Borut Mekina

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Politika

Ni več nedotakljivih

Komisija za preprečevanje korupcije je proti političnemu koncu potisnila Zorana Jankovića in Janeza Janšo

V podporo delu Komisije za preprečevanje korupcije  na januarski vstaji v Ljubljani

V podporo delu Komisije za preprečevanje korupcije na januarski vstaji v Ljubljani
© Borut Krajnc

Konec poletja je bivši predsednik parlamenta France Cukjati dejal, da je protikorupcijska komisija (KPK) »komisija za diskreditacijo«. Njeno ravnanje in delovanje je označil za »perfidni sistem lansiranja laži«. Nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti je poudaril, da gre Goranu Klemenčiču za »zavestno in naklepno zlorabo položaja«, zaradi česar bi moral odstopiti. Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, pa je komisijo označi za »revolucionarni svet«, ki na tiskovnih konferencah »strelja« nič hudega sluteče, nedolžne funkcionarje. Nato so svoje dodali še v koalicijskih strankah. »KPK se mora reformirati«, njen premočni predsednik pa razmisliti, »v čem je smisel, da to še dela na takšen način naprej«, je dejal vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer.

In se je zgodilo. »Odstopamo iz protesta, ker ne pristajamo in se ne strinjamo s popolno politizacijo in populističnim obravnavanjem protikorupcije,« je dejal Goran Klemenčič, vodja komisije, ki naj bi se bila že pozno poleti »intimno« odločila za kolektivni odstop. Vsa politika naj bi sklenila »tiho, nenačelno alianso«, je nadaljeval Klemenčičev namestnik Rok Praprotnik, ki je položaj, v katerem so se znašli, ponazoril na primeru otrok: v projekt širjenja zavesti o pomenu preprečevanja korupcije je KPK vključila 60 slovenskih osnovnih šol in skoraj 4000 učencev, ki so na to temo napisali »pisma poslancem«, a nobena poslanska skupina v parlamentu naj ne bi bila pripravljena sodelovati pri projektu ali ga podpreti. Še sploh pa parlamentarci niso brali njihovih poročil, niti niso želeli po predlogih KPK spreminjati zakonodaje …

Čeprav je bil sovražni odnos politike do KPK očiten, je bil kolektivni odstop senata komisije, ki je v javnosti uživala neverjetno podporo, veliko presenečenje. V delu javnost je bil odstop sicer označen za neodgovoren, celo infantilen, a kljub temu ostaja dejstvo, da je komisija pod Klemenčičevim vodstvom naredila veliko več, kot so v preteklosti naredile vse, domnevno precej odgovornejše ekipe. Projekt Supervizorja, prek katerega je mogoče spremljati vse državne transakcije, je edinstven na svetu. Še bolj »edinstvena« pa je bila politika Klemenčičeve skupine, saj se je ta korupcije sistematično lotila pri vrhu, pri kabinetu Boruta Pahorja (primer Simone Dimic), pri strankarskih voditeljih (nadzor nad gmotnim položajem Janeza Janše in Zorana Jankovića), pri županih (primer Kangler), pri bankah (npr. sporni nakup Večera). Postala je zgled protestnikov. In vseh, ki so si želeli njene pomoči. In ki so jo zasuli z novimi prijavami.

Po svoje je KPK pokopal njen lastni uspeh. Hkrati pa je vodstvo komisije z odhodom šele zares omogočilo drugim institucijam, da delo nadaljujejo v njegovem tempu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.