Jure Trampuš

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Politika

Dolga roka pravice

Mladina je potrebovala devet let, da je dokazala, da besede Jureta Aleksiča o nastopu poslanca Prijatelja niso bile žaljive. Ampak to so nam priznali šele na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu

Sedanja sestava ustavnega sodišča. Na fotografiji je šest ustavnih sodnikov, ki so po mnenju strasbourškega sodišča za človekove pravice leta 2009 z svojo odločitvijo kršili svobodo govora. To so (od leve proti desni): Jasna Pogačar, Ernest Petrič, Jan Zobec (četrti z leve), Miroslav Mozetič, Mitja Deisinger in Marta Klampfer. Vsi trije sodniki, ki so leta 2009 podprli Mladino, danes niso več ustavni sodniki.

Sedanja sestava ustavnega sodišča. Na fotografiji je šest ustavnih sodnikov, ki so po mnenju strasbourškega sodišča za človekove pravice leta 2009 z svojo odločitvijo kršili svobodo govora. To so (od leve proti desni): Jasna Pogačar, Ernest Petrič, Jan Zobec (četrti z leve), Miroslav Mozetič, Mitja Deisinger in Marta Klampfer. Vsi trije sodniki, ki so leta 2009 podprli Mladino, danes niso več ustavni sodniki.
© Daniel Novakovič/STA.

Junij 2005

Parlament je obravnaval predlog zakona o istospolnih partnerskih skupnostih. Novinar Jure Aleksič je v članku opisal nastop poslanca Slovenske nacionalne stranke Srečka Prijatelja z besedami, da je svojo imenitno domislico o tem, kako naj bi se vedli istospolno usmerjeni, »pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pedruharja, v resnici pa je učinkovala zgolj kot normalen domet cerebralnega bankrotiranca«. Prijatelj se je namreč v parlamentu pačil in žaljivo govoril o skupnosti istospolno usmerjenih.

Avgust 2005

Srečko Prijatelj je vložil tožbo zoper Mladino. Zahteval je dobrih 9000 evrov odškodnine. Razlog? Duševne bolečine, ki naj bi jih bil pretrpel.

Maj 2006

Potekala je glavna obravnava na okrožnem sodišču v Ljubljani. Srečko Prijatelj je med zaslišanjem trdil, da sta bila on in njegova družina zaradi članka predmet zasmehovanja, izogibal naj bi se bil prireditvam in družabnim srečanjem, deležen naj bi bil tudi groženj. »Neprijetno mi je bilo hoditi po cesti … osebne diskvalifikacije so zelo boleče,« je dejal.

Avgust 2006

Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je Mladina dolžna Srečku Prijatelju plačati odškodnino in objaviti uvod in izrek sodbe. Razlog naj bi bile objektivno žaljive besede novinarja, ki naj bi bile, tako sodnica Doris Jarc, pomenile tudi nestrinjanje glede osebnih lastnosti poslanca. »Namen je torej bil tožnika kot osebnost prikazati v negativni luči.« Mladina je vložila pritožbo.

Januar 2007

Višje sodišče v Ljubljani v sestavi Milan Mesojedec kot predsednik, Marija Grden kot poročevalka in Vladimir Horvat kot član senata je delno pritrdilo pritožbi Mladine, a samo v delu, kjer so spremenili besedilo sodne objave. Druge stvari so pustili nedotaknjene. Sodniki so bili tako še vedno prepričani, da se je v članku zgodil »nedopusten poseg« v osebnostne pravice Srečka Prijatelja. Mladina naj bi bila pisala »na žaljiv način in z žaljivim namenom«. Tudi na to odločitev se je Mladina pritožila, ker ni bilo mogoče vložiti revizije neposredno na ustavno sodišče. Mladina je hkrati izplačala prisojeno odškodnino 2921 evrov in še dodatne stroške postopka.

S to odločitvijo je bila Slovenija prvič obsojena zaradi kršitve svobode govora. Vsi ustavni sodniki, ki so se strinjali s kaznovanjem Mladine, so sicer še vedno ustavni sodniki.

September 2009

Večina ustavnih sodnikov je Mladinino pritožbo zavrnila. Tako odločitev so podpisali: Mitja Deisinger, Marta Klampfer, Miroslav Mozetič, Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Jan Zobec. V odločbi sodnikov je zapisano, da s kaznovanjem Mladine ni bil storjen nedopusten poseg v pravico do svobode izražanja. »Če novinar s svojo izjavo tako prekorači vsebinske okvire razprave, potem ni mogoče govoriti o tem, da je opravljal svojo družbeno vlogo in da zato njegova svoboda izražanja pretehta poseg v osebnostne pravice oškodovanca«. Proti so glasovali sodnica Marija Krisper Kramberger ter sodnika Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Ribičič je v ločenem odklonilnem mnenju med drugim opozoril, da je večina sodnikov »dala preveliko težo varstvu časti in dobrega imena tistega, ki je na račun dostojanstva ranljive manjšinske skupine pridobival poceni volilne točke, in premajhen pomen varstvu svobode izražanja in svobode tiska«.

April 2010

Mladina se je obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je v pritožbi zapisala, da se je zgodil neupravičen poseg v pravico do svobode izražanja in kršitev 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Mladina je zahtevala tudi denarno zadoščenje.

April 2014

Evropski sodniki so soglasno presodili, da je Slovenija kršila konvencijo o človekovih pravicah in njen 10. člen. Novinarjeve besede so razumeli kot »močen odraz nestrinjanja« in ne kot domnevno žalitev poslančevih intelektualnih sposobnosti. Sodišče je prepoznalo, da je poslanec promoviral negativne stereotipe, in hkrati dodalo, da svoboda govora varuje tudi novinarjev slog in način pisanja, cinizem in satiro. Slovenska sodišča niso prepoznala celotnega konteksta članka, niso prepoznala javnega položaja politika, niso prepoznala pomena svobode izražanja. Posebne odškodnine Mladini niso prisodili, Slovenija pa ji bo morala povrniti znesek, ki ga je plačala Srečku Prijatelju, in celotne sodne stroške.

S to odločitvijo je bila Slovenija prvič obsojena zaradi kršitve svobode govora. Vsi ustavni sodniki, ki so se strinjali s kaznovanjem Mladine, so sicer še vedno ustavni sodniki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.