Kako daleč smo od natisljivih človeških organov?
Preboj se mora najprej zgoditi v bioinženirstvu, a omogoči ga lahko prav tehnologija 3D-tiskanja celic.
Prvi korak proti natisljivim človeškim organom je leta 2006 naredil ameriški znanstvenik Vladimir Mironov, ki je s kolegi proučeval možnost tiskanja ledvice s 3D-tiskalnikom. Pet let za tem je raziskovalcem z Univerze Wake Forest uspelo natisniti prvo ledvico, ki je bila pravi enaka po ledvičnih celicah in obliki, a ni opravljala ledvičnih funkcij. Že oktobra 2013 pa je kalifornijskemu podjetju Organovo s 3D-tiskanjem celic uspelo sicer zelo drobno, a delujoče ledvično tkivo pri življenju ohraniti več kot 40 dni. Pred raziskovalci, ki se trudijo s 3D-tiskom umetno ustvariti delujoče človeške organe, je zdaj naslednji izziv – ugotoviti morajo, kako poleg celic natisniti tudi ožilje, ki bi celice ohranjalo pri življenju. »3D-tiskalnik ima pri gradnji drevesastih žilnih struktur največji potencial,« potrdi strojnik Igor Drstvenšek, ki je sicer tudi organizator konference o dodajalnih tehnologijah iCat, na kateri predavajo največje avtoritete 3D-tiska. Leta 2010, denimo, tudi omenjeni Mironov.