Borut Mekina

20. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Politika

Je denar res vse?

Vlada predlaga, naj se plače direktorjev državnih podjetij znova sprostijo

Delavske plače se zadnjih 30 let kljub gospodarski rasti po vrednosti relativno niso spremenile, direktorske plače pa so zrasle za približno desetkrat

Delavske plače se zadnjih 30 let kljub gospodarski rasti po vrednosti relativno niso spremenile, direktorske plače pa so zrasle za približno desetkrat
© Borut Peterlin

Slovenski državni holding (SDH) je tik pred ustanovitvijo. Koalicijske stranke so se konec minulega leta dogovorile o vseh elementih te institucije, ki bo upravljala državno premoženje, vlada pa je popravljeni zakon decembra poslala v parlament, kjer sedaj čaka na sprejetje. A ko smo mislili, da so vse nejasnosti že razčiščene, se je ta teden izkazalo, da si je koalicija v zakonu privoščila precej pomembno spremembo dosedanje prakse vodenja državnih podjetij. Za državna podjetja, za katera naj bi bil pristojen holding, naj ne bi več veljala omejitev prejemkov. Plače državnih direktorjev naj bi sprostili.

Urejanje plač direktorjev državnih in lokalnih podjetij ima v Sloveniji dolgo zgodovino. Že vlada Janeza Drnovška je leta 1998 sprejela »priporočilo«, po katerem bi lahko bila najvišja plača največje družbe v lasti države okrog 10 tisoč evrov na mesec. A tega priporočila niso upoštevali tako rekoč nikjer, saj za tako plačilo menda ne bi bilo mogoče dobiti »kakovostnih kadrov«. Zato je recimo leta 2007 predsednik uprave Zavarovalnice Triglav Andrej Kocič v povprečju na mesec zaslužil 20 tisoč evrov. Javnost je ob tem protestirala, vlade so se izgovarjale na nadzornike, računsko sodišče pa je kritiziralo vlade, češ da je urejanje plač s priporočili v Sloveniji »neprimerno«.

»Mir« je bil vzpostavljen šele, ko je vlada Boruta Pahorja v kriznem letu 2010 sprejela t. i. Lahovnikov zakon, s katerim so plače državnih direktorjev omejili na tri- do petkratnik povprečne plače. Zdaj pa želi vlada Alenke Bratušek očitno v nasprotno smer. V predlogu zakona o SDH je v obrazložitvi zapisano, da se morajo plače direktorjev v državnih podjetjih spet sprostiti, saj naj bi se politika omejevanja najvišjih direktorskih plač izkazala »za preveč omejevalno in celo škodljivo v mnogih družbah v državni lasti«. V zakonu se vlada vrača k stari utemeljitvi, po kateri morajo biti plače »dovolj visoke, da omogočajo organom nadzora v organe vodenja pridobiti vrhunske strokovnjake, motivirane za odgovorno in dejavno delo«.

V Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) so se ta teden na namero vlade odzvali z ugovorom, češ da so se v krizi delavske plače zniževale, direktorske pa ne. Tudi sicer je mogoče izračunati, da se delavske plače zadnjih 30 let – kljub gospodarski rasti – po vrednosti niso spremenile, direktorske plače pa so zrasle za približno desetkrat. A morda velja ravno nasprotno. Morda prav visoke plače korumpirajo, demotivirajo in preprečujejo, da bi v podjetja pridobili vrhunske strokovnjake? Ali niso ravno podjetja, kjer so si direktorji izplačevali najvišje bonuse, krizo najslabše preživela?

Da denar ni vse, dokazuje španska kooperativa Mondragon, ki v Baskiji v 260 podjetjih združuje kar 63 tisoč zaposlenih. V tej zvezi so podjetja enkrat bolj dobičkonosna, kot je povprečje v državi, ne zapirajo jih, zaposlenih ne odpuščajo, njihova banka s 1800 zaposlenimi ima na leto po nekaj sto milijonov evrov dobička in šef te banke ima v skupini najvišjo plačo – 5000 evrov neto. Pa se nad tem ne pritožuje. Ravno nasprotno, pomemben element gospodarskega uspeha skupine je ravno določilo, da je lahko najvišja plača v kooperativi največ 4,5-krat višja od najnižje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.