Denis Vičič

 |  Politika

Slovenski plebiscit in krimski referendum sta neprimerljiva

Krim je avtonomna republika, ki je od razpada Sovjetske zveze del Ukrajine. 58 odstotkov njenih prebivalcev je ruskega porekla. Ima svoj parlament, ki je konec februarja izglasoval novega premierja – tega po navadi imenujejo s privolitvijo ukrajinskega predsednika, kar se zdaj ni zgodilo –, v začetku marca pa odločil, da bo 16. marca referendum o priključitvi Krima Rusiji. Včeraj je bil referendum res izpeljan, 95 odstotkov volivcev je glasovalo za pripojitev ruski federaciji.

Referendum naj bi bil v neskladju z ukrajinsko ustavo, ki predvideva, da lahko o kakršnihkoli spremembah ozemeljske celovitosti Ukrajine odločajo le vsi Ukrajinci, in ne samo prebivalci določene pokrajine. Evropski in ameriški politiki zato Rusiji že grozijo s sankcijami, če bi priznala veljavnost referenduma in si priključila Krim. In to kljub jasni odločitvi prebivalstva, kateri državi bi radi pripadali.

Ali je referendum res neveljaven in zakaj ga mednarodna skupnost ne bo upoštevala, če pa je po drugi strani (večinoma) upoštevala slovensko in kosovsko samoodločbo, v intervjuju s profesorico dr. Mirjam Škrk, predstojnico Katedre za mednarodno pravo ljubljanske Pravne fakultete.

Krim je del Ukrajine in bi se zato moral ravnati po ukrajinski zakonodaji. Po drugi strani pa je avtonomna republika. Zakaj torej ne more izpeljati referenduma o neodvisnosti od Ukrajine oz. o priključitvi drugi državi?

To je v nasprotju z obstoječo notranjepravno ureditvijo Ukrajine, po kateri se mora Krim ravnati. Ukrajina je po svoji ustavi unitarna država, res ima avtonomna pokrajina Krim posebni ustavni status, vendar glede na pristojnosti njegovih organov, referendum o neodvisnosti ni mogoč.

V Ukrajini je sicer referendum veljaven, če se ga udeleži vsaj tri milijone volivcev – verjetno so za ta volilni praga politični razlogi, a taka je pač ustavna ureditev –, za razpis referenduma o spremembi meja pa mora soglašati kvalificirana večina ukrajinskega parlamenta. Tudi glede na to je torej referendum o priključitvi Krima Rusiji protiustaven in po mednarodnem pravu ne glede na rezultat ne more imeti posledic.

Dejstvo je še, da je v tem trenutku na krimskem ozemlju prisotna tuja vojska. Zato lahko rečemo, da je bil referendum izpeljan pod okupacijo neke tuje vojaške sile. Glede na vse te okoliščine rezultat referenduma ne more legitimirati tistega, kar je bilo narejeno v nasprotju z ustavnim redom države, kjer se avtonomna pokrajina Krim nahaja.

Imajo torej evropski in ameriški politiki prav, ko trdijo, da se referenduma ne bi smelo upoštevati? Kaj pa primerjava med kosovsko razglasitvijo neodvisnosti in krimskim referendumom?

Ta referendum je protiustaven. Ob tem pa je pomembno, da prebivalstvu Krima njihove človekove pravice niso bile masovno kršene pred izpeljavo referenduma, niti ni bilo poizkusov dogovarjanja o morebitni spremembi, izboljšavi, povečanju avtonomnosti z matično državo – kar so vse kriteriji, ki se upoštevajo pri tehtanju, ali je neka samoodločba, ki se zaključi z lastno državnostjo ali pripojitvijo drugi državi, utemeljena.

Samoodločba, ki naj se konča v lastni državnosti, če ni soglasja z državo, kjer pride do samoodločbe, je pogojena z masovnimi kršitvami človekovih pravic s strani večine nad tistim teritorialnim delom, kjer živi manjšina ali neka druga narodna skupnost. Poleg tega so predvidena tudi pogajanja zatiranih z večino o položaju tistega dela ozemlja, ki se želi osamosvojiti. In šele če ob masovni kršitvi tudi sporazumevanje ne prinese nobenega rezultata, potem se odpre možnost, da je ta samoodločba v skladu z mednarodnim pravom.

Pri Kosovu sta bila omenjena pogoja izpolnjena, zato primerjava med sedanjim dogajanjem na Krimu in proglasitvijo neodvisnosti Kosova ni primerna. To, da so Kosovci trpeli nasilje, priča vrsta resolucij Varnostnega sveta ZN, ki so ugotavljale hudo humanitarno situacijo na Kosovu. Med Zvezno republiko Jugoslavijo oz. Srbijo in Kosovom so po vzpostavitvi mednarodne uprave na Kosovu potekala pogajanja, ki niso prinesla nobenega rezultata, in temu je sledila proglasitev neodvisnosti Kosova.

Rusi zdaj podpirajo priključitev Krima, čeprav je referendum neveljaven, po drugi strani pa utemeljene samoodločbe Kosova ne priznavajo.

Rusija je bila zgodovinsko podpornica Zvezne republike Jugoslavije in je zdaj srbska zaveznica. Odcepitve Kosova pa ne priznava tudi iz svojih lastnih interesov, saj je takšnih vprašanj na območju celotne ruske federacije zelo veliko. Zaradi vprašanj samoodločbe določenih območji v nekaterih državah članicah Evropske unije pa tudi članice pri vprašanju Kosova niso povsem enotne.

Kaj pa primerjava krimskega referenduma z našim plebiscitom?

Razen številčnosti to dvoje ni primerljivo, saj je plebiscit potekal po vseh demokratičnih načelih.
Slovenija se je o plebiscitu sama odločala in ne s podporo nekega zunanjega posrednika. Tudi okoliščine so bile konec decembra 1990 takšne, da je bil ta plebiscit legalen glede na tedanjo ustavno ureditev Republike Slovenije, saj smo imeli že celo serijo ustavnih amandmajev, samoodločbo s pravico do odcepitve pa je vsebovala tudi jugoslovanska ustava. Poleg tega je bila jugoslovanska država v fazi razpada že v letu 1990. Sprejeti sta bili že nova srbska in hrvaška ustava.

Še en plebiscit smo imeli, sicer že davno, in sicer Koroški plebiscit po 1. svetovni vojni, kjer so se prebivalci takratne cone A odločili za Avstrijo in ne za Kraljevino SHS. Bi lahko vzporednice med krimsko samoodločbo iskali pri tem plebiscitu?

Ne. Kakršnakoli primerjava s plebiscitom iz leta 1920 je izključena, saj je bil ta izpeljan po diktatu velesil. Bil je pravi mednarodni plebiscit, ker je bil predviden v St. Germainski mirovni pogodbi.

Po koncu 1. svetovne vojne se je kot eno oblika samoodločbe na etično mešanih območjih izpeljalo plebiscite, vendar na temelju mednarodnih pogodb in torej ni šlo za notranjepravno izpeljavo plebiscita, kot je to bilo v primeru krimskega referenduma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.