Kolaboracija

Šestnajstega oktobra 1946 so v Nürnbergu obesili Juliusa Streicherja, nacističnega zločinca. Streicher ni bil vojak niti minister. Ni poveljeval taboriščem smrti niti ni organiziral holokavsta. Nikogar ni ubil. Bil je »le« urednik strupenega antisemitskega časopisa Der Stürmer, nacističnega trobila.

Toda tožilec je zapisal: »Morda je ta obtoženec v primerjavi z ostalimi v manjši meri neposredno fizično vpleten v izvrševanje zločinov zoper Žide, a njegov zločin zato ni nič manjši. Preden so se nacisti povzpeli na oblast, nobena vlada na tem svetu ne bi mogla začeti in vpeljati politike množičnega iztrebljanja, če ji ne bi bili na voljo ljudje, ki so ji stali ob strani in jo podpirali. Streicher si je zadal nalogo educirati ljudi, in to je omogočilo vse te reči – vse te zločine –, ki se nikdar ne bi mogli zgoditi, če ne bi bilo njega in njemu podobnih.«

16. oktobra 1946 bi lahko v Nürnbergu obesili tudi Leni Riefenstahl, »Hitlerjevo ljubico«, alias »Hitlerjevo ljubljenko«, alias »Hitlerjevo punco«, alias »Hitlerjevo miljenko«. Ni bila vojakinja. Niti ministrica. Ni poveljevala taboriščem smrti. Niti ni organizirala holokavsta. Nikogar ni ubila. »Le« režirala je Triumf volje, razvpiti dokumentarec o nacističnem zborovanju v Nürnbergu, ki ga je lahko, kot je nekoč zapisal Amos Vogel, »ustvaril le fanatičen nacist«. Tožilcu obtožnice ne bi bilo treba spreminjati, le namesto Streicher bi vpisal Riefenstahl.

Leni je Hitlerja, pravi Steven Bach, avtor njene biografije (Leni Riefenstahl – neizprosna moč slik), ki je v prevodu Anuše Trunkelj izšla tudi pri nas, pogosto obiskovala, vabil jo je na piknike, sprehode in izlete, jo gostil v svoji rezidenci in kanclerskem uradu, na sprejemih in uradnih kosilih, kjer je vedno mrgolelo nacistov, ki so jih po vojni obesili (Streicher!), je bila njegova osebna gostja, poljubljal ji je roko, na snemanja so jo vozili z njegovim letalom. Po okupaciji Francije mu je pisala: »Izpolnjujoč dejanja, ki jim v zgodovini ni enakih, presegate vse, kar si človeška domišljija sploh lahko zamisli.«

Ko je Hitlerja videla prvič, ji je prišlo. »Bilo je, kot bi me zadela strela ... Obšla me malodane apokaliptična vizija ... Bilo je, kot bi se pred menoj razstrlo zemeljsko površje, kot polobla, ki se nenadoma prekolje po sredini in iz sebe izbrizga velikanski curek vode, tako močan, da se dotakne neba in strese zemljo. Počutila sem se povsem paralizirano.«

Če bi to posnela, bi dobila prvi nacistični hardcore pornič. Leni je fukala z mnogimi, s teniškimi igralci, atleti, režiserji, igralci, snemalci, smučarskimi asi in bankirji, toda najboljši orgazem – fuk stoletja – je prihranila za Hitlerja. Sieg! Ne, ni bila njegova ljubica, ni fukala z njim, toda stalno je ustvarjala vtis, da je. Ko so nacisti sežigali knjige, preganjali Žide in odpirali koncentracijska taborišča, je pomagala pri »usklajevanju« Nemčije z nacistično ideologijo. Tako kot je verjela, da so vsi zaljubljeni vanjo, je verjela, da jo je prihodnost narekovala tretjemu rajhu.

Leni Riefenstahl ni poveljevala taboriščem smrti. Niti ni organizirala holokavsta. Nikogar ni ubila. »Le« režirala je Triumf volje, dokumentarec o nacističnem zborovanju v Nürnbergu. Dovolj.

Ženska, ki je hotela v nebesa

Leni Riefenstahl – rojena leta 1902 v Weddingu, umazani berlinski delavski četrti z 42-odstotno umrljivostjo dojenčkov – je bila izrazna plesalka, ki ji je kariero prekinila poškodba levega kolena, filmska igralka, ki je kariero začela topless (Pot do moči in lepote), oportunistka z neverjetnim smislom za velike življenjske priložnosti, hči despotskega vodoinštalaterja, ki je hotela postati nuna, grandomanka, ki je svoj obraz posojala reklamam za čevlje, kreme in zdravo življenje, ekshibicionistka, ki je bila za dober posnetek voljna storiti vse, arijska športnica, ki naj bi bila po materini strani Židinja, kar je Hitler odločno zanikal, kraljica Berlina, ki je ustvarjala vtis, da se je že rodila slavna in da je bila usojena za največje reči.

Potrebovala je le nekoga, ki bo izgledal kot njena Usoda. »Usoda se ji je nasmehnila v osebi Adolfa Hitlerja, in ona mu je vrnila nasmeh,« pravi Bach. Hitler je potreboval film, v katerem bo lahko nastopal. Leni je potrebovala nekoga, ki ji bo pustil, da bo posnela največji film vseh časov. Ljudem je hotela vzeti sapo. Kot Hitler.

Ko je leta 1897 vse bolj dišalo po ameriško-španski vojni, je časopisni magnat William Randolph Hearst – Hitler rumenega tiska – v Havano poslal Fredericka Remingtona, slovitega ilustratorja, ki pa mu je kmalu poslal telegram, da bi rad domov, ker ni nikjer nobenih znakov vojne. Hearst mu je odpisal: »Ti priskrbi slike, jaz bom priskrbel vojno.«

Nekaj takega se je zgodilo v Nemčiji: Leni je priskrbela slike – Hitler je priskrbel vojno. Leni je imela številne pigmalione – in od vsakega se je dobro odrinila. Tudi Hitler je bil njen pigmalion. Toda ni se le ona odrinila od njega, ampak se je tudi on odrinil od nje.

K filmu je zares prišla prek gorniških filmov, ki so ob koncu dvajsetih let slavili gore, naravo, nacijo, čast, ponos, pogum, junaštvo, telesno čilost, arijsko čistost, zdravje, domoljubje, nemško premlajenje, vzvišenost, višave, svečano odmaknjenost, gosposko raso – in ki so ji, kot je rekla, »spremenili življenje«. Gorniški filmi, ki niso usodno vplivali le na nacistično ikonografijo, ampak tudi na slovensko kinematografijo (prva slovenska celovečerca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, sta tipična gorniška filma), so bili, pravi Bach, nemška verzija ameriških vesternov, le da osamljenih, romantičnih junakov »niso upodabljali poklicni igralci, pač pa plezalci in smučarji, njihove dramatične življenjske zgodbe pa so učinkovale kot spiritualna popotovanja.«

Leni je postala kraljica gorniških filmov. V Sveti gori, Belem peklu Piz Palüja in Viharju nad Mont Blancom jo vidite v objemu sten, ledenikov, prepadov, plazov in viharjev, celo bosonogo, tako da je imela občutek, da je na poti v Hollywood, še toliko bolj, ker ji je Joseph von Sternberg, ki jo je klical Du-Du, obljubljal, da jo bo odpeljal v Hollywood, kjer bo iz nje naredil veliko zvezdo. Kar pa se ni zgodilo – v Hollywood je raje odpeljal Marlene Dietrich, iz katere je naredil veliko zvezdo.

Šok je bil popoln. Von Sternberg je sicer lahko pretental njeno intuicijo, njen »notranji« občutek, da je izbrana za velike reči, ni pa mogel pretentati njene Usode, ki jo je namenila za večje reči od Hollywooda. In če je hotela dohiteti svojo Usodo, je morala stvari vzeti v svoje roke, kar pomeni, da je morala na svet pogledati skozi božje oči – skozi oči režiserja. In tako je leta 1932 režirala Modri sij, kriptonacistični gorniški epos o Junti, ki jo imajo prebivalci dolomitske alpske vasice za čarovnico, ker se je edina sposobna povzpeti na vrh visoke, nevarne, neosvojljive gore – ostali padajo v smrt. Junta pač najde svojo skrivno pot, ki jo v času modrega sija – polne lune – odpelje na vrh.

Jasno, Junto je igrala kar sama. Ni čudno: igrala je itak sebe – punco, ki hoče na vrh gore, punco, ki išče skrivno pot, punco, ki potrebuje modri sij. Modri sij ni bil hit. Ravno nasprotno. In tudi kritiki so ga raztrgali. Leni je v radijskem intervjuju besno oznanila: »Dokler bodo Židje filmski kritiki, ne bom uspešna. A le počakajte, ko bo Hitler vzel vajeti v svoje roke, bo vse drugače.«

Hitler je vzel leto kasneje vajeti v svoje roke in poskrbel, da Židje niso bili več filmski kritiki (Goebbels je filmsko kritiko leta 1936 sploh ukinil!). In Leni je postala uspešna. Našla je svojo skrivno pot. Dobila je modri sij. Ni prišla le na vrh gore, ampak še višje – v nebesa.

Triumf volje

Hitler, fan Modrega sija, ji je že leto pred prihodom na oblast, ko sta se sprehajala ob Severnem morju, dahnil: »Ko pridemo na oblast, morate snemati filme zame.« Ko je prišel na oblast, je postala njegova režiserka.

Zanj je posnela tri dokumentarce o nacističnih zborovanjih v Nürnbergu, ki se jih je udeleževalo na sto tisoče privržencev Nacionalsocialistične stranke. Najprej je posnela Zmago vere, ki je pokazala, da sta Hitler in ljudstvo eno. Ko ji je Hitler ob koncu leta 1933 po premierni projekciji na odru izročil šopek, je omedlela. Ker židovskih filmskih kritikov ni bilo več, so Zmago vere vsi brezmejno hvalili: »filmski oratorij«, »triumfalna simfonija podob«, »dokument neprecenljive vrednosti«, »apoteoza Cezarjevega duha«. Film si je ogledalo 20 milijonov Nemcev, židovske otroke pa so v šolah silili, da so ga gledali iz prve vrste – po koncu filma so po njih urinirali.

Leni je po koncu snemanja doživela živčni zlom. Ni bil prvi ne zadnji. Stalno jih je doživljala. Toda ne zaradi tega, kar se je dogajalo Židom, ampak so njeni živčni zlomi, pravi Bach, postali rituali – kot tisto sighajlanje ali pa paradiranje na nacističnih zborovanjih. »Svoje živčne zlome je prenašala, kot bi bili odlikovanja. Njenemu delu so dajali avro herojskega prizadevanja.«

Toda Zmaga vere je bila le ogrevanje – za Triumf volje, njen magnum opus. Da bi lahko posnela »največji film vseh časov«, je imela na voljo vse, kar je hotela in potrebovala: zastave, praporje, kljukaste križe, magnezijske bakle, ognjemete, dimne bombe, škornje, orle, čelade, konice bajonetov, nočne parade, strumno, sinhronizirano, robotsko, obredno, ekstatično, religiozno korakanje uniform. Vsi so igrali zanjo – celotna Nemčija.

In da bi bilo vse skupaj čim bolj monumentalno in veličastno, so ji pripeljali na sto tisoče statistov in ekipo, ki je štela 170 članov, od tega 16 snemalcev, ki so snemali iz zraka, z letal, iz jaškov, s teleskopskih lestev, tirnic in kotalk, obenem pa je uporabljala inovativne tehnike snemanja in montaže, ki so nacizem estetizirale do vrtoglavice. In če kak kader ni bil dovolj prepričljiv, ga je posnela v studiu.

Triumf volje je potrdil: Hitler in ljudstvo – Führer in Volk – sta eno! Stranka je Hitler! In Hitler je Nemčija! Še več: Triumf volje – »simfonija nemške volje«, »duša nacionalsocializma«, »največji film vseh časov«, ki so ga potem vrteli povsod po Nemčiji, tudi v cerkvah – ni bil le glorifikacija Hitlerja, ni bil le glorifikacija tretjega rajha, ampak je Stranko spremenil v Državo. Reči je hotel: glejte, nič ni lepšega, nič ni bolj estetskega, nič ni bolj fascinantnega, nič ni bolj hipnotičnega od Stranke, ki preide v Državo!

Ne, Triumf volje, v katerega je Hitler priletel z neba, kot angel in mesija, ni bil le glorifikacija Hitlerja, njegove voditeljske karizme in njegove brezpogojne povezanosti z ljudstvom, ampak tudi vsega, kar je počel. Skozi oči nacistov je izgledal fascinantno, toda skozi oči Auschwitza je izgledal neizrekljivo srhljivo. Skozi oči povojnih nürnberških sodnih procesov je izgledal kot ready-made obtožnica.

Leni, ki je kmalu zatem posnela še Dan svobode, tretji dokumentarec o nacističnih zborovanjih v Nürnbergu, je tako padla noter, pravi Bach, da ni mogla niti k frizerju, toda ustvarila je »vizijo«, s katero je »pomagala tlakovati pot morilskemu samodržcu, ki jo je očaral, ter sooblikovati podobo zločinskega režima, ki ji je bil v navdih in korist«. Živo si lahko predstavljamo, kako zelo bi estetizirala šele Auschwitz.

Denacifikacija

Ko je Hitler naredil samomor, Nemčija pa kapitulirala, so zavezniški vojaki Leni – po novem »nacistično vlačugo« – selili iz enega zbirnega taborišča v drugo, iz ene denacifikacijske celice v drugo, jo preiskovali, zasliševali in celo hospitalizirali. Zdela se jim je nora. Ne brez razloga. Trdila je, da je nedolžna (kot njene filmske junakinje, recimo Junta), da je Hitlerja komaj poznala, da z drugimi nacističnimi veljaki ni imeli nikakršnih stikov, da sploh ni vedela, kaj se dogaja, da je bila naivna in nepoučena o tekočih zadevah, da je bila odrezana od vesti iz zunanjega sveta, da je bila vedno drugje, ko se je zgodilo kaj hudega, da je bila napak razumljena, da je živela le za umetnost, da je politika ni zanimala, da bi jo zaprli, če ne bi hotela posneti vseh tistih filmov, da jo je Hitler prisilil, da je posnela Triumf volje, da ni mogla vedeti, kaj se bo zgodilo, da ni vedela za obstoj koncentracijskih taborišč in da na Poljskem ni videla niti enega trupla, pa četudi so nacistični vojaki v poljskem Konskem pred njenimi očmi – in očmi njene kamere – postrelili kopico civilistov. Za pasom je imela pištolo, za nogo pa je imela pripet nož.

In seveda, trdila je, da se Romom, ki so igrali v Nižavju, ni zgodilo nič hudega. V Nižavju, ki ga je snemala med vojno, je namreč kot statiste uporabila Rome, ki jih je pripeljala iz zbirnih taborišč Maxglan in Marzahn. Po koncu snemanja so jih poslali v Auschwitz, kjer jih je večina umrla. Tisti, ki so preživeli, pa so potem povedali, da so na snemanju Nižavja z njimi ravnali »kot s psi« in da se jim je »bolje godilo v koncentracijskih taboriščih«.

Leni je vse zanikala. Še celo svojo izgubo devištva je razglasila za »posilstvo«. Ne, ni visela. Ni končala kot Julius Streicher, ampak je tožila vse, ki so jo klevetali – in od tega živela tako dobro kot od avtorskih pravic za svoje nacistične filme, s Triumfom volje vred.

Svoje »novo življenje« pa je posvetila potovanjem, potapljanju, podvodnim čudesom, dobrobiti morskih bitij in afriškim Nubam, ki jih je snemala tako kot nekoč arijske bogove. Njene fotografije – razstave, knjige – so v Sudan vabile turiste, ki so potem, pravi Bach, »v nabito polnih avtobusih prečile vse kotičke notranjosti dežele, kar je le še pospešilo izginotje nubskega načina življenja«.

Leni v Hollywoodu

Steven Bach je bil nekoč hollywoodski producent. Produciral je Nebeška vrata, epski vestern, ki je strahovito propadel – in postal eden izmed največjih finančnih debaklov v zgodovini Hollywooda. Film je tako skrahiral, da je pokopal družbo United Artists. Bach je o tem napisal sijajno knjigo – Zadnji rez. In ker se je že ravno tako dobro biografiral, je začel biografirati še druge, recimo Marlene Dietrich (1992), nemške zvezdnice, ki je bila ustvarjena za Hollywood, in Leni Riefenstahl (2007), ki je to le mislila.

Leni je leta 1938 pripotovala v Ameriko. Hollywoodu je hotela prodati Olimpijo, monumentalni dokumentarec o berlinski olimpijadi, ki je premiero doživel 20. aprila 1938, na Hitlerjev rojstni dan. »Hitler je zame največji človek, kar jih je kdaj živelo.« Leni, ki so jo potem slavnostno počastili kralji Danske, Norveške, Švedske in Belgije, je dahnila: »Stvaritelj Velike Nemčije je hkrati tudi njen največji umetnik.«

S Triumfom volje je Hitlerja in tretji rajh prodala navznoter, Nemčiji – z Olimpijo je skušala Hitlerja in tretji rajh prodati še navzven, svetu. Toda v Ameriki so jo sprejeli hladno. Protinacistične organizacije so njeno turnejo pospremile z bučnimi protesti in pozivi k bojkotu, češ da skuša zdaj še Ameriko preplaviti z nacistično doktrino. Če odštejemo Henryja Forda in Walta Disneyja, stara fana fašizma, je ni hotel nihče sprejeti. Vsi so jo zavračali, še toliko bolj, ker se je ravno med njenim obiskom zgodila zloglasna kristalna noč, v kateri so se nacisti brutalno znesli nad Židi.

Olimpija je ostala brez ameriške distribucije. V oglasu, ki ga je objavila Hollywoodska protinacistična liga, je pisalo: »Nacističnim mešetarjem v Hollywoodu ni mesta!« Leni je odšla – brez kupčije. Ko se je vrnila v Nemčijo, je siknila le, da so za vse krivi Židi.

Kaj je medtem, ko je Leni Riefenstahl snemala nacistične filme, počel Hollywood? Je snemal protinacistične filme? Ne. Hollywood je snemal vse – razen protinacističnih filmov.

Hitler v Hollywoodu

Ob tem se lahko vprašate: če je Hitler že v tridesetih, ko ga je Leni tako strašno estetizirala in glorificirala, počel vse tiste pošastne reči, zakaj so mu potem leta 1936 sploh dali olimpijado? To je bil navsezadnje čas, ko Židje niso smeli več stopiti niti na športna igrišča! Iz vseh javnih služb so jih pometali že prej. In ja, napis »Psom vstop prepovedan« je že prej zamenjal napis »Židom vstop prepovedan«. Mar ni bila tudi berlinska olimpijada le estetizacija in glorifikacija tretjega rajha? Mar ni legitimirala Hitlerja in tega, kar je počel? Ali bolje rečeno: mar ni legitimirala Triumfa volje?

Še bolj intrigantno pa bi bilo vprašanje: kaj je medtem, ko je Leni snemala nacistične filme, počel Hollywood? Je snemal protinacistične filme? Ne. Hollywood je snemal vse – razen protinacističnih filmov. Ni vedel, kaj se dogaja? Ga politika ni zanimala? Je živel le za umetnost? Je bil odrezan od vesti iz zunanjega sveta? Je bil nepoučen o tekočih zadevah? Je bil kot Leni?

Nacisti so terorizirali Žide, jih mučili in trpinčili in razbijali in razlaščevali, požigali sinagoge, jih izganjali in pošiljali v taborišča, uprizarjali »kristalne noči«, toda hollywoodskih protinacističnih filmov ni bilo na spregled. Še celo iz hollywoodskih podružnic v Nemčiji so morali odpustiti vse uslužbence židovskega rodu, ker Židje od leta 1933 v rajhovski filmski industriji niso smeli več delati. Phila Kaufmana, šefa berlinske podružnice studia Warner, so tako pretepli, da je umrl, toda hollywoodskih protinacističnih filmov ni bilo na spregled. Mar niso bili vsi hollywoodski šefi – Louis B. Mayer, bratje Warner, Harry Cohn, William Fox, Adolph Zukor, Carl Laemmle itd. – židovskega rodu? Ne le da hollywoodskih protinacističnih filmov ni bilo na spregled, ampak so iz hollywoodskih filmov kmalu izginili tudi Židje, židovski liki. Razlika je bila le v tem, da so iz nacističnih filmov izginili že prej.

Nič, Hollywood je le sledil nacističnim direktivam, pravi Thomas Doherty, avtor knjige Hollywood in Hitler (2013). Nemčija je bila za Hollywood pomembno tržišče. In ker Hollywood tega tržišča ni hotel izgubiti, je pustil, da so mu zunanjo politiko – prikazovanje Nemčije – vodili nacisti, nemški konzuli in ambasadorji, ki so odločali o tem, katere filme lahko snemajo in katerih ne. Zato protinacističnih filmov ni bilo na spregled. Georg Gyssling, nemški konzul v Los Angelesu, je vedno postavil ultimat: če boste ta film posneli, potem v Nemčiji ne boste več vrteli nobenega filma! In tega filma potem niso posneli. Tudi vse scenarije, ki so se kakorkoli dotikali Nemčije, je dobil vnaprej – in povedal, kaj je treba izrezati. In so izrezali. Kritiziranje, obrekovanje ali smešenje Nemčije, tretjega rajha, nacizma in Hitlerja ni prišlo v poštev.

Ker pa so nacisti v Nemčiji prepovedali tudi vse hollywoodske filme, ki so Žide prikazovali v pozitivni luči in v katerih so nastopali igralci židovskega rodu, je začel Hollywood Nemčiji ponujati le filme brez židovskih likov, Žide – recimo komponiste – pa je začel brisati iz napovednih špic. In kot pravi Ben Urwand, avtor knjige Kolaboracija – holly-

woodski pakt s Hitlerjem (2013), je potem Hollywood židovske like vrgel iz vseh filmov. In po malem tudi židovske igralce, saj je Gyssling sestavil »črni spisek« židovskih igralcev, ki so v Nemčiji prepovedani. Nacisti so dali pač jasno vedeti: Hollywood vseh teh filmov, ki so prepovedani v Nemčiji, tudi drugod – v drugih deželah – ne sme vrteti. Kar je veljalo tudi za filme, v katerih so nastopali židovski igralci. V nasprotnem primeru v Nemčiji in na njenih novih teritorijih ne bo več vrtel nobenega filma.

Hollywood je le salutiral in dahnil: Razumem! Ker je lahko vrtel le še filme, ki v Nemčiji niso bili prepovedani, je za vsak primer tudi snemal le še take filme. Studio Fox je Hitlerjev urad celo prosil, če bi lahko Hitler kar sam povedal, kakšni filmi o Nemčiji bi bili najprimernejši.

In tako kot ni bilo na spregled protinacističnih filmov, tudi židovskih likov ni bilo več na spregled. Da bi bil Hollywood sprejemljiv, je moral prevzeti nacistične standarde – in izvesti etnično čiščenje. Hollywood, ki je v imenu profita voljno kolaboriral, je s tem izvršil svojo verzijo končne rešitve židovskega vprašanja.

Hollywood je torej razmišljal kot nacisti: kakšen film moramo posneti, da v Nemčiji ne bo prepovedan? Hollywood je svojo politiko »uskladil« z nacistično. In to tako zelo, da so nekatere hollywoodske filme – recimo DeMillov This Day and Age – v nekaterih deželah prepovedali, ker so se cenzorjem zdeli preveč fašistični.

Še bolj ironično: tudi ko Nemčija hollywoodskih filmov sploh ni več vrtela, je Hollywood še vedno vztrajal pri tej svoji politiki. Za vsak primer – če Hitler zmaga! Kar seveda pomeni, da je Hollywood stavil na Hitlerjevo zmago. Ko je Amerika stopila v vojno z Nemčijo, so se v hollywoodskih filmih končno pojavili nacisti, ne pa tudi Židje.

Protinacistični nacistični film

Leni Riefenstahl v Hollywood ni smela pogledati niti skozi ključavnico. Tretji rajh je bil moška stvar – ženske je pošiljal v kuhinjo. Toda Hitler je potreboval žensko: le ženska lahko moškega tako slepo ljubi. Le ženska ga lahko tako glorificira. Le ženska ga zna prikazati večjega, kot je. Le ženska lahko vse prepriča, da je ta, ki ga je čakala.

Njen Triumf volje je sprožil številna vprašanja: ga je mogoče ločiti od nacistične ideologije? Je mogoče umetnika ločiti od njegove umetnine? Je Leni sokriva za nacistični holokavst? Je mogoče nacistično vsebino ločiti od filmske forme, če je nacistična vsebina že v sami formi? Nekaj je bilo jasno: meja med dobrim posnetkom in vojnim zločinom je zelo tanka.

Triumf volje ni več pošast. Ravno nasprotno: čas – vse to, kar se je v vseh teh letih zgodilo – ga je spremenil. Ne privlači, ampak odbija. Ne izgleda več kot reklama za nacizem, ampak kot antireklama za nacizem. Kot protinacistični film.