Jure Trampuš

5. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Politika

Volilni nedelji

Zakaj volitve kljub vsemu niso le navidezno demokratično odločanje?

Protestival na ploščadi NLB ob državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Protestival na ploščadi NLB ob državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti
© Borut Krajnc

Leto 2014 bo prineslo najmanj dve volilni nedelji, spomladi evropsko, jeseni lokalno. Cinično bi lahko zapisal, da bo šlo za drugorazredne volitve. Pri evropskih malokdo – tudi pri tisti manjšini volivcev, ki bo odšla na volitve – ve, kaj dela osmerica slovenskih evropskih poslancev, pri lokalnih pa ne štejejo politični programi, pač prepoznavni in priljudni obrazi. Obe nedelji naj bi bili tako le navidezno demokratično odločanje, ki ne bosta spremenili ničesar.

Najlažje je biti cinik, najlažje je lustrirati vse politike, vse stare obraze, vsem pridajati etiketo koruptivnosti, najlažje se je zateči v cinično abstinenco. Vendar so volitve in politika še kaj drugega.

Na evropskih se bo odločalo o dveh pomembnih vprašanjih, najprej o tem, kakšna naj bo nadaljnja ekonomska politika stare celine. Bodo zmagali tisti, ki zagovarjajo hitro uravnoteževanje proračunov, varčevanje in zmanjševanje javnega sektorja, ali pa bo zmagala linija, ki opozarja, da ekonomski ukrepi evropske komisije, pravzaprav trojke, celine in držav, ki jim neposredno poveljuje, niso potegnile iz recesije. Drugo vprašanje je pri evropskih volitvah še pomembnejše. Zaradi krize, odtujenosti modrega mastodonta, se znotraj Evropske unije krepi evroskeptizicem, ideja partikularnosti, ideja, da je treba v uniji različnih držav najprej pomagati svoji. Tako recimo evropski finančniki na Cipru ali pa v Grčiji tamkajšnje politike sprašujejo, zakaj so tako kritični do Nemčije, če pa jim ta daje največ denarja. Kar seveda ne drži. Grčiji in drugim ne pomaga Nemčija, pomaga jim Evropska unija, evropski pogajalci pa tam predstavljajo Evropsko unijo in njene skupne interese, ne pa politike, ki jo vodi Angela Merkel. Če se bodo torej na evropskih volitvah okrepile politične sile, ki nasprotujejo solidarnosti, skupni odgovornosti, bo imela Evropska unija poleg ekonomskih in evrskih še nove politične težave. Na moč demagoških politikov bo najbolj vplivala volilna udeležba.

Zgodba o jesenskih lokalnih volitvah je podobna. Lahko trdimo, da je čisto vseeno, kdo vodi občine, saj vsak lokalni šerif posle daje svojemu krogu, lahko pa volitve tudi na lokalni ravni prinesejo čiščenje politike in družbe, ki se je začelo leta 2013. Bodo volivci nagradili obsojene župane, župane v kazenskih postopkih, župane, ki jim je komisija za preprečevanje korupcije očitala koruptivna tveganja, ali pa bodo volili skladno s tistim, kar zagovarjajo javno, tudi na ulici, torej odprtost in poštenost? Dilema Ljubljančanov, ali je uspešno županovanje pomembnejše od spoštovanja pravne države, bi morala biti navidezna. Za ljubljanske in za vse preostale volivce v vseh slovenskih občinah.

Angleški pisatelj E. M. Forster je demokraciji zaploskal zaradi dvojega: ker omogoča različnost in kritiko. Volitve niso zdravilo za težave, v katerih sta Slovenija in Evropa. A brez njih, brez različnosti in kritike, ne bo sprememb. Protestniško nezadovoljstvo ljudi brez pravih, prepričljivih političnih alternativ ne bo dovolj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.