Borut Mekina

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Politika

Deset let pozneje

Od vstopa v EU mineva deset let, Slovenija pa je prehodila pot od večvrednostnega do manjvrednostnega kompleksa

Srečanje med Tonetom Ropom, tedanjim predsednikom slovenske vlade in predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem na mejnem prehodu v Novi Gorici ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo.

Srečanje med Tonetom Ropom, tedanjim predsednikom slovenske vlade in predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem na mejnem prehodu v Novi Gorici ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo.
© Matjaž Kačičnik

Pred približno letom dni so v Srbiji opravili javnomnenjsko anketo. Ljudi so vprašali, kdo je po njihovem največji tuji vlagatelj in tisti, ki Srbiji največ pomaga. Ugotovitve so marsikoga osupnile – kajti čisto pri vrhu se je, presenetljivo, poleg Rusije na tretjem mestu znašla Japonska.

Zakaj Japonska? Odgovor je bil takoj jasen, Japonska je Beogradu pred časom podarila avtobuse, na katerih z velikimi črkami piše, da gre za darilo japonskega ljudstva srbskemu. V resnici pa Japonska ni med največjimi vlagateljicami ali darovalkami, prav tako ne Rusija. Največja donatorica je Evropska unija, le da te svoje vloge ne zna ali ne more oglaševati. Še ZDA so v Srbiji, po javnomnenjskem vtisu sodeč, pred EU.

Danes, deset let po vstopu v EU, so koristi od slovenskega članstva v uniji nedvomne, četudi pogosto nevidne. Primerjava s Srbijo sicer ni najboljša, ker majhne modre table, ki označujejo evropske projekte, financirane iz različnih skladov, niso oznaka za pomoč ali donacije, ampak gre za način, na katerega EU državam članicam skozi strukturne in kohezijske sklade vrača carine, ki smo se jim z vstopom v EU odpovedali. Kljub temu je dejstvo, da je slovensko gospodarstvo v več kot 80 odstotkih povezano z gospodarstvi Evrope. Vrednost teh evropskih vlaganj pa je večja, kot bi bila vrednost carin. Seveda imajo močnejše države članice, kot sta Avstrija in Nemčija, od širitve EU pred desetimi leti še večje koristi. Slovenija je sicer še vedno neto prejemnica sredstev EU.

Poleg tega obstaja tudi temna plat slovenskega članstva v uniji. Ta je tako globoka in črna, kot je globoka gospodarska kriza, v katero je Slovenija zdrsnila zatem. Danes radi govorimo o slabih posojilih, korupciji, o Binetu Kordežu ali Hildi Tovšak, o nepremišljenih potezah bank, toda temeljni vzrok za finančni razvrat med letoma 2004 in 2008, zaradi katerega nas še danes boli glava, je bil nedomišljen prevzem evra. Slovenija, že prej pijana od svoje zgodbe o uspehu, je želela med prvimi prevzeti skupno valuto. Bežala je stran od Balkana, hotela je biti boljša od drugih novih članic EU, recimo od višegrajske skupine, nad katero je zunanje ministrstvo tedaj vihalo nos. Zaradi prehitrega prevzema evra brez previdnostnih ukrepov je državo preplavil poceni denar. Vlada je kreditiranje spodbujala, namesto da bi gospodarstvo ohlajala. Tako so nam danes ostali le beton in dolgovi.

Prvih deset let slovenskega članstva v EU najbolje označimo s pregovorom, da kdor visoko leta, nizko pade. Zaradi istega, večvrednostnega kompleksa je Slovenija v EU zapravila tudi politični položaj, ko je blokirala vstop Hrvaške in tako postala ena izmed v uniji izoliranih držav. Dno smo dosegli minulo leto, ko je evropska komisija nad nas pošiljala še stečajne upravitelje in ukaze, ki jih je nemočna država morala upoštevati. Tisto, pred čimer so pred desetimi leti svarili evroskeptiki, med njimi Tomaž Mastnak, recimo, da se z vključitvijo v EU odpovedujemo lastni državi, se je uresničilo. Le da paradoksalno. Danes smo iz kompleksa večvrednosti padli v drugo skrajnost. Mnogi mislijo, da je najbolje za vse, da država ne bi imela več premoženja ali da bi ga oziroma kar državo samo upravljal kdo drug.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.