izsiljevanju ter tako rekoč istim delovnim obremenitvam kot nekoč, v času preddemokracije, manualni delavci, hja, tisti družbeni razred, ki je moral skozi orkanske politične boje, da je prišel do blaginje.

Pot do blaginje vodi le prek političnih bojev. Politika je delala vse, da te nove poklicne skupine ne bi postale družbeni razredi, da torej ne bi dobile razredne zavesti in da ne bi šle skozi politične boje. Desnosredinske stranke so delale vse, da se te nove poklicne skupine ne bi politično povezale z manualnimi delavci, leve stranke pa so delale vse, da bi postale »stranke za vse«. Svojo bazo – manualne delavce – so zapustile. Ujeti so skušale vse, kar je bilo mogoče ujeti – in predstavljati vse, kar je bilo mogoče predstavljati.

To tudi lepo pojasni, zakaj so leve stranke – tudi naše! – ob izbruhu krize tako bedno odpovedale, zakaj so tako zlahka posvojile neoliberalne ideje (tretja pot, Clinton, Blair, Schroeder, Pahor), zakaj so postale neločljive od drugih strank, zakaj mislijo tako na majhno, zakaj jim v krizi ni uspelo ponuditi alternative, zakaj so tudi same – tako kot njihove mavrične, razpršene, pasivne poklicne ciljne skupine – ostale brez politične identitete, zakaj – kot bi rekel Henning Meyer – nimajo več politične filozofije, ampak le še oportunistično strategijo za zmagovanje na volitvah, in zakaj recimo SD nasprotuje prodaji državnega premoženja, obenem pa povsem mirno sedi v vladi, ki razprodaja državno premoženje.

Politika, ki ostane brez politične identitete in brez politične filozofije, je v stiku z ljudstvom le še prek poslovnih lobijev, ki pa obenem delajo vse, da bi ljudstvo izgledalo nekoristno in odvečno, kot veliki poraženec zgodovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.