Staš Zgonik

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Politika

Žaljivi in užaljeni

V času neomejenih komunikacijskih možnosti vse več ljudi ostaja previdno tiho

© Tomaž Lavrič

Slovenija ima problem z ugledom politike. Ker se zdi, da sta trda koža in oportunizem pomembnejša od sposobnosti in znanja, se namreč to tudi uresničuje. Najbolj sposobni in izobraženi si raje odrežejo nogo, kot da bi se izpostavili brskanju po vsaki kdaj objavljeni črki v internetnih in arhivskih globinah ter vsaki vejici družinskega drevesa, ki bi lahko zasejala trohico dvoma o njihovih dobrih namenih.

Tiranija povprečnežev, ki je posledica takšnega duha časa, pa ne uživa nikakršne avtoritete v med ljudmi. Mediji v družbi spektakla živijo od zaničevanja starih in iskanja novih obrazov, ki jih lahko nato sesujejo. In javnost jim zadovoljno sledi. Javna razprava o večini problemov se izrodi v iskanje odgovornih za pretekle napake in prikazovanje nesposobnosti tistih, odgovornih za njihovo popravljanje. Oblikovanje politike je tako le stranski produkt ogorčenja in jeze. Ogorčena je opozicija, ogorčeni so sindikati, ogorčene so nevladne organizacije, ogorčena je javnost. Nekateri to ogorčenje in jezo izlivajo po internetnih forumih. Nekateri imajo celo svoje kolumne. Večina jih je raje tiho, da jim njihova jeza in ogorčenje ne bi nakopala jeze in ogorčenja drugih.

V času, ko internet omogoča bolj široko javno razpravo kot kadarkoli doslej, je javna razprava vse bolj omejena. Vse več stališč je označenih za ekstremna in so kot taka nedopustna, žaljiva. Medtem ko se kregamo ali brigamo zase, tradicionalni centri moči nadaljujejo po ustaljeni poti in z lahkoto nadzorujejo zgodbo.

Svoboda govora sicer res izhaja iz ustave, a potrebno razsežnost ji daje naša sposobnost za poslušanje in sprejemanje drugačnih mnenj.

Mladi ameriški pisatelj Jon Lovett, ki je tri leta pisal govore za predsednika Baracka Obamo, je tako stanje v družbi, navezujoč se na ameriške razmere, poimenoval »kultura utišanja«. Če verjamemo, da je internet z novimi neomejenimi možnostmi za razpravo blagoslov, potem moramo po njegovem mnenju drugi drugemu nehati ukazovati, naj utihnemo. »Sprijazniti se moramo s tem, da nihče ne bo utihnil. Vi ne boste utihnili. Jaz ne bom utihnil. Idioti ne bodo utihnili,« je zapisal za revijo The Atlantic. Kot pravi, se je treba naučiti živeti s tem hrupom in ga prenašati, četudi je ta hrup kdaj neumen, celo ko je žaljiv in celo če je kdaj nevaren. »Ne glede na plemenitost namena je namreč zahteva po podrejanju tista, ki ljudi na vseh straneh razprave spodbuja k nadzorovanju drug drugega namesto razpravljanja in prepričevanja drug drugega.«

Tako stanje, piše Lovett, zožuje vidni spekter zamisli, saj ljudi sili v previdnost, v ostajanje »na varni strani«. In to je slabo. Veljati mora, da lahko dobra zamisel pride od kogarkoli. »Nočemo, da bi bilo ljudi strah reči kaj zanimivega zaradi možnosti, da bo kdo to narobe razumel.« Treba je znati zmagati v razpravi, ne pa razprave razglasiti za preveč žaljivo, da bi v njej lahko zmagali. »Zamisel se ne zatre z zatrtjem osebe, ki jo izreka. To ni samo kontraproduktivno, temveč tekmovanje argumentov spreminja v tekmovanje v delegitimizaciji argumentov. In s tem nastaja pritisk za omiljenje vaših izjav ob hkratnem prežanju na ne dovolj omiljene izjave vaših nasprotnikov. Vsi so užaljeni. Vsi so žaljivi.« Svoboda govora sicer res izhaja iz ustave, a potrebno razsežnost ji daje naša sposobnost za poslušanje in sprejemanje drugačnih mnenj.

Lovett stanje primerja s finančnim balonom. »Opravka imamo z balonom slabega ogorčenja in slabih opravičil. Le upam lahko, da nam uspe tržišče spet urediti, preden nam bo ostal diskurz, ki bo še bolj dolgočasen in monoton, kot že je. Diskurz, ki ustreza velikim medijskim izpostavam in politikom, ne pa tudi množici razpršenih glasov, ki morajo od časa do časa izreči nezaslišane reči, ker jih je pač treba izreči.«

Treba se je sprijazniti, da ni vsak poziv h krepitvi socialne države in solidarnosti že vračanje v obdobje totalitarnega socializma, in da na drugi strani ni motiv vsakega poziva k racionalizaciji državnih izdatkov v bogatenju peščice. In treba se je sprijazniti, da žaljive izjave o ranljivih skupinah niso vedno sovražni govor, temveč večinoma le normalni domet ’cerebralnih bankrotirancev’. In ti pač ne bodo utihnili. In tudi ostali ne bi smeli. Ker, kot ugotavlja Lovett, ne glede na vse slabe strani komunikacijske neskončnosti, ne glede na vse trače in smeti, peščica glasnih ne more več nadzorovati zgodbe. »A to bo delovalo le, če ene tiranije ne bomo enostavno zamenjali z drugo, če enega nabora ozkih pogledov ne bomo zamenjali z drugim, če lahko živimo s hrupom, če lahko celo sprejmemo hrup, ne da bi drug drugega poskušali preglasiti.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.